Ob tem smo v romanu Na dolge proge nedavno dobili zaključek njegove tekaške trilogije, ki jo je začel z Delaj, teci, živi in nadaljeval z v tekaških krogih že ponarodelim Ultrabluesom. Ker se me je glavni lik v zadnjem romanu zelo dotaknil, sem avtorju sklenil postaviti tudi nekaj takih malo bolj intimnih vprašanj. 


Ob prebiranju zaključka vašega romana se mi je utrnila misel, da ne poznam nikogar, ki bi imel tako natančno razdelano svoje odhajanje. Taka stvar je, če smem nadalje ugibati, lahko samo plod mnogo vročičnih noči?
(Se nasmehne) Kdo pa pravi, da gre za moje odhajanje? Ne pozabite, da je knjiga pisana v tretji osebi. 



No, no, založnik, ki v zadnjih letih življenja obiskuje antikvariate in sprašuje, ali so nedavno prejeli kaj knjig njegove založbe, in če jih niso, to pogosto proslavi z dvignjeno stisnjeno pestjo … Kako naj verjamemo, da to niste natanko in nihče drug kot vi? Boste rekli, da tega v zasluženem pokoju ne boste počeli?
Oh, pa saj to vendar počnem že zdaj!

Res? (smeh)
Seveda. 

Založništvo je pač vedno talec celotne ekonomije. In če je ta tako oslabljena kot današnja, se lahko postaviš na glavo, pa ne boš zmagal. Ko sem to enkrat doumel, sem začel živeti mnogo lažje kot prej. 

In dejansko dvignete pest?
No, vsaj v srcu jo kar dvignem, ja. Ker jasno je naslednje: če mu ni bila zares všeč, se kupec knjige čez nekaj let pogosto znebi. Pa tudi čedalje več novinarjev in publicistov svoje recenzentske izvode kar avtomatično odnese v antikvariat. (Dobrodušno čelo se mu hipoma pomrači.) Kar se mi je vedno zdel višek nespodobnosti. Greh se mi za to nikakor ne zdi premočna beseda. 

Ta beseda vsekakor ponazori vaš sakralni odnos do knjig. In mislim, da se me je tudi zato vaš literarni alter ego tako dotaknil. V bistvu me je ganila tiha spodobnost, ki celostno veje iz njega. Zato sem sklenil, da vas moram vprašati: ste zdaj, na koncu tekaške trilogije, premagali tisto, kar vas je pognalo v tek na začetku prvega dela?
Kako to mislite? 



Hm, vam mora žena še podtikati uspavalne tablete? Da se vsaj za prvo silo naspite? Samo Rugelj z začetka svoje tekaške trilogije je zastavil: 'Zame velja maraton ali potop!' Iz konteksta je mogoče začutiti, da so bile to besede obupanega človeka …
Aha, hm … No, ko sem se lotil pisanja prve knjige, sem bil res v eni taki lepi polnomastni krizi srednjih let. Saj tega niti nikoli nisem tajil. Za sabo sem imel ne samo dvajset let trdega dela, ampak tudi že pet let gospodarske krize. Posel nam je padel na tretjino prejšnje vrednosti, v štirih letih smo prepolovili število zaposlenih. To so bili velikanski šoki. Nič čudnega, da sem bil malo načet. Še posebno ker mi je že dolgo zmanjkovalo časa za redno ukvarjanje s športom. Ampak če odgovorim na zastavljeno vprašanje: ja, mislim, da sem premagal, kar sem moral premagati.   

Si morete predstavljati, da sem ravno ondan zasledil podatek, da življenje podaljšuje tudi branje? In še prav posebej branje knjig! Branje časopisov in revij sicer tudi, vendar manj kot branje knjig. 

Nič več podtaknjenih uspavalnih tablet?
Ha, ha, nič več. Ni potrebe. 

In tek je bil pri tem ključen?
Bil. Predvsem pa to, da sem se sčasoma prilagodil novim gospodarskim razmeram. Najhuje je bilo, dokler sem se s krizo boril. Prav ruval sem se z njo, tak je pač moj osnovni vzorec. In v tovrstnem direktnem klinču je bila kriza seveda neprimerno močnejši nasprotnik. Sčasoma sem to doumel in začel bolj plavati s tokom. Založništvo je pač vedno talec celotne ekonomije. In če je ta tako oslabljena kot današnja, se lahko postaviš na glavo, pa ne boš zmagal. Ko sem to enkrat doumel, sem začel živeti mnogo lažje kot prej. 



Na začetku trilogije, torej v Delaj, teci, živi, ste opozorili na zelo pomembno reč: študije so nakazale, da naj bi imelo recimo trikrat pol ure teka na teden precej podobne blagodejne učinke na dolžino življenja kot resno treniranje za maraton …
Drži. Ampak si morete predstavljati, da sem ravno ondan zasledil podatek, da življenje podaljšuje tudi branje? In še prav posebej branje knjig! Branje časopisov in revij sicer tudi, vendar manj kot branje knjig. 

Kako čudovito!
Študijo so naredili na sloviti ameriški univerzi Yale. Trajala je celih dvanajst let, raziskovalci pa so primerjali življenjsko dobo par različnih skupin. In tisti, ki so brali po tri ure in pol na dan ali več, so živeli dlje od drugih. 

Tri ure in pol! Ampak kdo vendar toliko bere? Vi berete toliko?
Hm … Če štejemo tudi uredniško branje, bi v povprečju naneslo ravno nekaj takega, ja. 

Imam prijatelja, ki je nedavno bankrotiral. In izgubil vse, kar je zaslužil. Ampak se ob tem preprosto ni tako zelo sekiral, kot bi se verjetno jaz. Včasih se neki del mene igračka z mislijo, da bi ga, če pride nova kriza, morda veljalo posnemati. 

Torej ste si v službo vgradili sistem, ki vam bo pomagal dlje živeti.
(Zadovoljno potrka na mizo pred sabo) Res sem bil zelo dobre volje, ko sem slišal za to yalsko študijo! 

Ampak vaš oče, sloviti dr. Rugelj, je to v bistvu že vedel. Kot tudi mnoge druge reči. Prav v teh tednih spet berem njegovo življenjsko delo Pot samouresničevanja. Kako je ta človek že takrat, pred več kot petnajstimi leti, jasno videl, kam vse skupaj pelje! Ko so drugi vodilni svetovni veleumi sanjali o skrajno udobnem 'koncu zgodovine', je on točno videl grozljivi obraz sedanjosti, torej to naše srhljivo leto 2017. Redkokdo je tako jasno napovedal, kaj nas čaka.
Seveda je jasno videl prihodnost, njeni prvi znanilci so mu vendar vsak dan hodili v pisarno. Psihiatri so vedno tisti, ki lahko med prvimi vidijo, kam se stvari obračajo. In tako je oče že takrat uzrl enopetinsko družbo, kjer ima samo dvajset odstotkov ljudi približno smiselne službe … Ostalim pa gre samo suženjska tlaka ali pa niti to ne. Oče je zelo jasno videl, kam nas nosi tok neoliberalizma. Če bi doživel to našo gospodarsko krizo, ne bi bil prav nič presenečen. 



Vi ste se ji, pravite, prilagodili? Tekstilni posel vam zdaj, če uporabimo strokovni izraz, laufa?
Ah, laufa – odvisno, kaj pojmujete pod laufa. To je vedno podganja dirka iz enega leta v drugo. V tako agresivno globaliziranem poslu, kot je tekstil, so marže tako nizke, da … (Zmaja z glavo in se zamisli.) Imam prijatelja, ki je nedavno bankrotiral. In izgubil vse, kar je zaslužil. Ampak se ob tem preprosto ni tako zelo sekiral, kot bi se verjetno jaz. Včasih se neki del mene igračka z mislijo, da bi ga, če pride nova kriza, morda veljalo posnemati. 

Bankrotirati in izgubiti vse, kar ste zaslužili?
Ne, ne … Ampak se preprosto ne sekirati. In se morda ne boriti več tako zagrizeno za ohranitev firme, kot sem se pri prvi krizi. 

Obstajajo ljudje, ki največ dosežejo sami, in obstajajo ljudje, ki so najboljši v tandemu. Sam vsekakor sodim med slednje. In ko sem se drugič poročil, nisem dobil samo žene, temveč tudi partnerko, ki skupaj z mano poganja to kolo. 

Kaj pa za ohranitev založbe?
Ta pa ne bi smela biti vprašljiva. Če kdaj res zaprede še občutno bolj trda kot danes, bomo knjige pač izdajali od doma. Čeprav bi jih težko opisal ravno kot vir zaslužka. No, saj to je tisti največji klinc, če danes človeka žene še kaj drugega kot čisti dobiček! Knjige so bile od vedno tako zažrte vame, da sem jih začel izdajati prvo sekundo, ko sem jih lahko. In ne predstavljam si, da bi prav kmalu nehal.  

Zanimivo besedo ste uporabili. Namreč da so bile knjige zažrte v vas. Kdo jih je v vas tako trdno zažrl? Živahni domišljiji se spet seveda ponuja predvsem lik očeta ...
Drži, da je bil oče velik norec na knjige. K moji zasvojenosti je prav gotovo veliko prispeval. A še večji dolg velja mami. Ona je bila tista, ki me je vozila na ure pravljic. In me opogumljala v branje vse do srednje šole. Na fakulteti je to prevzel oče, ki je bil do takrat precej odmaknjen, ker je imel pred sabo res ogromno delo. 



Zanimivo, vedno sem si predstavljal, da je vsaka vaša izdana knjiga ljubezensko pismo vašemu očetu, velikemu bibliofilu. Zdaj pa pravite, da je pravi naslovnik mama?
Hm, zakaj ne bi rekli, da gre za ljubezensko pismo obema? No, in če že tako psihoanalitično pošiljava ljubezenska pisma, morava gotovo katero poslati tudi moji ženi. Obstajajo ljudje, ki največ dosežejo sami, in obstajajo ljudje, ki so najboljši v tandemu. Sam vsekakor sodim med slednje. In ko sem se drugič poročil, nisem dobil samo žene, temveč tudi partnerko, ki skupaj z mano poganja to kolo. In ga čedalje bolj tudi usmerja. 

Kakšen je že bil očetov izraz za žensko, ki jo moški potrebuje za uspešno in radostno življenje? Nekaj v smislu žlahtne pomočnice … Vi ste jo očitno našli?
Tudi jaz se konkretnega izraza ne spomnim. Ampak drži, jaz sem jo našel. Ravno prejšnji teden se je recimo pri meni oglasil neki založnik, ki se želi znebiti celih skladovnic ne najbolj pametno zastavljenega knjižnega projekta. Sicer gre za krasne knjige, a jih bo le malokdo kupil. Gospod mi je povedal, da so v projekt vložili večji del dediščine in na koncu vknjižili velikansko izgubo. Ob tem sem sočutno pomislil: Aha, žena ga ni mogla zabremzati! Moji na srečo ponavadi uspe. 

Oče je rad rekel, da je v Knjigarni Nebotičnik pustil vsaj za eno lepo hišo denarja. Zakaj bi šle vse te knjige zdaj v nič? 

Mislim, da ste si pravkar prislužili dodatne točke, ker ste vse to omenili sami od sebe. Še nekaj bi vas vprašal glede očeta: slišal sem, da pripravljate pravi muzej, posvečen njegovemu liku in delu.
Ne gre za muzej, temveč za njegovo knjižnico. V njej je sedem tisoč njegovih knjig, poleg tega pa še naše. Oče je rad rekel, da je v Knjigarni Nebotičnik pustil vsaj za eno lepo hišo denarja. Zakaj bi šle vse te knjige zdaj v nič? 

Se bomo v to knjižnico lahko včlanili?
Seveda. 



Štejte torej, da je moja prijavnica že izpolnjena. Na manj veseljaški noti: ko sem se za našo revijo nedavno pogovarjal z dr. Andrejem Perkom, je dejal, da je vaš oče danes žal že precej pozabljen.
Kaj pa vem. Take teze je treba čim bolj presojati po kakih objektivnih kriterijih. Prav Perko je recimo pravkar izdal novo knjigo, posvečeno očetovi metodi. Poleg tega njegovo ključno delo Pot samouresničevanja živi naprej, vsak mesec se še vedno proda par izvodov. Vidite, tamle jo imamo …
(Pomigne proti eni izmed omar s knjigami, ki so vse okrog naju. Vse ostale knjige se stiskajo v skupkih po največ tri izvode, samo očetova ima zase celo omaro.) 

Lepo, ampak par prodanih kosov na mesec za takega kolosa pomeni pozabo.
Morda. A če je tako, si je za to najbrž najbolj kriv sam. 

Drži, da je bil oče velik norec na knjige. K moji zasvojenosti je prav gotovo veliko prispeval. A še večji dolg velja mami. Ona je bila tista, ki me je vozila na ure pravljic. In me opogumljala v branje vse do srednje šole.  

Zakaj tako pravite?
Ker ni poskrbel za ustrezno kontinuiteto svoje metode. Torej konkretno, v sklopu koncesionarskega sistema. Možnosti za to je vsekakor imel, a kaj ko je bil tako srdito zahteven do svojega naslednika. V zdravniški reviji Isis je sicer vsaki dve leti objavil oglas za službo. A je v njem postavil tako visoke zahteve, da vse skupaj tako rekoč ni imelo smisla. V določenih krogih je ta oglas še vedno legendaren. Kakšni pogoji so bili tam navedeni – od družinskega stanovanja v Ljubljani do tega, da mora biti kandidat sposoben preteči maraton, povrhu je od njega zahteval še karizmo …  

Ha, ha, prav tako neposredno v oglasu?
Prav tako neposredno v oglasu. 



No, ampak saj to vendar niti ni tako nerazumno! Namreč glede na vsebino rugeljanske terapevtske metode. Karizmo bi naslednik vsekakor potreboval in tudi maratone bi moral nujno teči s svojimi bolniki.
Ja, ampak treba je biti realen. Pričakovati, da se bo v tako majhnem bazenu kadrov, kot je slovenski, našel tako izdelan človek … Možnosti so približno nične. Spomnim se, da sem takrat Marcela Štefančiča, jr., nahecal, da je v nekem intervjuju z očetom pred kamero prebral vse tiste zahteve iz oglasa. In takrat smo ugotovili, da so v resnici samo vrh ledene gore, saj je oče na vsako alinejo navedel še par podalinej. No, takrat smo vsi skupaj nekako dvignili roke. 

Aha, v bistvu hočete reči, da je oče zaman iskal enako žlahtnega norca, kot je bil sam.
Sam seveda ne bi izbral takega izraza. Ampak vsekakor ni hotel nekoga, ki bi prišel tja v službo samo malo svetit. Torej recimo delat samo osem ur na dan. 

V življenju se marsikdaj zdi, da si od koga povsem odvisen – da te ima, kot radi rečemo, na špagci. Velikokrat se pokaže, da te moči nima, in to človeka odveže dotedanje podrejenosti in mu omogoči svobodno delovanje v prihodnosti. 

Veste, kateri je moj najljubši stavek vašega očeta? Ko ga preberem, mi še vedno zagomazi po vznožju hrbtenice.
Kateri? 

Kdor goljufa sebe, je prisiljen goljufati tudi vse druge.
Ta je dober. Meni pa je najbolj všeč tisti, ki ga je podedoval po svojem očetu. In sicer gre za stavek, ki mu je pomagal, da se nikoli ni pustil pokoriti lažnim avtoritetam, ki dejansko niso odločale o ničemer: Naj te kar dol spusti, če te s čim gor drži. 

Hm, ne razumem povsem …
V življenju se marsikdaj zdi, da si od koga povsem odvisen – da te ima, kot radi rečemo, na špagci. Citat poziva k temu, da je treba take občutke preveriti v praksi. Naj torej oblastnik pokaže, ali ima res kakšno moč in vpliv nad tabo! Velikokrat se pokaže, da te moči nima, in to človeka odveže dotedanje podrejenosti in mu omogoči svobodno delovanje v prihodnosti.