Modna srenja se nikakor ne more odločiti, ali ji je bližje glamur ali poulična surovost. Po eni strani si želijo ekskluzivnosti, težko dostopne celo redkim izbrancem, po drugi strani pa pridno spremljajo sceno podzemlja in redno kradejo navdih. Punk, grunge in drugi subkulturni krogi dobro poznajo občutek, kako izgleda, če nenapisano simboliko tvoje ideološke skupine zagledaš na kot iz škatlice urejenih gospodičnah, moda pa se pristnemu izrazu nikakor ne misli odpovedati.


Izvirni navdih iz Bronxa, konec 70. let 20. stoletja. 

Oblikovalec Marc Jasobs si je tako navdih za zadnjo predstavljeno kolekcijo, jesen/zima 2017 – 2018, izposodil pri začetkih hip hop kulture iz 70. let 20. stoletja. Idejo naj bi dobil po ogledu dokumentarnega filma iz lanskega leta, Hip Hop Evolution, kjer gledalec spozna razvoj žanra, ki je postavil pravila za sodobno produciranje glasbe. A vizualno prepoznavni elementi hip hop kulture niso edino, kar si je Marc izposodil pri izpovednem žanru, za trenutek je spremenil pravila modne igre, za kar si zasluži vse pohvale.


Samosvoje
Vroča tema v svetu mode je trenutno avtentičen videz, ki ga lahko dosežejo le tisti, ki niti mode niti sebe ne jemljejo preveč resno. Promocija izgleda, ki bi ga lahko pripisali resničnim ženskam, se sicer v modnem kontekstu sliši hecno, a vendar. Pri izboru manekenk je upošteval prvo pravilo hip hopa, diverzifikacijo kulturnih vplivov, po pisti so se namreč sprehajale manekenke različnih ras in videzov, predvsem pa dekleta, ki se ne ponašajo le s prepoznavnim videzom, temveč tudi z osebnostjo: ustanoviteljica platforme Gurls Talk Adwoa Aboah, glasbenica Jamie Bochert, transspolnik Casil McArthur, pegasta Aleece Wilson, Jasmine Daniels in Lily Nova. Ne le da se dekleta močno razlikujejo po naravnih danostih, v skladu s tem so jih tudi naličili, vsaka izmed 37 modelov je nosila svoj videz, s skupnimi značilnostmi seveda. Oblačila v barvah kamele, ingverja, rjave, zlate in bordo rdeče so poustvarjala ekscentrični videz funk in hip hop ustvarjalcev iz preteklosti. S širokimi hlačami, platform podplati, težkim zlatim nakitom in prevelikimi pokrivali je vrnitev v čase, ko je bilo "semplanje" še nekaj blasfemičnega, nekaj popolnoma naravnega.



Brez fotografij, prosim!
Največje presenečenje je bila prošnja, naj se obiskovalci med revijo odpovejo uporabi mobilnih telefonov, sicer glavnemu orožju v svetu mode. Manekenke so po krajšem sprehodu po pusti leseni pisti, brez običajne glasbene spremljave, sedle na zložljive stole na ulici pred prizoriščem in s tem poustvarile tipičen prizor iz Bronxa in drugih getov, kjer si moški, povečini brezposelni, čas krajšajo z igrami in komentiranjem mimoidočih. Iz žepov so izvlekle telefone in gledalcem na drugi strani ograje pokazale ogledalo, tokrat so bile one tiste, ki so obsesivno iskale trenutek, ki ga bo širni svet videl na katerem od socialnih omrežij. Modna revija se je odvila v duhu zadnjih smernic v modni industriji, kjer se marsikdo sprašuje, kakšen je namen tovrstnih dogodkov, saj privlačijo predvsem druge ljudi, kot dejanske kupce. Približevanje visoke mode povprečnemu uporabniku je še daleč, a dogodki, kot je bila Marcova revija, dokazujejo, da je morda to še najbolje: pravi navdih konec koncev vedno pride iz ulic resničnega življenja, ne razkošnih pariških stanovanj.