Chefchaouen, Maroko
Modra povsod, da bi bili bliže bogu

8.7.2017

Po svetu sem videla že številna občudovanja vredna mesta, vendar mi je v goratem severnem delu Maroka zastal dih ob prvem pogledu na Chefchaouen v kričeče modri barvi na beli podlagi, obkrožen z zelenjem strmega pobočja. Mesto iz pravljice 1001 noči z ohranjeno mavrsko-arabsko arhitekturo v gorovju severnega kraljestva.



To je biser Maroka, uvrščen na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca,« so mi razložili. Torej sem prišla v nebesa! Tako so najbrž razmišljali Judje, pred stoletji pregnani s Pirenejskega polotoka, ki so svoja bivališča prvi pobarvali z nebeško barvo, da bi se prikupili gospodarju tam zgoraj. Prevzeli so jo tudi avtohtoni Berberi in kasnejši priseljenci, čeprav so verjeli v drugega boga, a so kmalu ugotovili, da muhe in komarji ne marajo tako obarvanih sten. Pravljični Chaouen, kakor so ga poimenovali Berberi, prvotni prebivalci tega hribovja, slovi tudi po urejenosti in zeleni hriboviti okolici s slapovi, jezerci in celo najglobljo podzemno jamo v Afriki.



Še siv maček se zdi modrikast

Vajeni smo, da je modra priljubljena v Sredozemlju, zlasti v Grčiji, vendar ga ni kraja, ki bi bil kos maroškemu Chefchaouenu. Tam so še stopnice, cvetlični lončki, ograje, stoli in dimniki v sinjem odtenku. Vendar sama barva ne bi prinesla svetovne slave, če ljudje ne bi spoštovali in ohranjali zgodovinske mavrske arhitekture, dopolnjene z arabskimi motivi. K temu je pripomogla nekoč težko dostopna lega mesta, ki objema strmo pobočje gorovja Rif in so jo leta 1471 izbrali vojaki za trdnjavo, s katero so nadzorovali trgovsko pot v dolini, ki je vodila s celine k morju. To je bil zametek Chaouena, imenovanega po gori, oblikovani kot Kozji rogovi. Tu ni bilo prostora za palače, mošeje, mavzoleje in tudi v sodobnem času ne za velike betonske hotele. V poštev pride rek »small is beautiful«, majhno je lepo. Pravi užitek se je potepati po ozkih in po kačje zavitih uličicah starodobne medine mimo trgovinic z razstavljenimi pisanimi, doma tkanimi odejami, vezenimi oblekami in arabskimi kaftani (ženska dolga obleka), keramičnimi krožniki in skodelicami z motivi, ki ustavijo tvoj korak, in ne nazadnje z usnjenimi torbicami, jaknami, pasovi iz živalskih kož. Živinorejcem, predvsem koz, ovc, oslov, konjev in goveda, ne pade na pamet, da bi njihove kože sežigali, kar se dogaja pri nas. Saj tudi sežigalnic nimajo in marsikje na podeželju še smetnjakov ne poznajo. No, pa tudi cenenih kitajskih izdelkov še ne uvažajo.



Dežela kozjega sira, konoplje in stoletnih vodnjakov

Središče več stoletij starega mesta te z arhitekturo prevzame za vsakim vogalom, ker je povsod drugačna ne glede na stalno, obvezno belo-modro barvo, kar denarno podpira tudi občina. Naj bodo vrata, okna, vodnjaki ali lokali, vse ima svojstven andaluzijsko-arabski slog, vreden postanka. Za nameček še trgovci in gostinci niso nadležni in ni čudno, da mestece poleti vrvi od živahnosti. Sem radi zahajajo umetniki, tudi Slovenci. Vmes so popotniki, željni nakupa hašiša, kanabisa in kita, domače droge. V tej pokrajini namreč dobro uspevajo konoplja, raznovrstne začimbe in olive. Vmes so zeleni pašniki s čredami ovc, konjev, oslov in posebno pomembnih koz. Te so znane kot spretne plezalke po oljkah, ker se hranijo z njihovimi listi, z iztrebki pa dobro gnojijo oljčne nasade. Koristna vzajemnost med živalmi in kmetovalci! Ograj ob pašnikih ni, saj jih varujejo pastirji, največkrat starejši in otroci. Lokalne pridelke uporabljajo gostinci, posebno priljubljen je kozji sir. Znajo se pohvaliti z olivnim oljem in dobro pitno vodo, saj se z gorovja zlivajo potoki, vmes je tudi slap, ki poganja mline za žito.



Najuspešnejši ter najokrutnejši maroški sultan in 1000 otrok

Mesto so posebej zaznamovali Mavri in Judje, ki so v 15. in 16. stoletju na sever Afrike pribežali iz tedaj zelo razvite Andaluzije. Zaradi njih in trgovske poti iz notranjosti Maroka k 120 kilometrov oddaljenemu Sredozemskemu morju je mesto cvetelo. Konec 17. stoletja se je tu ustavil sam sultan Mulaj Ismail, začetnik vladarske dinastije Alavitov, ki je še dandanes na oblasti. Na prestolu se je obdržal najdlje v kraljevski zgodovini Maroka. Bil je obseden z gradnjo palač, mošej, in to v mavrsko-arabskem slogu: zato je tudi Chefchaouen dobil novo kazbo, dal je obnoviti medino in zgraditi velik zbiralnik vode: potreboval ga je predvsem za napajanje številnih konj, s katerimi se je pripravljal za uspešen napad na pristanišče Tanger, kjer so se razbohotili Angleži. Po drugi strani je slovel kot eden najbolj krutih sultanov, saj so mu pripisali 30.000 ubojev brez žrtev bitk. Umoriti je dal tudi svoje ženske, če mu niso bile dovolj podložne. Nekatere je celo sam zadavil ali jih pustil živeti brez prsi ali oči. Nezaslišana okrutnost! Ga je posnemal Henrik VIII.?



Zakaj so zastrupili ameriškega misijonarja?

Po smrti velikega sultana Ismaila leta 1727 je v severnem delu Maroka zavladal strah pred tujci, ki so si prisvajali obalo. To je bil razlog, da so iz Chaouena izgnali večino kristjanov in Judov, nato pa povsem zaprli vrata v sicer z obzidjem zavarovano mesto. Sledilo je 200 let zaostajanja – dobra plat te slabe plati je bila, da se je ohranila čudovita arhitektura – vse do prihoda Špancev leta 1920, ko so regijo razglasili za španski protektorat vse do samostojnosti Maroka 1953. Kako strogo je bilo varovanje sicer pravljičnega kraja, so konec 19. stoletja občutili francoski raziskovalec, angleški novinar in ameriški misijonar, ko so se prihulili v Chaouen, preoblečeni v arabske obleke. Prvima je uspelo zbežati pred stražarji, tretjega pa so zastrupili, ker je hotel opravljati svoje misijonarstvo.



Kraljevina velja za varno, a če se jim zdiš sumljiv ...

Maroko je za zdaj dokaj varen, a strah pred terorizmom redči goste. Potarnali so, da zelo pogrešajo zdaj prestrašene Evropejce, imajo pa več obiskovalcev kot nekdaj iz drugih arabskih držav, ker ti bolj kot drugi verjamejo, da je od vseh držav v severni Afriki Maroko najbolj varen. O skrajnih islamistih se nočejo pogovarjati, a strah pred njimi potrjujejo številni varnostniki, policija in celo vojska, ki varujejo najbolj obiskane turistične točke. Če nevede fotografiraš policijsko postajo, te lahko kar aretirajo, kakor se je zgodilo snemalcu Kamenku iz Novega Sada, ko je snemal po starem delu mesta Marakeša.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Če cenite ročno delo, vam snovalka čevljev Ajda Tadel podarja unikatne, pisane usnjene copate po vaši izbiri. Odgovorite na nagradno vprašanje in z malo sreče bo nagrada vaša.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE