Slišati je bilo sanjsko. Tam naj bi preživele božič in praznovale novo leto. Edini načrt, ki smo ga imele, je bilo uživanje, uživanje in še enkrat – uživanje.

Že sam polet iz Dubaja je bil skrajno zabaven, kajti dve glasni in dobrovoljni prijateljici sta takoj pritegnili pozornost moškega osebja. Mogoče pa nama je pisalo na čelu »samski« in sva takšno energijo širili naprej. Da, jaz sem se z ogromno dela na sebi končno znebila okostnjakov iz preteklosti in zadihala samsko življenje. Srečna v novem gnezdecu in po toliko letih zvez sem si le rekla, zdaj je čas samo zame! Ne potrebujem nikogar!



Obe z Mojco sva že poznali Indijo, za Natašo pa me je malo skrbelo, kako se bo znašla, ampak izkazalo se je, da so bili moji dvomi popolnoma odveč. Na letališču v Trivandrumu sva z Mojco z nekaj truda le našli rikšo za pravo ceno, se vkrcali in se peljali 16 kilometrov do naše baze. Glavo sem srečno tiščala skozi okno in se naslajala ob vročem in vlažnem zraku, čutiti je bilo vonj morja, vsepovsod bujno rastje, cvetje in kokosove palme. Če bi lahko, bi kar tekla ob rikši in čim prej objela Natašo, dolgoletno sostanovalko, prijateljico, sotrpinko. Najina zgodba z Mojco je tudi zanimiva. Najini starši so bili zelo dobri prijatelji; ko sva bili še majhni, niti nisva dobro vedeli druga za drugo razen tega, da sva se bili prisiljeni družiti med skupnimi kosili. Naju je pa usoda združila 20 let pozneje, Mojca je postala moja življenjska gurujka. Poslovno in zasebno. Da, lahko ji rečem kar gurujka, ker mi je bila v veliko oporo pri največjih in najtežjih odločitvah v tistem obdobju. V Kovalamu se je tako združila trojna ženska moč iz Slovenije.



Iz rikše zagledam Natašo, vsa vzhičena kričim in čakam, da naju le zagleda, ona nič. Očitno v globoki debati z domačini, že na daleč si lahko opazil, da ni imela niti najmanjših težav z Indijo. Sledili so objemi, kričanje in vreščanje ter sprehod do sobe. Kovalam! Pa saj to je pravi raj! Peščena plaža, svetilnik, trgovinice in pa ozka pot od enega konca mesteca do drugega, Nataša pa kot nekakšna kraljica. Ni bilo človeka, ki je še ne bi poznal ali vsaj ogovoril. Odložimo nahrbtnike v sobi, pokramljamo z lastnikom, tudi že popolnoma domačim z mojo cimro, pozabimo na dolgo pot in odletimo na plažo v morje namakat stopala. Ni naključje, da je drugo ime za Keralo God’s Own Country, v prevodu Božanska dežela.



Mojca je bila v Kovalamu doma. Svoja potovanja po Indiji je vedno zaključila tam, kjer se je spočila, naužila ajurvedskih masaž in pa odlične hrane. Kovalam je res kraj, kjer se posvetiš sebi in svojemu telesu, saj imaš na vsakem vogalu salone z ajurvedsko masažo, hrana v restavracijah in številnih letoviščih pa je res vrhunska. Ni kraj za tipičnega popotnika, ki hrepeni po kaosu in hrupu, je kraj za uživače, ki se jim nikamor ne mudi.

Dnevi so hitro minevali. Božanski sončni vzhodi in zahodi, dolgi jutranji sprehodi po plaži, posedanje ob svetilniku, poležavanje na ležalniku pod senčnikom s skledo sladkega ananasa in dnevnikom v roki, razvajanje brbončic v bližnjih restavracijah, vse super krasno in kičasto, vendar meni je nekaj manjkalo. Manjkala je akcija. Telo in duša sta bili že več kot spočiti in Nataši sem predlagala, da greva v Koči. Želela sem ji pokazati kraj, ki me je očaral.



Razvpitega 21. decembra 2012, ko naj bi bil konec sveta, sva imeli rezervirano vozovnico za vlak, nazaj pa naj bi se vrnili za božični večer. Mojca ni šla z nama. V Kočiju naj bi se sestali še z enim Slovencem, ki je bil tam istočasno s skupino potnikov. Vkrcali sva se na vlak, polni pričakovanj po novih dogodivščinah.


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 18. avgusta 2017. Preberite jih tukaj