Boris Cavazza in Ksenija Benedetti

Ne samo da me je povabila na večerjo, še plačati jo je hotela!

Ko je Boris izvedel, da si ga želimo intervjuvati v družbi najboljšega prijatelja, je povedal, da pride na kavo v družbi – žene. In kdor ima to srečo, da ju vidi, kako lepa sta skupaj, ve, da ne bi mogel izbrati bolje. Boris Cavazza, igralec, in Ksenija Benedetti, šefinja Protokola Republike Slovenije, se poznata že zelo dolgo. A očitno sta morala oba dolgo hoditi vsaksebi, da sta se našla. In kako čudovito, da sta se. Preprosto potrebujemo te zgodbe ljubezni.

Kako so se v vajinem življenju oblikovale ideje o pravi ljubezni?

Ksenija: Nikoli nisem globoko premišljevala o tem, kaj ljubezen je, kaj ni. Jo čutiš ali pa je ne. Zelo preprosto. Nikoli nisem niti mislila, na primer, da bi morala pri dvorjenju obstajati pravila.

No, kaj pa vi, Boris, kot mlad, testosterona poln moški?

Boris: Spomnim se svoje prve, če ne štejem najstniških, velike ljubezni. Zatrapal sem se v neko frizerko. In okoli nje hodil štiri leta! Vse dokler ni popustila. (Smeh.) A ko je, je sledilo veliko razočaranje. V meni je želja ugasnila v trenutku. Po tem sem se še velikokrat zaljubil. Tudi v brigadi v neko gospodično. Jokala sva, ko sva se razhajala, tako močna so bila takrat čustva. A je tudi to zvodenelo. Z leti človek ugotovi, da je ljubezen res raznolika. Tistega ognja, ki ti je dan v najstniških letih, ne doživiš več ...



No, saj najbrž ta pompozna vseobsegajoča zatrapanost človeka še ubije, če traja večno!

Boris: Mene je. Dvakrat. Zato kasneje iščeš človeka, za katerega se ti zdi, da bi bil lahko tvoj zelo dobri prijatelj. S Ksenijo sva se, preden sva se zbližala, poznala več kot dvajset let. Ona je bila svojčas poročena. Jaz sem bil vdovec. Ni se zgodilo nič. Razvijalo pa se je prijateljstvo in postajalo vse bolj tesno. Nato se je rodila ljubezen. Imava se super. Pred njo sem bil v zvezah z ženskami, ki so me spravljale ob živce. (Smeh.)

Kaj sta naredila prav, da sta se našla?

Ksenija: Hja, kaj, na večerjo sem ga povabila! (Smeh.)

Boris: Jaz pa zelo rad jem. (Smeh.)

Ksenija: Ja, Boris je zelo hitro privolil. Ne vem, ali bi on naredil prvi korak, najbrž ne. Jaz sem zelo proaktivna oseba.

Boris: Veš, Ksenija, imela si srečo, v pravem trenutku si me našla. (Smeh.)

Ksenija: Čakaj, čakaj, tudi ti si jo imel! (Smeh.)

Boris: Ne kregava se, to mi je všeč. V prejšnjih zvezah sem bil z ženskami nenehno v konfliktu. Ena je ponoči stalno vpila name: »Zakaj smrčiš?!« 

Vsak konec odnosa je mala »smrt«. Koga pripravi tudi do tega, da si zavestno reče, da se ne bo več prepuščal čustvom, kajti konci preveč bolijo. Se je to vama kdaj zgodilo?

Boris: Ne. Nekoč, po smrti svoje žene, sem se počutil neznansko osamljenega. A pri izboru žensk nisem imel preveč sreče, moram priznati, ker sem, butelj, vedno trčil ob mnogo mlajše od sebe. Iskal sem nekoga, s katerim bi lahko vzpostavil tudi prijateljski odnos, z njimi pa očitno tega nisem dobil.

Boris, ste bili presenečeni, ko vas je Ksenija povabila na večerjo?

Boris: O, ne! (Smeh.) No, ne samo da me je povabila na večerjo, še plačati jo je hotela!

Ksenija: Če si nekaj želim, naredim vse, da se mi ta želja izpolni.



To mi je všeč. Ljudje znamo biti strašanski cagavci. Namreč, glede ljubezni in pričakovanj znamo življenje prebedeti v hudih blodnjah. Kaj sta ugotovila o sebi zdaj, ko sta skupaj?

Ksenija: Z leti ti postane jasno, kaj je tisto res pomembno, kaj pa povsem irelevantno. In se z zadnjim nič več ne obremenjuješ. Včasih bi lahko zaradi »problemov« noč prebedela od skrbi. »Znorela« sem, če je moj partner debelo zamujal in ni poklical ali če je počel kaj, kar meni ni bilo pogodu. Zdaj se mi to zdi brezzveze. No, zaradi meni pomembnih in načelnih stvari se še vedno lahko brez težav skregam. (Smeh.)

Ksenija, kaj vam je pomembno?

Ksenija: Spoštovanje. Opora. Humor. Zaupanje. Da veš, koga lahko pokličeš, če si v težavah, in da veš, da ti bo v trenutku pomagal. Ravno oni dan sem se spraševala, koga bi poklicala, če bi se mi zgodilo kaj neprijetnega. Ja, Borisa, seveda!

Boris: Jaz pa njo. Ker ima ključe od stanovanja. (Smeh.)

Ksenija: Lepo mi je, ker zmoreva sprejeti napake drug drugega. Pa veliko se smejiva.

Boris: Ne kregava se, to mi je všeč. V prejšnjih zvezah sem bil z ženskami nenehno v konfliktu. Ena je ponoči stalno vpila name: »Zakaj smrčiš?!«

Ksenija: Jaz imam v ušesih čepke. (Smeh.)

Ksenija: Ko sem bila mlada, si sicer nisem nikoli mislila, da je konec sveta, če sem se s kom razšla, a se mi je vedno zdelo, da je nevarno blizu. Zdaj vem, da apokalipsa ne napoči s konci razmerij. Ena vrata se zaprejo, druga odprejo. 

Boris, recimo, da se jutri Ksenija zaljubi v drugega. Zaradi katerih njenih lastnosti bi se odločili, da se boste zanjo borili? Ali pa bi jo morda mirno pustili, da gre, vendarle je odrasla ženska z odraslo presojo?

Ksenija: To zadnje. Enako bi bilo, če bi odšel on. Če želi iti, naj gre!

Boris: Nimam več moči za boj. Pa tudi neumno se mi zdi. Ko sem bil mlad, sem besen grozil, da bom prerezal gume tistemu Italijanu, ki mi hodi v zelje! Čeprav, no, je bila v bistvu punca njegova, ne moja. (Smeh.) Seveda bi se silno razžalostil, če bi Ksenija odšla. Jasno. A to je tudi vse.

Ksenija: Ko sem bila mlada, si sicer nisem nikoli mislila, da je konec sveta, če sem se s kom razšla, a se mi je vedno zdelo, da je nevarno blizu. (Smeh.) Zdaj vem, da apokalipsa ne napoči s konci razmerij. Ena vrata se zaprejo, druga odprejo.

Boris: Če drugemu ni do tebe, kaj boš? Ni ga človeka, ki ne bi trpel. A vse rane razhodov te izoblikujejo, dobiš trdo kožo, nisi več ranljiv tako kot včasih. Sem pa vesel, da sem dobil njo, Ksenijo. Ne pa kakšnega sitnega zmaja. (Smeh.)



Boris, v knjigi, ki jo je napisala o vas Vesna Milek, ste bili iskreni. Veliko bolečine ste podelili z bralci. A vseeno; je kaj, česar niste, razen Kseniji, zaupali še nikomur?

Boris: So skrivnosti, ki jih ne bom zaupal nikomur. Z mano bodo šle v grob. No, Kseniji pa vsak dan govorim, da me skrbi moj spomin. Trenutno se pripravljam na predstavo z dolgimi monologi. Potreboval bom več energije kot včasih. Študiram vlogo profesorja književnosti, ki se izseli iz svojega stanovanja, ker ga potrebujejo otroci, v dom. Premišljuje o svojem življenju, o pokojni ženi, ki se mu prikazuje v sanjah ... Ko pa se v domu nastani, se iz njega izlije groza, ob kateri dobiš občutek, da je življenje v domu enako tistemu v koncentracijskem taborišču. Črna, utrujajoča zgodba. Ne vem, kako jo bodo ljudje sprejeli.

Vas je groza izgube spomina?

Boris: Me je, kajti jaz bi rad svoj poklic opravljal še vsaj nekaj let. A potem nekega dne ugotoviš, da si besede zapomniš teže, kot si si jih nekdaj. Moja mentorica, Vida Juvanova, je znala na pamet celotnega Shakespearja. Nekega dne pa – puf! Vez se je pretrgala. Iz čistega miru. Čeprav je bila še mlada in živela naslednjih 20 let na psihiatriji! Njen sin mi je povedal žalostno-smešno anekdoto. Ko je nekoč prišel k njej z vestjo, da je umrl oče, njen mož, je začudena vprašala: »A oba naenkrat?« (Smeh.) To je še hecno. Vse drugo pa ni.

Boris: Moj znanec je pogosto pretepal ženo. Dan kasneje pa je padel na kolena, jo prepričeval, da brez nje ne more, se ji opravičeval, jokal. Tega ne bom nikoli razumel. Seveda je res, da vsi ti ljudje nosijo s seboj bolečino otroštva.

