Odnosi med partnerji, odnos staršev do otrok, odnos otrok do starajočih se staršev, odnosi med sodelavci ali odnosi do nadrejenih, tudi podrejenih, če želite. Pa odnos do športa; kolesarjenja, smučanja, plezanja. Odnos do hrane in obiskovanje hribov. Odnos do sebe je običajno sicer zavestno nekje med zadnjimi klini na lestvici ozaveščanja lastne identitete.

Včasih se res iskreno in iz srca vprašam, kako to, da smo se razvadili. No, mislim predvsem na odnose, s katerimi se pretežno ukvarjam, in to so partnerski. Partnerji ne razmišljajo niti o majhni količini hvaležnosti za to, recimo, da se imata, drug drugega, da imata morebiti delo in prihodke, da imata otroke in domek za vse, da si lahko privoščijo čofotanje ob obali ali potovanja po tujih krajih. Vse to pogosto zavrže eden ali drugi zaradi zaslepljenosti v koga drugega, ki zna pihati na dušico in ki pove kakšno prijazno in lepo besedo nam, ki smo v zvezi postali samoumevni. Vam je kaj poznano?



Ona je srečno poročena

Bom skušala biti bolj konkretna. Seveda so vsi opisani primeri malce spremenjeni, podatki so rahlo drugačni, a vsebina je resnična in se dogaja med vsemi nami. Pride gospa, malce mlajša od mene, pravi, da je srečno poročena, s soprogom imata tri otroke, zgradila sta si hiško na podeželju, oba imata solidno in trdno službo, izobražena sta, veliko potujejo kot družinica naokoli in se imajo fino. Otroci so v šoli uspešni, vzgojeni in so jima v ponos. Zaradi narave posla je na službeni poti spoznala moškega, s katerim sta morala dokončati projekt. Z zgolj službenih elektronskih sporočil sta sčasoma prešla na bolj intimno dopisovanje, vsak dan in kar naprej, saj sta iz različnih krajev. Gospe se zdi, da se je zaljubila v po njenih besedah krasnega mlajšega samskega moškega, ki ji je trosil komplimente, si jo začel tudi želeti kot žensko v polnosti tega pomena. Ker je bila z mislimi odsotna, jo je tudi mož začel spraševati, kaj se ji dogaja, in se mu je zlagala, da ni nič takega, pač problemi v službi. No, delno je skorajda povedala resnico, ker je izvor njenih zasanjanih oči dejansko sodelavec iz drugega kraja. Skratka, gospa je bila toliko čustveno še pri sebi, da je poiskala mojo pomoč, preden se je preveč zapletla. Resnično je bila v močni stiski, saj se je zavedala, da lahko izgubi vse, po drugi strani pa se ji je dogajal ta novi mlajši moški. Počuti se, kot da je oživela. Da se počuti spet žensko, samozavestno in sijočo. Prizna, da se je igrala z mislijo, da odmisli moža, otroke ter da se vrže v objem tega moškega, a se v tistem trenutku šibkosti za to ni odločila, ker si je obljubila, da se ne bo na vrat na nos odločala.



Ste nevidne?

Jo poslušam in jo razumem. Želi si biti spet videna. Ali ste se kdaj povprašale, dame moje, da ste med štiridesetim in petdesetim letom postale za moške skoraj nevidne? Ko usahne naša telesna vitalnost, ko se dojke povesijo in koža osuši, ko se gube režejo v lica in okoli oči, ko nas začnejo predmenopavzni hormoni premetavati, nas pa moški nekako ne vidijo več. Tudi za partnerja postanemo povsem samoumevne, ima nas rad, odnos je morebiti bolj platonski in površinski, navajeni smo na to, kako si dišimo, kako spimo in smrčimo, kako se tuširamo in kako zavijamo z očmi ali s kakšnim tonom govorimo. In tudi oni za nas postanejo rutinski pristan, ki pač takšen je. Pika. In s tem seveda ni nič narobe. Vsi smo krvavi pod kožo in naše realno življenje v odnosu se morebiti ne sklada s tem, kaj si v svoji intimi srčka mogoče še želimo ali potrebujemo. In ko nas torej ogovori drug, po možnosti mlajši moški, se nam pokažejo nebesa. Gospa je zato začela spet žareti.



Odločitev in posledice

Kot vsaka pravljica ima tudi naša zgodba poanto, ki sva jo z gospo dognali. In morebiti lahko ima tudi srečen konec, a je odvisno od tega, kakšno odločitev bo sprejela in ali bo sposobna nositi odgovornost za njene posledice.

Iskreno sem ji povedala, da jo res razumem in bi ji privoščila ljubimkanje in potrjevanje ženskosti, če bi bila samska. Ker pa je v dokaj kakovostni zvezi in ker se v resnici z možem dobro razumeta in sodelujeta na vseh družinskih, partnerskih in vzgojnih področjih, bi ji morebitna prevara več odvzela kot dala. Če bi prevarala moža, pravi, bi težko živela z občutkom krivde, da je to storila možu, ki ga ima srčno rada, in seveda bi ogrozila tudi družino. Mož ji je jasno rekel, ko je opazil in začutil, da je čustveno odsotna, naj si ne dela utvar, če bo razbila družino. Da bo zahteval ločitev, saj želi od nje iskren pogovor in želi vedeti, kje leži tudi njegov delež krivde za njun partnerski neuspeh. A takrat še ni bila zrela za iskren pogovor, kaj se je zgodilo med njima, da se je zagledala v drugega. Obenem ne ve, kako bi stopila pred oči odraščajočim otrokom, ki bi jo zagotovo krivili za bolečino in frustracije, ki bi jim bili priča ob ločevanju staršev. Ob vseh dejstvih se ji je trgalo srce, ko se je skušala zavestno odločiti za družino.



Pravica varati?

Razumem, da nas srček odnese. Zagotovo se je vsakomur od nas kdaj zgodilo. Danes ne bom iskala odgovorov, kdo je kriv, da partnerski odnos postane zatohel, bolj bi se posvetila razvajenosti parov, ki menijo, da jim pripada pravica varati, ker jih baje partner ne zna in ne zmore več zadovoljiti. Tukaj imam vedno protiargument, in sicer: zakaj pa se ne bi najprej in predvsem pogovorila o vajinem odnosu? Kje se je razcepil? Zakaj? Ali sta bila nežna drug z drugim? Sta se sploh slišala, kaj sta si govorila?

Za vse našteto je resda potreben pogum za soočanje z lastnimi strahovi in neizgovorjenimi pričakovanji. Včasih sploh ne vemo več, kaj bi radi od partnerja, zgolj čutimo, da nam z njim ali z njo ni več čustveno ali/in osebnostno udobno. Najrajši bi kotrazvajeni otročki vse razbili in hoteli novo igračo. No, življenje in izzivi v njem pa so narejeni tako, da se vzorci in naše zgodbe ponavljajo, dokler jih ne ozavestimo in se zavestno odločimo, da jih ne želimo ponavljati in jih tudi z lastnim zgledom ne prenašati na svoje potomce.



Ste pogumni?

Zato smo strokovnjaki za odnose, ki pomagamo osvetliti opisano in podobne dileme in vprašanja. Par iz opisanega primera me je začel obiskovati in se je končno slišal. Tudi njuno ljubljenje zdaj poteka mnogo bolj zadovoljivo in strastno. Prepričana sem, da se s trudom in pogumom lahko marsikaj razreši. V polnosti se zavedajmo, da smo lahko veliko več kot le razvajen otrok v trgovini z bomboni.


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.