Največji evropski filmski portal Cineuropa, ki združuje kritike z vse celine, vas je uvrstil na seznam osmih najbolj perspektivnih evropskih režiserk. Kaj to pomeni ženski, ki je diplomirala iz novinarstva in kulturologije?

Ob tem ne razmišljam o izobrazbi, ki je bila pri meni res novinarstvo, preden sem se usmerila v scenaristiko. Seveda je potrditev, priznanje, ampak bolj mogoče pomaga pri projektih, ki jih razvijam in snemam. 

Domišljeno izbrane podobe skozi film kot medij imajo večjo moč kot besede?

Pripovedovanje s podobami mi je bliže in zame nekako bolj primerno, saj je tisto, kar me zanima, ustvarjanje določenih čustvenih, psiholoških stanj, atmosfer, pri čemer je seveda nepogrešljiv delček sestavljanke tudi zvok, ne pa toliko sami dialogi.



Vam film pušča več ustvarjalne svobode?

Kot novinarstvo? Novinarstvo je zavezano objektivnim metodam, medtem ko je film, ki me zanima, produkt avtorskih pristopov in izraza.

Ste bolj režiserka ali pripovedovalka?

Vsak režiser je tudi pripovedovalec. Je pa res, da ne vidim bistva filma toliko v zabavanju gledalcev s pripovedovanjem zgodbe, ampak zgodbo raje uporabljam kot okvir za ukvarjanje z neko temo in potovanje gledalca skozi različna stanja, povezana s temo.

Kadar upanje in vera pasivizirata, ohranjata razmerja moči v družbi in služita reprodukciji oblasti. 

Vaši filmi niso takšni, da bi jih gledali mimogrede.

Ne, vedno pravim, da je treba nekaj vložiti vanje, da ti nekaj dajo. Kot velja na splošno za umetnost, da ne nosi očitnih pomenov in je zahtevna. Tudi film je umetnost, ne samo zabava, in glede na to, kam se uvršča, izbira pristope, formo in teme.



Celovečerec Drevo, minimalistična drama, je vaš prvenec. Stanji ujetosti in tesnobe, s katerima ste soočili gledalca, ponuja precej iztočnic za razmišljanje. Fizična ujetost, ujetost v sistem, ujetost v položaj, ki ga ne moreš spremeniti, ujetost v lastne občutke krivde ... Kako to, da ste se odločili pokazati na položaj, ki zaznamuje, vendar zdržimo v takšnem, kot je, nekateri celo brez zagrenjenosti?

Kadar upanje in vera pasivizirata, ohranjata razmerja moči v družbi in služita reprodukciji oblasti. Res je, velikokrat sta potrebna, da preživimo. Ampak moj namen z Drevesom je bil med drugim pokazati absurdnost sistema, ki nas sploh poriva v takšne okoliščine, zato da ohranja samega sebe.

Kdaj se je zbudila vaša dojemljivost za družbene krivice, zakulisje itd.?

Od nekdaj sem bila občutljiva za krivice. 

Dobro se mi zdi, da z gledanjem filmov ljudje razvijajo empatijo in razumevanje, saj so takrat postavljeni v okoliščine in stanja, ki jih sicer ne doživljajo. 

Komu se Sonja režiserka čutite odgovorni?

Spomnim se, kako me je, ko sem posnela dokumentarec o slikarju Jožetu Tisnikarju Mož s krokarjem, mučil občutek odgovornosti do njegove družine in prijateljev. Po premieri sem se lahko temu nasmejala in se šalila, da sem opravila z dokumentarci, ker je občutek odgovornosti prevelik pritisk. Najbrž bi isto doživljala kot novinarka. Starejša filmska producentka mi je takrat rekla, naj ne mislim, da tega pri igranem filmu ni. Res je. Imam odgovornost do ljudi, ki gledajo moje filme, saj ti tu in tam na koga vplivajo. Dobro se mi zdi, da z gledanjem filmov ljudje razvijajo empatijo in razumevanje, saj so takrat postavljeni v okoliščine in stanja, ki jih sicer ne doživljajo.

Filmski junaki ponavadi zares oživijo, ko dam svobodo igralcem, ki jih igrajo.  

Koliko svobode daste filmskim junakom, potem ko oživijo?  

Ponavadi zares oživijo, ko dam svobodo igralcem, ki jih igrajo. 

Sta radovednost in čudenje svetu ključna za ustvarjalnost?

Ja. To sem velikokrat slišala od svojega mentorja dr. Aleša Debeljaka in se lahko poistovetim s tem. 

Kaj vam pomeni ljubezen? Je največja gonilna sila?

Ne bi rada rekla česa, kar bi lahko zapadlo v diskurz novodobne (new age) religioznosti. To mi ni blizu. Je pa pomembna, ja. 

V Zgodovini ljubezni, vašemu novemu celovečercu, bomo sledili sedemnajstletni Ivi, ki začne po izgubi mame raziskovati njeno preteklost in najde svet, ki ga ni pričakovala. Intimna zgodba ni naključna za vaše pripovedništvo, kajne? Kaj pa ženski lik?

V resnici je prvič, da je v mojem filmu zares močno izpostavljen ženski lik. V Drevesu so bili trije liki dosti enakovredni. Enako oba lika, ženska in moški, v kratkem filmu Impromptu itd.



Ko nam kaj v življenju postavi na glavo prepričanja, moramo odnose do sebe in drugih na novo definirati. Je v filmu tudi kaj vaše intimne zgodbe?

V avtorskih filmih je vedno dosti avtorja, ampak v tem primeru bolj v zunanjih motivih in formalnem pristopu, mogoče tudi doživljanju, ne pa v zgodbi. 

Idej je verjetno vse polno, kdaj je padla odločitev – ja, to bom pa snemala? Kaj vas je pritegnilo?

Scenarij sem začela pisati že pred Drevesom, potem ko je film Drevo že dve leti potoval po svetu in dosti tudi jaz z njim, sem se na teh potovanjih vrnila k scenariju in s svojima sodelavcema v produkciji Mitjem Ličnom in Rokom Sečnom začela konec leta 2015 aktivno razvijati projekt. Film naj bi bil končan spomladi 2018.

Uživam v svoji običajnosti. 

Za glavno moško vlogo ste izbrali norveškega igralca Kristofferja Jonerja, ki je izjemno tankočuten za karakterne vloge. 

Kristofferja mi je predlagal norveški producent, ki sodeluje pri filmu. Lani poleti je prišel Kristoffer v Ljubljano in z njim smo naredili testno snemanje. Rezultat je bil odličen in dobro smo se ujeli, tako da je potem padla odločitev, da bo ta lik odigral on. Je izjemen igralec in film je z njim ogromno pridobil.

Kako filmsko je vaše zasebno življenje?

Upam, da čim manj. Uživam v svoji običajnosti.