Človek, ki vstopi v ta kraj, kjer je svoj začasni dom našlo več kot 80.000 beguncev, ne more ostati ravnodušen. Ne samo da ti ustavi srce neizpodbitno dejstvo, da je svet krivičen in da se posledice povsem nepotrebnih vojn odražajo najprej na običajnih ljudeh, ki si želijo le miru. Do solz ganejo oni sami, ko te spremljajo v svoje provizorične domove, kjer si skušajo ustvariti vsaj približek neke normale; oblikujejo dom iz tega, kar je, in tega ni veliko.



Nasmeh je nagrada

Barbara je skušala s svojim fotoaparatom ujeti utrinke vsakdana ljudi, ki kljub vsej grozi, ki so jo preživeli, zmorejo na obraz narisati nasmeh. In ne glede na to, da je mnogo med njimi otrok, ki si takšnega vsakdana niso zaslužili, nihče si ga ni pravzaprav, v igri pozabijo, da so še kaj drugega kot otroci, ki se prepustijo brezskrbni igri. Igrišče je obkroženo z ograjo, da se vanj ne vidi. Zato, da lahko žogo brcajo tudi dekleta. In gledati jih vse zariple v obraz, ko se prepustijo moči športa, je nagrada zase.



Drugačna pravila

»Tudi jaz sem doživela tisti pravi občutek moči nogometa,« pove Barbara, ko jo vprašam, kako je izkusila bivanje v taborišču. »Nogomet je stična točka za vse, ki živijo tam. Ure, ki jih preživijo ob brcanju žoge, jim osmislijo dan. Vsi pridejo in vsem se med igro na obraz nariše nasmeh.« Aleksander nadaljuje, da jim šport morda vsaj za trenutek pomaga pozabiti na to, kaj vse so hudega prestali: »Nogomet je zato več kot šport. Na igrišču je mogoče najti skupaj tako dečke kot deklice, čeprav naj ne bi smele igrati. Ampak na igrišču so drugačna pravila. Ni pomembno, kako si oblečen, katerega spola si, kaj imaš obuto – nasmehi otrok med igro so si povsod po svetu enaki.« S tem projektom gradnje igrišča se je pokazala tudi resnična filozofija Uefe, ki je po Aleksandrovih besedah ta, da z ligo A generira denar in ga nato preusmeri drugam, predvsem v projekte socialne odgovornosti.



Kava s kardamomom

»Ob prihodu v begunsko taborišče me je pričakalo 23-letno dekle, Vaed Al Švamreh z Uefine Fundacije za otroke, prav tako fotografinja, in me vozila naokoli, da bi se na lastne oči prepričala, kako živijo ljudje tamkaj,« začne o svoji izkušnji pripovedovati Barbara. »Najprej me je peljala k družini, spoznat deklico, ki je vsa navdušena igrala nogomet – igrišče je namreč zakrito, da lahko igrajo tudi dekleta. Ko sem poslušala pripovedovanje, se me je dotaknila njihova želja, da bi si v teh nenormalnih okoliščinah zmogli ustvariti kar se da normalne razmere. Ko sem vstopila v njihovo barako, so me takoj pospremili v prostor za goste, ki je bil prijetno postlan s preprogami. Ponudili so mi odlično kavo s kardamomom. A če mi je uspelo tukaj še zadrževati solze, mi ob obisku stanovalcev druge barake ni šlo več. Taborišče je v puščavi, a pred hišo naslednje družine, h kateri sem šla, se je bohotilo skrbno negovano zelenje. Ponudili so mi čaj in sladkarije, fantje, stari 8, 11 in 12 let, pa so se razgovorili o tem, zakaj radi brcajo žogo. Eden od njih je ves vznesen pripovedoval, da trenira tudi tekvondo in da zato pozna celo nekaj korejskih besed. Ne vem, kaj mi je bilo, a v tistem hipu so iz mene privrele solze, nenadoma. Gledali so me prijazno in potrpežljivo, dokler se niso ustavile. Dotaknila se me je njihova želja, da si tukaj, kjer so, ustvarijo kolikor toliko normalno življenje. Seveda bi vsi radi nazaj domov, v Sirijo. A ko sem jih gledala z žogo, sem dobila občutek, da so med igro še eni brezskrbni otroci z nasmejanimi obrazi.«