Luzon, Filipini
Med duhovi, zdravilci in nekdanjimi lovci na glave

26.8.2017

Spoznavanje čarov hribovitih predelov največjega filipinskega otoka Luzon se je začelo po celodnevni avtobusni vožnji. Iz zadnjega večjega mesta se je izvila ozka, ovinkasta in na trenutke strma cesta in kmalu postregla z vabljivimi razgledi na terasasta polja. Na njih so zeleno odsevale bilke pred kratkim vzklilega riža. Kar težko sem si predstavljal, da so nekatera slikovita polja stara že več tisočletij! Pomembna pa niso le za golo preživetje, temveč tudi z arhitekturnega, krajinskega in sociološkega vidika, zato so od leta 1995 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.


Okostnjaki na prepadnih stenah

V hriboviti pokrajini Kordiljera so stoletja gospodarili pripadniki plemena Ifugao, ki so bili med drugim znani lovci na glave. Danes lahko njihovo slikovito opravo občudujete le še na tradicionalnih prireditvah ali na domačinih, ki skušajo zaslužiti s poziranjem in prodajo spominkov. 



Kraj Sagada, kamor smo prispeli po avtobusni odisejadi, se ponaša s presenetljivo številnimi gostinskimi lokali, nekaj trgovinami, galerijami in prodajalnami rokodelskih izdelkov. Ponekod je mogoče občudovati fotografije slavnega domačina Eduarda Masferreja (1909–1995). Samouk je pred pol stoletja ustvaril več tisoč fotografij pripadnikov gorskih plemen in tako vsaj na papirju ohranil hitro izginjajoče običaje. Okolico Sagade zaznamujejo borovi gozdički in terasasta polja, še bolj pa prepadne zakrasele doline. Poleg naravnih znamenitosti, kot so kraške jame in podzemne reke, največ pozornosti vzbujajo starodavna pokopališča. Najpremožnejše so pokopavali v lesenih krstah, pritrjenih v težko dostopne stene. V njihovo bližino danes vodijo uhojene poti, tako da jih ni težko najti. Domačini vseeno raje vidijo, če tujci najamejo vodnika. Kljub številnim ponudbam sva se na raziskovanje odpravila sama. 



Popestrilo ga je kar nekaj plezanja in prebijanja skozi trnato goščavo, a na koncu sva se približala lesenim krstam. Morda še preveč, saj je bil pogled na štrleče kosti, ki so predrle strohnjeni les, kar malo srhljiv. Pokopavanje v prepadnih stenah ima večtisočletno tradicijo in nekateri najstarejši si še privoščijo tradicionalen pokop. Smrt vedno spremljajo obredi z žrtvovanjem živali in petjem. Umrlega privežejo na stol in v domači hiši obrnejo k vhodnim vratom ter pokrijejo z odejo. Tako mu vsi, ki prihajajo v hišo, takoj izkažejo poslednje spoštovanje. Po nekaj dneh že razpadajoče truplo odnesejo do previsnih skal, v katere je pritrjena majhna krsta, izdolbena iz debla. Pokojnika spravijo v položaj fetusa, saj pravijo, da naj zapusti svet tako, kot je nanj prišel. Kljub takšnemu položaju trupla je krsta pogosto premajhna, zato umrlemu polomijo kosti, da ga spravijo vanjo. Takšni pokopi naj bi umrlim zagotavljali srečanje z dušami prednikov. S podobnim namenom so pred stoletji pokopavali ljudi tudi v bližnjih kraških jamah. V nekaterih je še ohranjenih več sto krst z ostanki pokojnikov. Ena takšnih je jama Sumaging. A bolj kot njena notranjost naju je prijetno presenetila lesena hiša z zgovornim napisom Gaia cafe. Izkazala se je za prav posebno gostilno. V njej podjetna lastnica Gawani Domogo ponuja le vegetarijanske jedi, kar na Filipinih ni ravno običajno. Sestavine prihajajo z lastničinega vrta in okoliških kmetij. Lesena hiška pa je več kot kavarna in restavracija. S terase ponuja dih jemajoče poglede na terasasta riževa polja, prijeten kotiček je urejen v manjšo knjižnico, del prostora pa zavzema privlačna prodajalna s tradicionalnimi izdelki gorskih plemen.



Kirurgi brez skalpelov

Nekaj ur prebijanja po ovinkasti cesti je bilo treba za naslednji postanek, tokrat v mestecu Banaue. Pot se je vlekla tudi zaradi nenadnih prebavnih težav sopotnice. Sama po sebi se je pritihotapila misel, da gre morda za maščevanje duhov umrlih, ki sva jih vznemirila s premalo spoštljivim ogledovanjem okostnjakov v preteklih dneh. Od doma prinesena zdravila in celodnevni počitek v preprostem hotelu niso pomagali k izboljšanju stanja. »V bolnišnico mora!« je bila odločna prodajalka v lekarni. »In to zasebno! Javnim ustanovam še domačini ne zaupamo. Na tradicionalne zdravilce pa tudi raje pozabita!«

Nasvet je bil več kot ustrezen, saj so zdravniki hitro ugotovili, da je zbolela za hudo obliko amebne diareje. »Nič posebnega za te kraje!« je z nasmehom povedala sestra. »A vi ste žal eden hujših primerov!« 



Zasebno bolnišnico »Good news – Dobre novice« je že pred več kot pol stoletja ustanovila evangeličanska cerkev in danes jo vodi starejši ameriški par. Seveda se zdravnika ne ozirata na vero bolnikov in tudi duhovnik, ki je prišel na obisk v preprosto, a celo s televizorjem opremljeno sobico, je načenjal čisto vsakdanje teme. Cena zdravljenja ni bil pretirano visoka, a vseeno je bilo treba kar nekaj telefonskih klicev, da je zavarovalnica potrdila kritje stroškov. Po nekaj dneh infuzije in izdatnem odmerku zdravil si je sopotnica toliko opomogla, da sva lahko nadaljevala potovanje. Bolezen seveda še ni bila premagana in razmišljala sva o dodatni pomoči menda uspešnih domačih zdravilcev. 



Starodavne metode zdravljenja so na Filipinih zelo priljubljene, saj so zaradi revščine in pomanjkanja zdravnikov pogosto edina možnost za ozdravitev. Pravijo, da so samo vez – medij med dvema svetovoma, prek katerega bolnike zdravi višja sila. Poleg kozmične kirurgije, obrednega zdravljenja s pomočjo prenosa energije, molitev, zaklinjanja, uporabe posvečenih predmetov si pomagajo z bolj običajnimi metodami, od zdravilnih zelišč, masaže, kiropraktike, refleksologije in akupunkture pa do predpisovanja farmacevtskih zdravil. Mnogi se kot samouki seznanijo z osnovami sodobne medicine, nekateri pa imajo tudi formalno medicinsko izobrazbo. Največ pozornosti po vsem svetu vzbujajo tako imenovani kozmični kirurgi, ki izvajajo operacije brez pripomočkov, kar z golimi rokami! Menda lahko s pomočjo zavesti z rokami brez bolečin prodrejo v telo obolelega, da bi odstranili bolno tkivo. Kako lahko zdravilec odpre in zapre telo brez vidnih posledic, že dolgo bega zdravnike, ki te posege označujejo za prevaro. O filipinskih zdravilcih in kirurgih je bilo posnetih že več dokumentarnih filmov. Kar nekaj posnetkov najdete tudi na spletni strani Youtube.



Čarobni svet terasastih polj

Banaue velja za pohodniško središče, od koder je mogoče raziskovati različno oddaljena terasasta polja. Prve terase in namakalni sistemi so tukaj nastali že pred dvema tisočletjema. Na njih so sprva gojili taro, danes pa predvsem riž. Gradnja teras se s časom ni dosti spremenila. Od nekdaj so jih gradili s pomočjo kamnov, kjer jih ni bilo na voljo, pa iz glinenega blata. Na poljih mora biti voda zagotovljena vse leto, zato izviri napajajo večje bazene, iz katerih vodo dovajajo na posamezna polja. Namakalni sistem s kanali ni zasebna lastnina, ampak ga upravlja vaška skupnost in je zato tudi odgovornost vseh. Pred gradnjo in obnavljanjem polj so obvezni obredi z žrtvovanjem živali, da bi preprečili nesreče pri delu. Izvajajo jih na poljih in po končanem delu opravijo tudi molitve v zahvalo in z željo, da bi se polja dolgo ohranila ter bogato obrodila. Plemenski poglavarji imajo tod še danes pomembno vlogo. Zemlja je last vaške skupnosti, ki članom plemena dodeli parcele. Hiše, v katerih živijo, so skromne, običajno brez tekoče vode in elektrike. Ponekod so še grajene iz lesa in bambusa ter krite s palmovimi listi. Tradicionalno so jih postavili na kole, da so bili tako na varnem pred neurji in živalmi. Danes jih gradijo iz sodobnejših in trajnejših materialov, stare hiše na kolih pa večinoma uporabljajo le še kot shrambe za živila. 



Slikovita terasasta riževa polja zadnja leta ogrožajo podnebne spremembe, še bolj pa razvoj, saj mladi v iskanju lažjega življenja zapuščajo hribovske vasi. K sreči se razvija nova dejavnost – turizem, katerega obstoj je povezan z mikavnimi polji. Tako imajo domačini dodaten motiv za njihovo vzdrževanje. V gorskih krajih za zdaj ne gradijo velikih hotelov in širokih cest. Ogledi riževih teras so namenjeni manjšim skupinam in zahtevajo veliko hoje. Prenočišča so na voljo v preprostih družinskih hotelih, ponujajo pa jih tudi domačini v najbolj skromnih hišah. 


   INFO   
Za obisk Filipinov s slovenskim potnim listom ne potrebujete turističnega vizuma. Povratno letalsko vozovnico iz večjih evropskih mest dobite že za okoli 500 evrov. Cene prevozov, prenočišč in hrane so bistveno nižje kot pri nas, komunikacija pa je preprosta, saj vsaj v mestih številni domačini govorijo angleško.
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE