Veliko moč imajo nad nami, že res, a to še zdaleč ne pomeni, da smo v bitki z njimi nemočni. Ameriški raziskovalni novinar Charles Duhigg, sicer pero The New York Timesa in ponosni lastnik pulitzerja, v knjigi Moč navade razblinja mit, da so samo določeni ljudje rojeni za miganje.



Prva ni vse. Je pa začetek.

Odločitve sprejemamo vsak dan. Pri ljudeh, ki jih imamo v čislih, nas včasih zapopade, kako skrbno pretehtajo vsako dejanje. A ga ne. Živijo, kot so navajeni. In čeprav ena majhna navada ne prinese pomladi življenjskega prebujenja, vsota več njih določa naše bivanje. V preseku let opazimo, da hrana, ki jo uživamo vsak dan, besede, ki jih izrekamo otrokom, preden ležejo k spancu, to, ali več varčujemo ali več zapravljamo, o čem premišljujemo, in ne nazadnje, kako pogosto se rekreiramo, vpliva na naše zdravje, produktivnost, finančno varnost in zadovoljstvo. Raziskava ameriške univerze Duke je leta 2006 pokazala, da kar 40 odstotkov dejanj v dnevu ni posledica zavestnih odločitev, temveč – navad.


PREBERITE ŠE: Tako lahko je vaditi doma



Priboljški pomagajo

Ključ do uspeha je torej, da slabe spremenimo. Preprosto, kaj? Pravzaprav ne. Ker ljudje ne delujemo na način, ki bi omogočal, da bi dejanje, ki ga prepoznamo kot dobro, z novim dnem rutinsko ponavljali.

Če imate psa, potem se spomnite, da ste ga osnov zaželenega vedenja učili tako, da ste vsako ponovitev nagradili s priboljškom. Ljudje nismo kaj prida drugačni. Kajti tisti, ki so se odločili za redno vadbo in pri njej vztrajali, so si zanjo v dnevu izbrali določene iztočnice. Recimo; sprejeli so odločitev, da se bodo odpravili na tek takoj, ko pridejo iz službe. A tudi to ni dovolj. Ob iztočnici so si nato izbrali še nagrado, ki sledi opravljenemu izzivu. Eno uro telenovel, ležanje na kavču ali izvajanje najtežje od vseh aktivnosti – nič.


PREBERITE ŠE: Kako začeti z gibanjem, če se vam vse upira



Jaz bi tisto, kar sledi

Leta 2002 so raziskovalci državne univerze v Novi Mehiki želeli ugotoviti ravno to, in sicer zakaj nekateri vztrajajo, drugi pa obupajo. Proučili so 266 posameznikov, katerih večina se je s športom ukvarjala trikrat na teden. Ugotovili so, da so mnogi začeli redno teči ali dvigovati uteži iz ljubega miru ali ker so imeli več prostega časa. Morda so razumsko vedeli, da je šport pač eden od boljših načinov spopadanja s stresom. A zakaj so vztrajali? Ker je vadba postala njihova navada. In zakaj je postala navada? Ker je vsebovala tudi nagrado ob zaključku, ki so si jo sčasoma vedno bolj želeli. V eni skupini je 92 odstotkov ljudi reklo, da se rekreirajo, ker se potem počutijo dobro. Navadili so se pričakovati endorfine in druge nevrokemikalije, ki jim jih je ponujala vadba. 67 odstotkom ljudi je vadba ponujala občutek, da so dosegli nekaj dobrega; sčasoma so začeli potrebovati ta občutek uspeha ob povečani kondiciji, in to je bilo dovolj, da so fizično dejavnost nevede spremenili v navado.



Nori že. Ampak ne na tek.

Veste, recimo, da bi vam tek koristil. Zdravi ste. Kolena vas pridno nosijo. Kako začeti? Odločite se, da je najboljši čas za tek jutro. Pomagate si lahko tako, da si superge obujete, še preden sedete k zajtrku. In si predstavljate nagrado. Recimo priboljšek sredi dneva, občutek zadovoljstva ob vse bolj gibkem telesu, božajoče endorfine. Seveda tudi to ni neprebojni jopič, ki bi zdržal vse strele v lastno koleno. Vseeno boste potrebovali malo potrpljenja. Sistem iztočnice in nagrade postane učinkovit šele, ko začnejo tudi vaši možgani pričakovati nagrado. Ko postane to, da si pred jutranjo štručko obujete superge, avtomatizem.


PREBERITE ŠE: Betka Šuhel Mikolič o veselju do gibanja



Usodnih pet sekund

In ob tem si lahko pomagamo še z enim trikom. Mel Robbins, sicer pravnica, obenem pa urednica pri reviji Success, je v življenju videla dno. In ugotovila, po domače, da iz nič ni nič. In se domislila pravila petih sekund. Stvar je sila preprosta. Prešine vas, da ne bi bilo slabo, če bi se spravili na kolo. Zunaj je sonce, topel dan. Lahko bi bilo luštno. Pravi, da je treba prebliske te vrste pograbiti z obema rokama. To je vaša notranja modrost, bodite pozorni nanjo. V knjigi Pravilo petih sekund zapiše: »Če vem, da bi morala narediti nekaj, zaradi česar se bom potem počutila bolje, uporabim pravilo, ki me potisne, da se začrtanega lotim. Ne glede na to, kako se počutim.« In ravno to je kleč; narediti nekaj, četudi vam ni do tega. Seveda ne govorimo o tem, da morate vstati iz postelje z vročino, govorimo o tistem gumbu na alarmni budilki, ki vam dovoli, da kinkate še devet minut. In še naslednjih. In, no, saj veste, kam to pelje.

»Če sem začutila, da ne morem vstati, sem štela 5-4-3-2-1, in hop iz postelje!« Kajti teh pet sekund, je prepričana, je okno priložnosti. In če ga zaprete, bo tisto sonce zunaj vedno bolj oddaljeno. In možgani bodo rekli: Ah, saj bi, ampak postelja je udobna in mehka kot sladkorna pena. Bom jutri. A kaj, ko tega jutri nikoli ni. Elvis je žgolel It's now or never (Zdaj ali nikoli, op. p.). Elvis ni bil neumen.