Azra Širovnik

Ne dotikaj se poročenega moškega

Vedno je vedela, kdo je in kaj je. Ustrezno z odločitvami, ki jih sprejme pri sebi, se vede v raznovrstnih odnosih. Čeprav se zato tudi opeče. »Človek nikoli ne sme izgubiti niti lastnega življenja in nikomur dovoliti, da ga sesuje. Zelo je težko, a je mogoče,« je odločna Azra Širovnik.

Robert Fulghum, filozof in esejist, je v premisleku o večnem tandemu zapisal: »Kupila sta si (soseda z one strani ceste, op. p.) gorsko kolo z osemnajstimi prestavami. Vsak dan se vozita z njim … Opažam, da se on vedno vozi spredaj. Usmerja krmilo. Vedno. Prav zares nič v duhu 'ženske osvoboditve'. Pogovor z vsakim od njiju posebej razodene pradavno resnico. On zaupno misli, da je močnejši in da ima boljši občutek za smer. Ona mu to dopušča. Ker gleda okrog sebe in uživa v pokrajini; ker lahko neha poganjati pedala in on tega ne opazi; in če se zaletita, je on dobra blazina … Osvoboditev, domnevam, je to, da vsakdo dobi tisto, kar misli, da si želi, ne da bi poznal vso resnico. Ali z drugimi besedami, osvoboditev končno pomeni, da smo se rešili stvari, ki jih ne maramo, da bi postali sužnji tistega, kar odobravamo.« Azra, pritrjujete osupljivemu večnemu tandemu?

Ta ugotovitev bi bila čudovito lagodna, če bi veljala za vse pare v sedanjem času. On vozi kolo njune usode, ona se počuti varno in se brezskrbno ogleduje okrog. Zadovoljna in varno zaščitena, ker ima mehko blazino pred seboj, če pride do karambola. Vsak izhaja iz svoje izkušnje. In izkušnje si nabira v segmentu – socialnem, intelektualnem in finančnem – ki mu pripada. V glavnem je tako. Torej, midva s hipotetičnim moškim imava gorsko kolo in se voziva z njim vsak dan. Oba sva enako stara. Imava enake cilje in enake ambicije. On vozi vedno spredaj. Usmerja krmilo. Jaz, njegova ženska, bi ga v bistvu morala nadzirati, ali vozi v pravo smer. V smer, o kateri sva se skupaj zmenila. Torej, do tukaj je vse v redu. Kaj je narobe s tem, da nekomu daš pol denarja za gorsko kolo, ga sprejmeš za šoferja in mu zaupaš? To je pošten začetek, ki ga prakticira, premore, zmore in si želi večina žensk. A od kod sesutje ženske, ki sedi zadaj? On vozi in mogoče se v nekem trenutku zmede, zgreši smer itn. To je odločilni trenutek! Nanj misli Robert Fulghum. Ker je moški in ker ve, da neizogibno pride. Zato hoče podtakniti ženski, da je kriva, ker je sedela zadaj. Lepo prosim, a naj bi investirala v kar koli in osebno vlekla voz, medtem ko naj bi se gospod naslanjal name, ko se mučim z vzponom na Triglav?! Ne, normalno je, da je v dvojici šofer moškega spola. Tako je določil Gospod in njegova volja naj obvelja.

Menda ženska za srečno življenje potrebuje, da jo do dvajsetega leta ljubijo starši, od dvajsetega do tridesetega moški, od tridesetega do štiridesetega ima kariero, ki ji bo v petdesetem prinesla denar. 

Pomemben je torej trenutek, pravite. Prelomni trenutek. Ko on zavozi. Vse. Zato pametna ženska ve, da je že v patpoložaju, če zaupa drugemu bolj kot sebi?

Tako je. Torej, če v nekem trenutku mojega moškega zanese v napačno smer, ga jaz, ki ga nadziram le zato, ker pelje tudi mojo usodo, odločno zgrabim, vprašam po vzroku, ali je utrujen, zaspan mogoče; skratka ni zmožen koncentracije za smer, o kateri sva se dogovorila. Po njegovi reakciji, ki je odločila o smeri najinega odnosa, namerim stopnjo resnosti. Če gre le za trenutno izgubo koncentracije in se hitro zbere, nadaljujeva skupaj k dogovorjenemu cilju. Če se ne zbere, hitro zamenjam šoferja. Kajti, jaz imam cilj. Imam koncentracijo. Vem, kaj hočem. Čisto vseeno mi je, kdo vozi moje kolo. Le da ne zaide s poti, ki pelje k mojemu cilju. Ne moreš, ne smeš in ni ti treba prepustiti drugemu, pa čeprav je na prvi pogled lagodneje, da (za)vozi tvoje življenje. Fokus je vse. Moraš imeti fokus. Nadzor nad lastnim življenjem. Posebno če kdo hoče biti njegov »šofer, ki ga pelje« oziroma »prvi sedi na gorskem kolesu«.



A celo sodobnica težko preseže vlogo, ki žensko določa tisočletja – in ko sede za hrbet šoferja, pozabi na lastno identiteto.

Vedno moraš biti budna, kajti za lastno življenje in svoje počutje v njem si odgovorna edino ti – sebi in tistemu, ki ti ga je podaril. Nihče ne sme prevzeti volana tvojega življenja v svoje roke. Če si to dovoliš, moraš biti pripravljena prevzeti tveganje posledic – izgubo vsega, vključno z zdravjem. Življenjem, navsezadnje. Da se razumemo – to so resne zadeve, komu zaupaš. Moje osebno stališče je, da lahko samo sebi. Nikoli ne bi imela toliko poguma izročiti komur koli same sebe, nobenemu človeškemu bitju. Vem, da v potovalki za tisti svet nosiš samo tisto, kar si ti sam želel, hotel. Zato je izredno pomembno biti pozoren in osredotočen na svoje življenje. Mlad človek mogoče ne ve vedno, kaj hoče, čuti pa, česa noče. Čuti zato, ker ga to boli. Takrat pa moraš imeti pogum in ukrepati, ne trpeti. Za svoje otroke in vnuke in vse druge, ki jim je to potrebno, bi rada pustila za seboj zavedanje, vcepila bi jim rada v DNK, kako je pomembna tista palica, tisti prvi udarec z njo, da močno udariš z njo po možganih »šoferja kolesa«, ga opomniš na obljubo, dano besedo in ga spametuješ; šoferja, ki si domišlja, da lahko zgreši smer tvoje sreče in ostane nekaznovan – potem ko ti je že strastno prisegel, da te bo varno peljal. Verjemite, da je prvi močan udarec dovolj. Če prvič odreagiraš na neumnost, na napako z dovolj močnim udarcem, hitro razrešiš, ali je dovzeten za lekcije in pripravljen na sodelovanje ali pa je vol za zakol. Odločitev je v tvojih rokah. Ustrezna tvoji pameti in zavesti.

Moj mož me razume in v vsem podpira. Je moj človek. Vedno na moji strani. Ko zagledam njegov avto, ki se ustavi pred hišo, se po meni razlijeta takšna toplina in resnična ljubezen, da se ne dasta primerjati z ničimer. Je edini človek, s katerim lahko živim. In edini moški, ki bi ga pogrešala do bolečine. Si je pač vse to prislužil. Pri meni ni glede tega nič samoumevno ali zastonj. 

Zakaj se mi zdi, da ste se razhudili?

Res sem jezna in v bolečini – prišla sem s pogreba ženske, ki je umrla zaradi »ljubezni«. Bila je moja prijateljica, ki sem jo imela rada. Nisem ji mogla pomagati, ker je vse moje poskuse, da jo »spametujem«, strnila le v stavek: »Nima vsak ega kot ti. Tebe rešuje tvoj ego!« A ne vem, ali bi se temu, kar imam, lahko reklo ego. Jaz imam le močno logiko, občutek za krivico, poštenost in pravičnost, kar mi daje pravico, da premorem dovolj samoljubezni in imam moč zaščititi sebe. Moja formula je preprosta. Glejte, pred petindvajsetimi leti, ko sem bila še mlada, naivna, negotova in prestrašena ob izidu prvega romana Za ovinkom zakona, sem se obrnila na takrat najbolj vplivne »Hudičevke v Pradi« in izvedela vzrok njihovih blokad do mene kot pisateljice. Češ: »Kaj pa ima ona povedati – tako lepa, tako mlada, vozi mercedesa, objavi roman o tem, da je imela ljubimca, in obdrži moža? Ona pa res nima nobenih težav in torej ne more imeti nobene teže.« Razumela sem sporočilo: »Lepa ženska, glupa ženska.« Srečna ženska!

Ste provocirali z ljubimcem?

Nisem. Bolelo je in sem si skušala rešiti dostojanstvo s tem, da sem moškim, ki ne poznajo besede čast, nastavila t. i. Meduzino ogledalo. Pa niso okamneli ob pogledu na lastno podobo. Okamnela sem jaz, zaradi dejstva, da niti razumeli niso ničesar. Stavek »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« sem takrat dopolnila s svojim: »In tuzemeljsko tudi. Amen na veke vekov!« Od takrat sem previdna kot kača.



Pri breznačelnosti, slepomišenju, nestrpnosti, mračnejših plateh človeške šibkosti ne popuščate?

Mislim, da sem dosledna v zvestobi do človeka, ki mu dam besedo. Prijateljice ne bom pustila na cedilu, človeka, ki ga spoštujem, ne bom izdala, otrok in vnukov ne bom izneverila v njihovih pričakovanjih, sem ženska enega moškega, dokler je on samo moj. Bogu in njegovim pravilom se tako in tako ne mislim izneveriti, ker se želim brez strahu vrniti in mu kot ponosno človeško bitje gledati v oči. Zvesta sem sebi. In lahko rečem, da nikoli nihče ni zaradi mojega obnašanja potočil nobene solze. V sebi nosim odgovornost do drugih. Ko sem bila mlajša, sem od drugih zahtevala in pričakovala enako. Zdaj čutim sočutje do tistih, ki tega niso zmožni. Težko, pravzaprav najteže je biti človek. Ni vsem dano.

Kako to, kar smo, speljati ob partnerski in starševski vlogi?

Moški se ne sprašujejo o tem. Oni imajo sila poenostavljen sistem – pač vozijo kolo in gledajo naprej. V smer, ki se jim trenutno (za)zdi prava. To vprašanje je ženskega spola. Zbegane smo. Ženska je kompleksno bitje. Iskreno, tudi jaz sem potrebovala celih petnajst let, v katerih sem bila prisiljena gledati, kako se mi razceplja osebnost na tri dele – jaz mati, jaz soproga in jaz jaz. Takrat sem razumela, da gre v le dveh primerih za dodeljene vloge, to je matere in žene. Jaz kot jaz pa sem edino jaz sama. Daj drugima dvema, kar jima po tuzemeljskih šegah in običajih čustveno, ljubeče, moralno, človekoljubno in pošteno pripada. Sebi, tistemu jaz, ki je edini jaz, pa absolutno moraš dati čisto vse, kar zahteva – da lahko izpolnjuješ odgovornost in dolžnost do dveh človeških vlog. Ki nista nujno ti. Bistveno je, da se zavedaš vsega: kaj moraš, kaj si dolžna, kaj hočeš, kaj si želiš in kaj te identificira kot osebnost. Tvoja identiteta je lahko imenik z več naslovi. Le ti moraš imeti v lasti in pod nadzorom vse, kar je notri. Zavest je pogoj za obstoj tebe kot človeškega bitja. Tega »kolesa« se ne sme nihče dotakniti, kaj šele ga »voziti« – beri: si lastiti.

Mama me je vzgojila, da se nikoli, nikdar in za nobeno ceno ne dotikam poročenih moških: »Ne nakoplji si prekletstva zaradi bolečine, ki bi jo povzročala njihovim ženam. Ko bi le te mlade punce vedele, koliko nesreče in trpljenja povzročijo.« Hčerki sem učila enako. 

Enkrat ste dejali, da ženski ni več pomoči, če do petdesetega leta ne doume moških. A kljub temu, da je razvoj okoli nas tektonski in so se naši miselni vzorci obrnili na glavo, v sebi delamo počasne korake, kajne?

Res je. Petdeseta so prelomnica, zato je izredno pomembno do tedaj delati hitre korake v sebi. Menda ženska za srečno življenje potrebuje, da jo do dvajsetega leta ljubijo starši, od dvajsetega do tridesetega moški, od tridesetega do štiridesetega ima kariero, ki ji bo v petdesetem prinesla denar. Mislim pa, da nikoli ni bilo lahko biti ženska. Danes ji je tudi teže kot moškemu. Vse breme propadlega ali tudi povprečnega zakona in starševstva leži na njenem hrbtu. To se mora spremeniti.

