PEKEL

V vseh teh letih, takoj po smrti mojega malega bratca, sem skrbela za preostala dva brata, to je bila moja prioriteta. Spala sem le tri, štiri ure na noč – ponoči je bil čas za šolo in učenje. Včasih me je mami zbudila tako, da je name polila mrzlo vodo, usesti sem se morala na kolena in moliti z njo. Ure in ure je molila. Sama. Z mano. Po telefonu. Z misijonarji. Ko se je eden utrudil, je našla drugega.

Za svojim bratcem nisem smela žalovati, njej je umrl sin, meni »le« brat. Večinoma pa je sploh ni bilo doma. V enem letu je bila npr. kar dvanajstkrat v Izraelu. A to niso bile počitnice, ampak trdo delo, molitev. Jaz sem doma skrbela za vse, čeprav je bilo življenje z njenim možem hujše od pekla. Če bi kar koli izmed tega povedala, bi socialna služba vzela otroke in mojo mami zaprla v psihiatrično bolnišnico, saj je bil on njen uradni skrbnik. Ves čas bom prekleta, ker sem ubila že enega otroka – kaj šele bo, če zdaj razbijem družino, mi je zagrozil. Me ves čas ustrahoval. In sem bila tiho.

Velikokrat kadar mami ni bilo doma, sem po tistem, ko sem bratca uspavala, šla prespat k sošolki – da ne bi bila sama z njenim možem.

Mami sem spremljala v Indijo, k Sai Babi. Pa v Brazilijo. Pa povsod.

Moje zdravje je bilo ves čas kritično. Bolečine v nogi in križnici. In ker sem zrasla, me je velikanska brazgotina na nogi stalno bolela in zategovala, treba je bilo odstraniti odmrlo kožo, potrebna je bila nova operacija. Po njej sem počivala samo en teden, kdo bo skrbel za družino, če ne jaz?

BOŽJA ŽENA ODPUŠČA

Tako kot so Maharišijevi mojstri djotiša napovedali, tako se je tudi zgodilo. Pri Sai Babi v Indiji sem vstajala pred 4. uro zjutraj, meditirala in delala vse, kar je bilo po pravilih. Vse to z željo, da izbrišem karmo in omilim prihajajočo prerokbo – da me bo fant malo po 17. rojstnem dnevu prevaral. Fantu sem celo vnaprej povedala zanjo, pa se je zaklel, da česa takega nikoli ne bi storil. A je. Usoda me je premagala. Čeprav sem v istem trenutku končala najino mlado razmerje, mi mami tega ni pustila. »Božja žena odpušča in pometa pod preprogo!« mi je rekla, ko ga je, navkljub mojemu nestrinjanju, povabila nazaj k nam domov. Še isti dan.

Konec koncev sem lahko srečna, sem si mislila, ko sem tlačila svojo bolečino. Da me kdo sploh hoče, v takem kaosu, v katerem živim in iz katerega prihajam. In ko je bil moj fant pri nas doma, se je mami vsaj malo trudila igrati srečno družino – tako kot na vseh slikah, na vseh mašah …

Vmes se mi je zgodil popoln kolaps imunskega sistema. Telo me ni zmoglo več ščititi, začelo je ubijati samo sebe. Imela sem kritične vročine, termometer je kazal nad 40 stopinj. Ena izmed diagnoz je bila: kronične gnojne angine.

Kolikor čudno se sliši, so mi te vročine pomenile počitnice. Končno sem imela odobreno – da lahko počivam. A počivala sem izključno, ko je termometer kazal 39. Z 38 sem lahko še kar delala vse. 39 in več pa je bilo dovoljenje, da se lahko ustavim in oddahnem. Ja, fizično telo me je bolelo, a moja duša je lahko malo zadihala. Ko te trese in šklepetaš, ko omedlevaš, ko te fizično telo tako zelo boli – za hip pozabiš, kakšne bolečine nosiš v srcu.

Vozili so me na kliniko v Nemčijo, na aparature, ki so bile predverzija bioresonance. Vseeno je sledil še en popoln kolaps imunitete. Proti vsem pravilom sem celo jemala antibiotike. Ne bi bilo fino, če še en otrok umre. Ker sem bila vse otroštvo proti svoji volji podvržena najbolj ekstremnim dietam, ki so bile enkrat presne, drugič frutarijanske, tretjič makrobiotične pa še vse, kar obstaja – sem zdaj dobila kup alergij, na vse. Imela sem stalna vnetja: mandljev, jajčnikov, ledvic, mehurja. Zdravniki se niso mogli odločiti, kaj vse bi mi odstranili, eno leto sem bila vsak dan, preventivno, na enem ospenu 1500. Potem pa vsak mesec desetdnevna kura z njimi. To mi je le še bolj uničilo črevesno floro, glavno prebivališče imunskih celic.

(Se nadaljuje). 


Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa se nadaljuje tako.