V mladosti ste veliko časa preživljali v dedkovi mizarski delavnici. Inženirstvo vam je bilo položeno tako rekoč v zibelko.

Od malega so me zanimale tehnične stvari, pri njih namreč hitro vidiš, kaj delaš prav in kaj narobe. Všeč mi je, da ni treba dolgo čakati na rezultat; če se hitro sestavi, je v redu, sicer moraš kaj spremeniti.

Miselnost, da je programiranje zgolj domena moških, je mimo! S tem, ko smo ženske prisotne na omenjenih področjih, jim dodajamo svežino. 

Ste oseba, ki rada vidi rezultate na lastne oči?

V svetu računalnikov včasih ni tako, posebno pri algoritmih in podobnem, kjer merimo ogromne količine podatkov. Tu se hitro zgodi, da na rezultate čakamo več mesecev.

Algoritmi so zelo abstraktni. Ali vaši prijatelji in družina vedo, s čim točno se ukvarjate?

Zelo težko je poljudno razložiti, kaj je tisto, kar počnemo. Ni nekaj oprijemljivega, kot na primer izdelki s področja robotike, naši rezultati so številčni, zato jih teže predstavimo širši javnosti. A se potrudim. Algoritem, s katerim sem zmagala na tekmovanju v Makedoniji, je nova metoda za rešitev problema iskanja atributov v visokodimenzionalnih podatkih. Kadar danes govorimo o analizi podatkov, smo že prešli miselnost, da več podatkov ko imamo, laže bomo rešili problem. Pojavil se je nasprotni učinek, iz množice moramo izluščiti tiste, ki so najbolj pomembni. Ta algoritem nam pove, katere so tiste lastnosti nekega pojma, ki so najpomembnejše. Končni rezultat dobimo hitreje, saj nam ni treba pregledati čisto vseh podatkov, temveč samo relevantne. Zmanjšajo se stroški in čas, kar ni uporabno le v raziskovalnem svetu, temveč tudi v gospodarstvu.



Uporabljeni algoritmi temeljijo na vedenju živali in njihovem vedenju v rojih. Kako ste dobili to idejo?

Zgodba se vleče vse od mojega magistrskega dela. Zanimala me je umetna inteligenca, veliko sem raziskovala, katere družine algoritmov sodijo v to zvrst. Algoritmi po vzorih iz narave so se mi zdeli zanimivi, to so lastnosti, ki so se tisočletja izboljševale v naravi, danes pa so uporabne tudi v svetu računalništva.

Področja, kot sta umetna inteligenca in analiza podatkov, so izjemno aktualna, v tujini že prinašajo ogromne zaslužke. Nameravate ostati v Sloveniji?

Nikakor si ne zapiram možnosti za prihodnost, a v tem trenutku selitev v tujino ni izvedljiva, saj opravljam delo asistentke na fakulteti, kar zahteva prisotnost. Morda se bom udeležila kakšne izmenjave ali sodelovanja v okviru doktorskega študija, za drugo bo čas po njem. Dobila sem tudi že povabila iz gospodarske panoge, a se za to možnost za zdaj nisem odločila.

Zastopanost žensk v inženirskih poklicih je premajhna, že pri predavateljih na fakulteti je razmerje močno v korist moških. Če pogledamo malo širše, na primer ZDA, vidimo, da je stanje enako. Kar je najbolj žalostno pri vsem tem, je to, da so začetke računalništva utemeljile ravno ženske, matematičarke. 

Ali prihodnost vidite bolj v akademskih krogih ali vam vseeno diši tudi gospodarstvo?

Ponudbo za delo na fakulteti sem dobila že med študijem, torej sem se zelo hitro znašla v akademskih krogih, bolj po naključju kot odločitvi. Za zdaj mi je tukaj všeč, a drži, da je delo asistenta teže usklajevati z raziskovalnim delom, veliko je birokratskih zahtev, ki vzamejo veliko časa. Poletni meseci so tako primerni za konkretno raziskovanje. So prednosti in slabosti, zelo je dobrodošla družba drugih raziskovalcev, ki delu dodajo širino. Skušam nabrati čim več izkušenj in poznanstev, ki mi bodo prišla prav v prihodnosti.

Med šolanjem ste bili ves čas v vrhu najboljših učencev in študentov. Od kod izvira ta izjemna predanost študiju?

V otroštvu sem zbolela za kronično črevesno boleznijo, kar me je precej okrepilo, predvsem pa sem zelo hitro odrasla. Če dobro pomislim, je morda to imelo precej večji vpliv name, kot sem si kdaj mislila, saj se naučiš, da čas, ki ga imaš na voljo (torej takrat, ko se počutiš dobro), čim bolj izkoristiš. Po drugi strani vsekakor pomaga, da me tema študija zanima, če me ne bi, raziskovanju določene problematike zagotovo ne bi posvetila toliko dodatnih ur!



Veliko se omenja, da ste prva ženska, ki je zmagala na tekmovanju študentskih znanstvenih člankov IEEE v Makedoniji. Kakšen je po vašem mnenju položaj žensk v znanosti?

Zastopanost žensk v inženirskih poklicih je premajhna, že pri predavateljih na fakulteti je razmerje močno v korist moških. Če pogledamo malo širše, na primer ZDA, vidimo, da je stanje enako. Kar je najbolj žalostno pri vsem tem, je to, da so začetke računalništva utemeljile ravno ženske, matematičarke. Dejstvo je, da vsaka, ki se odloči za tehnični poklic, postane del manjšine, zdi se mi, da to veliko ženskam ne ustreza. Vsekakor je to problem, ki ga bo treba obravnavati v prihodnosti. Miselnost, da je programiranje zgolj domena moških, je mimo! S tem, ko smo ženske prisotne na omenjenih področjih, jim dodajamo svežino. Kakor koli obračamo to zgodbo, drži, da v znanosti štejejo rezultati, tako da ne moremo reči, da so ženske prikrajšane. Tudi moja zmaga, v zvezi s katero se veliko omenja, da sem prva zmagovalka, ni vezana na moj spol! Seveda je to odličen rezultat, tudi za Slovenijo, saj ni osvojila takšne zmage že 18 let. Zanimivo je, da kot ženska na teh dogodkih izstopam, kar je vseeno koristno, saj si te ljudje laže zapomnijo.

Doživela sem že obe skrajnosti, vsekakor je zanimivo videti moškega, ki te resnično podpira in se zanima za tvoje delo ter ne posluša le z enim ušesom. 

So že kakšni bolj konkretni odzivi na vašo zmago, denimo ponudbe za delo in raziskovanje?

Rahla slabost tekmovanja je v tem, da poteka poleti, zato ga spremlja zelo malo ljudi. Tudi na fakulteti so počitnice, zato marsikdo sploh ni vedel, kaj se je zgodilo. Na konferenci sem spoznala ogromno ljudi, tudi direktorici celotne organizacije in regije, pa še marsikoga, ki v organizaciji IEEE nekaj velja. Položili so mi na srce, da mi z veseljem pomagajo, ko bom potrebovala. Združenje je v prvi vrsti bolj elektrotehnične narave, tekmovanje pa združuje članke iz elektrotehnike, elektronike, računalništva in informatike. Sama sem bila v finalu edina s prispevkom iz računalništva, zato resnično nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Direktno povezovanje s strokovnjaki je malo težje, imajo pa vsekakor veliko znanstev in informacij, ki so tudi zame koristne. Všeč mi je, da lahko krog poznanstev razširim na ljudi, ki niso z mojega področja, morda bomo sodelovali v bolj interdisciplinarnih raziskavah, ki navadnim uporabnikom prinesejo dodano vrednost, ponavadi so tudi v medijih bolje zastopani. Algoritem, s katerim sem zmagala, odpira veliko možnosti sodelovanja z medicino in biologijo.



Je v Sloveniji veliko interdiscipliniranega povezovanja?

Premalo. Zelo se zapiramo; čeprav smo majhni, se raje ločujemo, kot da bi se združevali. Delitev na Ljubljano in Maribor, nato znotraj fakultet, po laboratorijih in inštitutih, neredko sploh ne vemo, kaj kdo drug počne. Včasih se zdi, da laže najdemo skupni jezik s tujci in se povežemo z njimi kot znotraj države.

Slišala sem že tudi izjave, da sem zmagala le zato, ker sem ženska, a dejstvo je, da smo prijavljeni tekmovali označeni s številkami, ne imeni, torej so bili članki popolnoma anonimni. 

Kako pa se na vaš poklic in dosežke odzivajo potencialni snubci?

Nekateri so zelo navdušeni, drugi spet ne. Doživela sem že obe skrajnosti, vsekakor je zanimivo videti moškega, ki te resnično podpira in se zanima za tvoje delo ter ne posluša le z enim ušesom. Slišala sem že tudi izjave, da sem zmagala le zato, ker sem ženska, a dejstvo je, da smo prijavljeni tekmovali označeni s številkami, ne imeni, torej so bili članki popolnoma anonimni.