Menda ima vaš soprog, s katerim ste več kot štirideset let, enak odnos do vas, kot ga je imel vaš oče. Si razlagate to v luči tega, kako nas družinski vzorci določajo?

Da ponazorim – moj oče je mene resnično ljubil. Me spoštoval. Ob njem sem se počutila najbolj dragoceno človeško bitje. Ta ljubezen se je potem prenesla na vse, kar je postalo moje. Na mojega moža, na moje otroke. Enako varno, ljubljeno in sprejeto kot človeško bitje se počutim ob svojem možu – skupaj sva rasla, zorela, se razvijala, premagovala pasti in ovire. On me razume in v vsem podpira. Je moj človek. Vedno na moji strani. Ko zagledam njegov avto, ki se ustavi pred hišo, se po meni razlijeta takšna toplina in resnična ljubezen, da se ne dasta primerjati z ničimer. Je edini človek, s katerim lahko živim. In edini moški, ki bi ga pogrešala do bolečine. Si je pač vse to prislužil. Pri meni ni glede tega nič samoumevno ali zastonj.



V šestih letih, ko ste skrbeli za mamo, ste se imeli novo priložnost zbližati z njo in jo spoznati celo, z vsem notranjim svetom. Kaj najbolj dragocenega sta si dali?

Z mamo sva se zbližali na čisto nov, zame presenetljiv način. Prvič sem v njej odkrila deklico, dekle in mlado ženo. Razumela, zakaj se je tako razdajala otrokom in družini. Vsi so mi zavidali takšno mamo. Zavedela sem se tudi tega, da brez njene ljubezni in njenega karakterja, vzgoje jaz ne bi bila jaz. Zelo močno živi in govori skozi mene. Težko ločim, kje se neha ona in začnem jaz. Ja, vzgojila me je, da se nikoli, nikdar in za nobeno ceno ne dotikam poročenih moških: »Ne nakoplji si prekletstva zaradi bolečine, ki bi jo povzročala njihovim ženam. Ko bi le te mlade punce vedele, koliko nesreče in trpljenja povzročijo.« Hčerki sem učila enako. Še danes se norčujeta: »Še govoriti nisva dobro znali, ko sva morali ponavljati: Ne dotikaj se polocenega moskega.« Ko danes mami v šali vprašam: »A lahko zdaj, ko nisem več mlada, le pogledam kakšnega mlajšega poročenega?«, se zasmeje: »Mladega lahko. Le od starcev proč. Oni samo lažejo in izkoriščajo!« Mogoče zato nisem nikoli marala starejših. Za vse je kriva mama, se razume! Vzgoja je železna srajca, očitno.

Moja osebnost, znotraj vsega tega kompleksa, nikoli ni bila zares ogrožena. To moram priznati. Moj mož je to precej omogočal – najin zakon nikoli ni bil klasičen v tem, da sem jaz kaj morala. Oba sva bila enako predana otrokom. 

Ste hčerka. Žena. Mama in babica, ki ljubi hčeri in vnuke. Predvsem pa ste ženska, ki čuti in opazuje, se vrže tudi v izzive, s pastmi vred, ter – preživi. In o tem uči. Pravzaprav tako kot ženske preteklih generacij, čeprav ste vi hoteli nekaj več. Je res kaj več?

Moja osebnost, znotraj vsega tega kompleksa, nikoli ni bila zares ogrožena. To moram priznati. Moj mož je to precej omogočal – najin zakon nikoli ni bil klasičen v tem, da sem jaz kaj morala. Oba sva bila enako predana otrokom. Odigral je tudi izredno pomembno vlogo, ko sem se nekoč počutila utesnjeno v zakonu, materinstvu, moško-ženskem odnosu. Kot spev siren je do mene začel prihajati klic po pisanju. Rekla sem mu: »Čutim potrebo biti svobodna. Odtrgalo me bo in poneslo v neznano. Nimam se moči upirati, hočem slediti in iti tja. Usoda me kliče. Ti si verjetno ne želiš takšne žene, zato je pošteno, da grem.« Odgovoril je: »Želim, da si svobodna ob meni. V odnosu z menoj. Ne želim žene, hočem tebe.« Držal je besedo. In moje pisanje je zame ne samo tisto nekaj več, temveč vse. Tisti pravi in edini jaz. Tega se ne da z ničimer primerjati. To ni vloga, to je moje resnično bistvo. Največ.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE