Dr. Andrej Perko

Ne jemljite ločenca

Dr. Andrej Perko. Psiholog. Rugljev učenec in naslednik njegove življenjske šole. Že dobri dve desetletji s trdo roko pomaga ljudem, da spremenijo tok svojega življenja. Skoraj 1000 jih je šlo skozi njegov program. Da je življenje težko, mu je jasno. Da je treba garati, tudi. In disciplina? Krona stvarstva. Ko je dan enak dnevu, je mogoče vse.

K vam prihajajo ljudje s težavami, ki so med drugim posledica duha časa. Kaj jih pesti v tej lepi naši sodobnosti?

O, seveda so težave drugačne kot včasih. Po mojih izkušnjah ima 90 odstotkov tistih, ki pridejo do mene, težave v primarni družini, v odnosu z očetom in materjo. To je jedro, simptomi pa so različni. V ljudeh se skriva bolečina, ki jo nosijo že od otroštva. Ravno včeraj sem imel na obisku gospo; povedal sem ji le nekaj stavkov o tem, kako vidim njene težave, pa so se ji ulile solze. Pred tem je napisala življenjepis, v katerem je očeta in mamo opisala kot krasna človeka, a se je že med vrsticami dalo slutiti hladnost, nepotrditev. Mnogi pa se razčiščevanja s starši ne upajo niti lotiti, kajti zanj je treba veliko poguma.

Slovenci smo strašansko obremenjeni z občutkom krivde in dolžnosti do staršev, morda imamo v glavi tudi četrto božjo zapoved ... Večne hvaležnosti nas že od malega učijo.

Opažam tudi, da klasična freudovska nevroza – konflikt med dovoljenim in nedovoljenim, med superegom in idom – izginja. Današnji svet, o tem veliko govori predvsem Galimberti (Umberto, italijanski filozof, op.p.), ustvarja konflikt med možnim in nemožnim. Človek je vreden, tako se oblikuje tudi njegova samopodoba, če nekaj ima. Če je »in«. Tako zlahka doseže meje svojih sposobnosti in se zruši. Ne oblikujejo se več nevrotične motnje, temveč motnje osebnosti. Zlasti mladi ljudje se izklopijo, anestezirajo, ker je težko živeti. Galimberti se sprašuje, ali daje prihodnost človeku upanje. Odgovori, da je prihodnost grožnja, in ne več priložnost. Nihilizem je vcepljen v ljudi. In kot je rekel Frankl (Viktor Emil, avstrijski psihiater, ustanovitelj logoterapije, op. p.): Ljudje ne najdejo več smisla življenja. Je sploh vredno truda? Ko mladi ugotovijo, da ne, se umaknejo, drogirajo. Tukaj pa ne gre le za trde droge, temveč umik v paralelni svet. Tudi interneta. To je pripeljal Zahod. In zato nas bo Vzhod z lahkoto popapal.



Omenili ste Galimbertija. V knjigi Miti našega časa razkrinka veliko laž, in sicer da je materina ljubezen vedno brezpogojna. Kako v procesu preobrazbe doživijo posamezniki razodetje krute resnice, da jih mama ni imela rada?

To je velika bolečina, hladna mati. Mati naj bi kot samica mladiča branila do smrti. A če ima sama narcisistično rano, ljubezni do otroka ni sposobna. Tudi Margaret Mead (ameriška antropologinja, op. p.) pravi, da so do četrtega leta otroci na materini strani mostu. In nato prek reke prihajajo k očetu. Takrat se človek individualizira, otrok postane človek; vstopi v svet in se začne obračati navzven. To je pomemben proces, ki je bistveno opredeljen z materinim odnosom do otroka. Ta mora čutiti varnost, sprejetost, navezanost. Če tega ni, čuti težave vse življenje.

Človek lahko to bolečino zavestno sicer hitro popredalčka, a dolga je pot do tja, kjer se bolečina očisti, kjer ta ranjeni otrok kot odrasel človek zaživi. Predelati mora predvsem zamero, globoko žalost, ki jo čuti ob zavrnitvi. Biti mora jezen! Prizadetost je globoko zarisana v človeku. Izraziti mora zato tudi bes in si priznati, da je bilo, kot je bilo. To pa je v naši družbi prepovedano. Poveličujemo namreč hvaležnost staršem, pridigamo o odpuščanju. Pravijo celo, da bo, ko enkrat odpustiš, vse bolje. A kako boš odpustil, če še nisi niti zameril?!