Kako veliko vlogo v njegovem poklicu ima spomin, se začne igralec zavedati šele, ko ga začne izgubljati. Podobno je pri ljudeh, se mi zdi. Ob tebi so ljudje, ki se zdijo samoumevni, a šele ko 

odidejo, ugotoviš, da je zazeval velik nič. Vama je zgodba znana?

Ksenija: Meni ne, ker sem vedno v stiku z zavedanjem, kdo so tisti, ki so mi pomembni. Se mi je pa velikokrat zgodilo, da je drugim šele, ko sem odšla, postalo jasno, kako zelo sem bila zanje nepogrešljiva. Pa je bilo že prepozno. Kar nekaj partnerjev mi je to kasneje priznalo.

Boris: Moje življenje je bilo takšno, kaj vem, raztrgano. Nikjer nisem bil dovolj časa, da bi se navezal. Vse dokler nisem prišel na akademijo, se nisem ustalil. Rešila me je. Predvsem kompleksov. Naučila me je, kako biti socialno bitje. Poklic igralca je bil zame terapija.

Ksenija: Jaz svojega poklica ne vidim kot svojega poslanstva. Obvladam svoje delo, to je res, a je »samo« to – delo, služba.



Kaj vas potem izpolnjuje, Ksenija?

Ksenija: Moji starši. Borisova sinova in vnuka. Pest prijateljev. Narava. Umetnost.

Boris: Naš poklic je, drugače od njenega, zelo nevaren, ker se zelo hitro zaljubiš, zbližaš.

Ksenija: No, tudi v našem se lahko zbližaš!

Boris: Že, ampak ne tako, kako bi rekel, fizično. Zato pa je toliko igralcev ločenih. So pa seveda še redki tisti, ki vztrajajo. In zakaj vztrajajo? Nekoč sem se pogovarjal s kolegom, ki je vztrajno trdil, da je v zakonu srečen. Pa mi je nato vendarle priznal, da srečen ravno ni, a mora, ker je staromoden, zdržati.

Ksenija: Borisa preprosto občudujem. Občudujem ga, ker je tak, kot je. In to po vsem tem, kar je doživel. In da je pri 74 letih našel pogum, željo in voljo, da se poda z mano v novo zvezo in celo poroko.

Zdržati? Grozno!

Ksenija: Obup! Nič ti ni treba zdržati. Lahko greš!

Boris: Me je pa pravkar spreletela nedoumljivost razmerij, v katerih vlada nasilje. Vidim ženske, ki so že skoraj invalidne, pa še vedno lezejo v svoje može. Starejše srbske igralke sem celo slišal reči: »Ako te dobro ne istuće, onda te ne voli.« Noro. Moj znanec je pogosto pretepal ženo. Dan kasneje pa je padel na kolena, jo prepričeval, da brez nje ne more, se ji opravičeval, jokal. Tega ne bom nikoli razumel. Seveda je res, da vsi ti ljudje nosijo s seboj bolečino otroštva.

Boris, s knjigo vašega življenja bralec takoj dojame, da ste bili ptič brez gnezda.

Boris: Predvsem sem bil samorastnik. Nihče me ni vodil. Čudim se, da sem zrastel v človeka, kot danes sem. Od matere sem bil ločen. Nekaj časa sem sicer živel z njo, a večinoma sem bival z nekimi strici, tetami, v nemogočih razmerah. Tudi na pomorski šoli sem bil brez mame, ker je živela v Italiji. Očeta sem spoznal, ko sem imel pet, morda šest let, ko je prišel iz vojne. Prodajal je preproge, tega se spomnim, in potem kmalu umrl. Moj edini spomin nanj je, da mi je enkrat, ko nisem hotel jesti mineštre, v krožnik potopil glavo. No, in ta, da me je sunil v rit. Mama je bila po drugi strani zelo prijazna. Bil sem naporen najstnik, a mi nikoli ni rekla nič slabega, mi česar koli očitala. Vodila me je, tistih nekaj let, ko sva bila skupaj. In takrat sem bil srečen. Ko je umrla, sem jokal kot dež. Pomanjkanje materinega stika se je v meni zelo globoko zarezalo. Velikokrat mi je bilo hudo, da mama ni več živa, ko pa bi se z njo lahko še o toliko rečeh pogovarjal ... A potem sem se poročil. In se začel pogovarjati z ženo. A je na žalost umrla tudi ona.



Boris, vaše življenje je, nepreštevnim lepotam navkljub, tudi življenje velikih izgub. Ste se kdaj spraševali, zakaj so tako težke preizkušnje doletele ravno vas?

Boris: Že davno sem se sprijaznil, da je moj obstoj na svetu kot vloga, lik, ki ga moram odigrati. In zvest mu moram ostati do konca. Nikoli nisem preveč analiziral vsega, kar se mi je zgodilo. Ko mi je nazadnje umrl sin Damijan, sem si skušal najti »tolažilno bilko«, in pomislil na ženske, ki so med vojno izgubile vse svoje otroke in še moža. In še danes živijo. Kako jim je uspelo? sem se spraševal. A če je njim, bo tudi meni! Morda je banalno, a v sebi moraš najti moč. Ne morem temu reči sprijaznjenje, morda zavedanje, da je takšna pač tvoja usoda? Pride dobro, pride slabo. In nikoli ne veš, zakaj. Tako pač je. In zato sem preživel.

Boris: Vem, da me ima Ksenija rada, ker je tako zelo pozorna do mene. Čutim njeno ljubezen. Čutim tudi, kadar je v slabi koži. Vem, kdaj potrebuje božanje. Čeprav, priznam, sem jaz bolj crkljiv kot ona. 

Ksenija, kako se počutite, ko to poslušate?

Ksenija: Borisa preprosto občudujem. Občudujem ga, ker je tak, kot je. In to po vsem tem, kar je doživel. In da je pri 74 letih našel pogum, željo in voljo, da se poda z mano v novo zvezo in celo poroko. Neizmerno dragocen človek je. Ne znam si predstavljati, kako bi jaz preživela s toliko bolečine. Sem pa vesela, da je zdaj našel mir, čutim, da ga je.

Boris: Večkrat sem prijateljem, ki so bentili nad svojim življenjem, češ, kako grozno je, »svetoval«, naj obiščejo oddelek intenzivne nege na Kliničnem centru. In ko boste tam, sem jim rekel, opazujte še svojce! V nekem obdobju svojega življenja sem namreč dnevno hodil z onkologije na intenzivno nego. Ne znam opisati groze, ki sem ji bil priča. Je že res, da se tisti, ki so denimo v komi, ne zavedajo sveta okoli sebe, a svojci ... Spomnim se družine Romov. Na intenzivni negi je ležal njihov otrok. Ob postelji je bilo kakšnih dvajset svojcev. In od njih se je razlegalo tako grozljivo vpitje, jokanje, da ga ne morem pozabiti.



Ko je bil moj sin Damijan na intenzivni negi, je njegova zdravnica nekega dne prišla do mene in mi ostro rekla: »Veste, zanj in za vas je najbolje, če takoj umre!« Bil sem šokiran, groza me je prevzela, češ, kako mi lahko reče kaj takega?! In potem je pristopila druga zdravnica, me tolažila in mi prigovarjala, saj bo, saj bo. In seveda sem vedel, da ne bo ... Ampak potreboval sem tisti čas z njim. Namreč; če je kaj, kar vem, vem to, da smo na tem svetu z razlogom. In zaradi nekega meni neznanega razloga tudi odidemo. Prezgodaj. Ali celo prepozno. Nekateri ljudje vlečejo svoje življenje v nedogled, so kot rastline. Zato bi sam takoj podpisal soglasje k evtanaziji. Človek ima pravico, če trpi, če ne prenese več življenja, če prosi, da bi rad odšel, da tudi odide.

Glede na to, da govorimo o bližini, dvojini, me zanima, ali sta rada tudi sama. In ali sta bila kdaj, to je povsem druga kategorija, vem, tudi osamljena?

Boris: Ne poznam osamljenosti. Ker imam otroke in z njimi ne moreš biti osamljen. Mi je pa zdaj, ko sem poročen, tu in tam prav fino biti sam. Da malce gledam v prazno. In čakam, ali me bo kaj razsvetlilo. (Smeh.)

Ksenija: Jaz pa sem v svojem življenju doživela tudi trenutke osamljenosti. A sem šla v naravo, pomagala mi je. Zdaj sem tudi jaz rada kdaj sama, a osamljenosti ne poznam več.



Kako vesta, da vas ima drugi rad? In kako vesta, da imata ob sebi pravega prijatelja?

Boris: Vem, da me ima Ksenija rada, ker je tako zelo pozorna do mene. Čutim njeno ljubezen. Čutim tudi, kadar je v slabi koži. Vem, kdaj potrebuje božanje. Čeprav, priznam, sem jaz bolj crkljiv kot ona. (Smeh.)

Ksenija: Boris takoj ve, kdaj nisem dobro, res je. Ve, kaj mora narediti, kaj reči. Opazila sem, da se pogosto dotikava. Za roke. Povsem nevede. Sem pa tudi jaz zelo crkljiva. Če pa me kdaj boža premalo časa, mu kar rečem: »Pridi, no, sem, še tri sekunde me objemaj. Rabim še.« (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Če cenite ročno delo, vam snovalka čevljev Ajda Tadel podarja unikatne, pisane usnjene copate po vaši izbiri. Odgovorite na nagradno vprašanje in z malo sreče bo nagrada vaša.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE