Predstavljajte si prve korake v na novo zapadli sneg, ko vstopite skozi tanko plast ponoči poledenelega snežnega prša, osredotočenje na bitje srca, ki ga v tej tišini skorajda lahko slišite, pogled na človeka, ki ga imate radi, kako zlagoma stopa po vaših sledeh, in ko se ozrete, vidite, kako diha v mrzlem dnevu in na licih je rdečina morda že rahle utrujenosti. In nato poljub na mrzle ustnice? 

Zimski pohodi po gorah so res doživetje, ki ga lahko priporočamo vsakomur, ki ima rad mraz (in užitek, ki pride z njim, ko si nadevamo tople nogavice, rokavice, kapo, si oprtamo cepin), ki morda misli, da gora ni nora, temveč je nor, kdor gre gor; a je ta norost sladka in lepa in pomirjajoča, dovoli ti, da najdeš stik s samim seboj (in drugim), najdeš torej nekaj, česar ti vsakodnevno šumenje hitrega sveta ne more dati. 


Lepe v vseh dnevih leta

Knjiga Slovenske gore v objektivu letnih časov je meditativna izkušnja, ki pripelje do vrhunca, ko se na pot dejansko odpraviš. Slovenske gore so lepe vse dni v letu. Osupljivi so pomladanski žafrani na Veliki planini, planike ob poti na Lanževico poleti na primer in gozd, jesensko obarvan, v predgorju Kamniških Alp. 

Mnogi bodo rekli, da tisto pravo izkušnjo, neopisljivo v resnici, ponujajo prav gore takrat, ko jih pokrije sneg. A nevarnosti je veliko, zato se na pot ne smemo odpraviti nepripravljeni, s pomanjkljivo opremo in naivni, da bomo že kako. Gore so zahtevno okolje, ki ne odpušča napak in neumnosti. Lepota in nevarnost sta tam tesno povezani, pozimi še bolj kot v drugih letnih časih. Vstopati v prostor čiste beline je malodane verski obred. In le spoštovanje rodi spoštovanje. 


S srcem in po pameti

»V gore, od pohlevnih do najzahtevnejših, se gre s srcem in po pameti. Slednje še posebej pozimi. S srcem, da bodo doživetja globoka, lepa in čarobna, vredna truda. Po pameti, da bomo varno prišli tja in nazaj. Iz doline v prelestni objem grebenov in vrhov ter spet nazaj. Iz zime v pomlad do poletja in najprej v jesen, za katero slutimo novo zimo, nove, vabeče obraze naših gora,« zapiše v knjigi slovenski zdravnik in gorski vodnik Iztok Tomažin. Le malo lepših in močnejših doživetij pozna, kot je doživljanje barvitega zimskega večera, skrivnostne noči in čarobnega jutra v samoti na katerem od najvišjih vrhov. In lepota, to vemo, je najbolj bogata, če jo lahko delimo. Ko je dovolj že pogled in dva vesta, da sta priča nečemu, kar ne potrebuje besed. Trenutki bližine, ki se stkejo v samopresegovanju, katerega katarza je narava v vsej svoji silovitosti, ostanejo za zmeraj.