Zadnjih 50 let se je epidemiološka slika patologije v zahodnem svetu spremenila. Iz nevroze prihajamo v psihopatstvo. Christopher Lasch je že pred 35 leti pisal o narcisizmu. Njegovo knjigo Kultura narcisizma smo v prevodu žal dobili šele pred tremi leti. Patološki očetje in matere prenašajo patologijo v nove generacije. Če je mati hladna, če sprejema otroka zaradi lastnih potreb in se vanj ni sposobna vživeti, če ga zlorablja in je zanjo krasen le, če zadovolji njene potrebe ... To je hujše kot fizična kazen! Tak otrok ne more oblikovati avtonomne osebnosti. Občutek ima, da je vreden le, če je genialen. In na koncu to sprejema kot svojo lastno osebnost. Tako vzgajamo narcise. In to je tragika sodobnega časa. 

Moški, ki imajo kup težav, niso zanimivi za normalne ženske. Vemo pa tudi, da patologija veže patologijo. 

V kratkem dokumentarnem filmu Charlene Biju in Pauline de Lataillade Who the Fuck is Tito eden od intervjuvancev na tržnici pove, da je vse začenjalo iti k vragu, ko je ženska dobila svojo denarnico. No, ampak um je čudna reč. Ob tem sem pomislila na vas. Vidim vas kot patriarhalnega terapevta. Družina mora biti jasno strukturirana. Moški glava družine, sledi žena, potem otroci. Imate v glavi še vedno to rugljevsko strukturo, ki si jo želite vprogramirati v svoje, kako naj rečem, stranke?

Nedvomno! To je edino normalno in naravno. Vse ženske, ki so pri meni iskale pomoč, so mi priznale, da hrepenijo po moškem, ki mu bodo lahko sledile, po moškem, na katerega se bodo lahko naslonile, mu v krizi zaupale. Kajti ženska v težavah, oprostite, ne more funkcionirati.

Zabavate me.

Feministke so rade jezne name. (Smeh.) Ne trdim, da mora biti moški v družini pater familias, ki ženski ničesar ne dovoli. Enakopravnost in enakovrednost sta ključni! A vloge kljub vsemu obstajajo. Ženska ne more biti moški. In nasprotno. Teorije spolov? Čista neumnost. Že izhodiščna točka je napačna. Spol ni družbeni konstrukt!



Pravite, da se ženske želijo nasloniti na moške, da je to tudi prav in naravno. Pa vendar, se je na sodobne moške mogoče opreti? So vredni zaupanja?

Ne. Ali so zavrti že od mladosti ali pa niso sposobni v odnos niti vstopiti. Imajo kup težav, odnosov se bojijo. Če fant nima moške energije, ne more privlačiti nasprotnega spola, vanj se pač nobena ne zagleda. Lahko so to čedni fantje na pogled, a nimajo energije. Če je res moški, se to začuti. Moški, ki imajo kup težav, niso zanimivi za normalne ženske. Vemo pa tudi, da patologija veže patologijo ...

Ne zveni obetavno.

Zato je Rugelj že davno rekel, da pametne ženske do 25. leta poberejo pametne moške. Kasneje pa pridejo težave. (Smeh.) 

Poglejte, poznam kup 30, 35 let starih žensk, krasnih, luštnih, samskih. Ne morejo si najti partnerja. Ker če so pametne, ne bodo vzele ravno kogar koli. Še posebno če gredo skozi mojo »šolo«. Raje ostanejo same. 

Težko sprejmem, da se potemtakem po 25. letu ženske lahko samo še zaletavajo v steno.

Ah, to je provokacija! (Smeh.)

Kaj naj torej naredi ženska, ki pred 25. ni zmagala na loteriji, katere glavni dobitek je bil najmoški njene generacije?

Dejstvo je, da je moškemu danes laže dobiti žensko. Ali bo zveza uspešna ali ne, no, to je druga zgodba. A moški ima veliko možnosti še pri 50, 60.



Kako že vi pravite? Moški je dober tako dolgo, dokler lahko kislo mleko pregrizne?

Tako nekako, da. (Smeh.) Poglejte, poznam kup 30, 35 let starih žensk, krasnih, luštnih, samskih. Ne morejo si najti partnerja. Ker če so pametne, ne bodo vzele ravno kogar koli. Še posebno če gredo skozi mojo »šolo«. Raje ostanejo same.

Če prav razumem, ima samska ženska, ki pride k vam na »preobrazbo«, na koncu še manj možnosti, da najde moškega.

Na žalost, da. Pa saj tudi nočejo takšnega, ki ne bi bil dober zanje! Zato tudi vsako opozorim: kasneje boste še teže dobili moškega, ker bodo vaša merila zelo visoka. Ker ne boste pripravljeni biti ravno z vsakim, premislili boste o njegovi perspektivi, značaju ... Je to dobro ali ne? Jaz osebno mislim, da, ker si s tem lahko ženska reši marsikateri problem. Pa naj si najde samo seksualnega partnerja, saj ni treba, da je moški samo njen! No, to pa je že teže. Redke zmorejo. A obstajajo tudi takšne. Urejena seksualnost je pomembna za oba spola, čeprav je za žensko še vedno na prvem mestu odnos. 

Seveda se izkaže, da je zaljubljenost strašno kratke sape, a škoda je že narejena. Iskati je treba perspektivnega moškega, vendar brez erotične privlačnosti ne gre. Sicer je bolje izbrati ljubimca. 

No, niso pa niti redke ženske, ki sledijo vaši »doktrini«, v kateri je moški v družini alfa. Gospod nato zacveti, a ker v resnici tega ni vreden, ženska v sebi umira.

Hja, če daješ moškemu samo potuho ...

Inteligentne, izobražene, načitane in čedne ženske se držijo teh iger vlog, pa ni nič kaj videti, da delujejo.

Seveda umirajo v sebi, če pa ti moški niso vredni njihovega spoštovanja! Saj, če bi ga kritizirale, bi bilo še slabše. Moški bi se preprosto umaknil in šel. Ali pa bi postal vodljiva copata, ki je pa tudi ni vredno spoštovati. Odnos se oblikuje od mladosti, zato je teže vstopati v odnos šele v zrelih letih. Moja teza, ki jo ženskam polagam na srce, je: ne jemljite ločenca (če že, se pogovorite z bivšo ženo, kaj je z njim narobe), ne vzemite moškega, ki je star 40 let, pa nikoli ni bil v tvorni zvezi. Ta boljše moške so že itak druge pobrale. No, potem pa imate še tretjo skupino, na katero lahko merite – vdovce. (Smeh.)



Ni se mi všeč pogovarjati z vami. Pri vas je luč na koncu predora zgolj in samo naproti drveči vlak.

(Se glasno zakrohota, intervju postaja komičen.) Počakajte, počakajte ... Glejte, to je realnost. So pa individualne zgodbe lahko povsem druga zadeva. A takšen je pojav. Čudovite, krasne ženske, veliko bolj sposobne od svojih moških, umirajo v sebi, res je. Moški, ki so ga izbrale, jim ne seže do kolen. In bistveno vprašanje je, ali ima on, ko to ugotovita, v sebi toliko energije, da ženski, ki je močnejša od njega, sledi. Potem bo šlo. Oba morata rasti. Moški se mora najprej dokazati in zaslužiti potrditev svoje ženske, da ga potem ona lahko občuduje. Če ga ne, je njeno ravnanje blef, traparija. Ženska v resnici hoče občudovati moškega! Doslej mi je to še vsaka potrdila. Če ima ob sebi moškega, ki se ne trudi napredovati, no, potem je razočaranje neizogibno.

Kaj naj potem? Si kupi psa in deset mačk? Paket gobelinov?

Presneto, kaj pa vem! Jaz bi ji rekel, naj išče naprej. Dokler ne najde korektnega moškega. Ki pa ga je, to se ve, treba iskati s pametjo. Ne z zagledanostjo. Ker je sedaj ta ženska že toliko stara, da ve, da tako vedno udari mimo. Vklopiti razum pa je problematično, še posebno če je tako živ mit o romantični ljubezni. In si mislijo, da odnos ni vreden truda, če ni strašne zaljubljenosti. Seveda se izkaže, da je zaljubljenost strašno kratke sape, a škoda je že narejena. Iskati je treba perspektivnega moškega, vendar brez erotične privlačnosti ne gre. Sicer je bolje izbrati ljubimca. 

Da lahko vsak dan umrem, se zavedam. Nimam strahu pred smrtjo in vsak nov dan dojemam kot darilo. Res je tudi, da sem po značaju optimist. 

Pred leti ste v javnosti izpostavili svojo osebno zgodbo, ki je vodila vse od alkoholizma do nekega vrhunca, označenega celo z nazivom, da sta z ženo Vereno najuspešnejša Rugljeva »pacienta«. No, tako vaju je imenoval tudi on sam. Vas žena Verena obožuje, daje na piedestal? Menda je to nujno za tvoren odnos, kot ste rekli.

Da, me. In jaz njo. Zato sva skupaj več kot 40 let.

Zakaj se občudujeta, kaj pravite?

Pred leti sva bila tik pred tem, da greva narazen. No, če sem bolj natančen, Verena je bila tik pred tem, da me ubije. (Smeh.) Hvala Bogu, da je Kraševka in me je v spremembo prisilila! Veliko garanja je bilo potrebnega. In lahko sem samo hvaležen, da me je odpeljala k dr. Ruglju. V nekem trenutku mi je postalo jasno, da sem v življenju zabredel, da moram kaj narediti iz sebe. Je pa res, da sem v osnovi discipliniran človek. To pa sem prinesel iz svoje primarne družine. Mama je bila učiteljica in red je pri nas doma vedno bil. Le z disciplino sem lahko naredil tisto, kar sem v življenju zamudil, in še nadomestil. Še vedno se trudim.



Z ženo se v resnici malo vidiva. Zjutraj greva in zvečer se srečava, a nisva odtujena, niti malo. Kajti čas, ki ga preživljava skupaj, je intenziven. Oba pa živiva prek svojega dela. To je bistvo! Globoka duhovna povezanost je tisto, kar je pomembno. Bistveno pa je tudi to, o čemer je govoril že dr. Rugelj: človek mora imeti točko svojega delovanja v svoji poklicanosti. Če obstaja ljubezen, trud za odnos, da ima človek svojo vlogo v družbi, v svojem poklicu, potem se lahko oblikuje kakovostno življenje. Verena je silno delavna, izjemno pridna. Korektna. No, včasih je malo sitna. (Smeh.) Kot smo kdaj vsi. Logično. Ima svoja jasna mnenja.

Kaj pričakujete od življenja?

Ne več veliko. Da lahko vsak dan umrem, se zavedam. Nimam strahu pred smrtjo in vsak nov dan dojemam kot darilo. Res je tudi, da sem po značaju optimist. Verena je bolj črnogleda, najbrž je to prevzela od svojih staršev, ki so ji vcepili občutek, da nate vedno prežijo nevarnosti. Jaz pa vidim v ljudeh dobro, čeprav jih zato včasih dobim po glavi. Štiriindvajset let sva bila pri dr. Ruglju in se tam o človeku največ naučila. Predvsem da je treba sprejeti dejstvo, da je življenje rutina, kajti v rutini enakih dni lahko narediš ogromno. Človek ne sme hlepeti po velikih dražljajih, sicer vedno ostane razočaran. 

Z malo discipline človek napravi malo, z veliko pa vse. Če pa to človeku, ki pride po pomoč, poveš naravnost, gre k drugemu terapevtu. Če terapevti s svojimi strankami ne bi delali v rokavicah, bi bili brezposelni. 

Je dr. Rugelj predvideval stiske sodobnosti? Je bil vizionar?

Nedvomno. Bil je karizmatičen človek, namerno provokativen. Zadnja leta svojega življenja je bil tudi bolan. Parkinsonova bolezen je kdaj zameglila njegovo presojo, a je čutil, kaj se dogaja, in imel z ljudmi bogate izkušnje. Neobičajen je bil tudi zato, ker se je razlikoval od drugih psihoterapevtov v tem, da ni na vse gledal z optimizmom, prepričanjem, da bo vse v redu. Ne bo v redu, če se to in to ne bo spremenilo! Lažna tolažba je nesmiselna, škodljiva. Ameriški psihiater M. Scott Peck je v svojih knjigah pisal, da mora biti človek tudi v stiski sposoben sprejeti kritiko, da se lahko kaj spremeni. Ampak seveda mora biti kritika dobronamerna, da človeka prebudiš, da napravi nekaj drugega. Sicer se usmradi. Rezultatov ni, če »se sadijo rožice«. In dr. Rugelj je to natančno vedel. Zato je bil tako provokativen. Prek svojega dela je spoznal, da psihoterapija ne pomaga, zato se je oprl na filozofijo in na modrosti modrecev zgodovine človeštva. Spoznal je, kaj je tisto, kar človeka premakne.

Že zdavnaj je govoril o enopetinski družbi. Trdil je, da bo samo petina ljudi v času globalizacije lahko živela normalno. Že takrat je predvsem mladim vcepljal v glavo, da se morajo izobraževati, da morajo postati mojstri na svojem področju, ker bodo le tako preživeli. Vse druge bo odplavilo. Pa so zmajevali z roko, češ – traparije. A točno to se zdaj dogaja!



No, in kaj je tisto, kar človeka premakne?

Disciplina. O tem piše že prej omenjeni Scott Peck v knjigi Ljubezen in duhovna rast, a nihče ni bil pozoren na to. Prvo poglavje se imenuje Disciplina. In na prvi strani je zapisano: Življenje je težko. Z malo discipline človek napravi malo, z veliko pa vse. Če pa to človeku, ki pride po pomoč, poveš naravnost, gre k drugemu terapevtu. Če terapevti s svojimi strankami ne bi delali v rokavicah, bi bili brezposelni. 

Devet let je od Rugljeve smrti. Kako danes gledate nanj?

Še vedno sem mu hvaležen in mu bom do konca življenja. Če njega ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo. Rešil je na stotine ljudi. Tudi mene.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE