Zadnjič, ko je bil Rodos v ognjenih krempljih, ko človek res več ne more dojeti, v kakšnem peklu smo - dasiravno smo del tega stvarstva in soustvarjalci katastrof -, sem poslušala njihovega predsednika Rdeča križa, ki je jasno rekel (neodvisno od grozečega ognja), da starejši, bolni in otroci nimajo kaj delati na plaži, ker je vročina neznosna. Dejal je, da opozoril nihče ne sliši in ne jemlje resno in potem izjavil nekaj zelo bolečega: "Potem pa pobiramo trupla iz morja."
Ljudje smo nevarna bitja. Izjemno destruktivna. In naše prekletstvo je sla po brezkompromisnem užitku in ugodju, ki se z leti, kako že, v tem novem svetu, samo stopnjuje. Ali smo narcisoidni ali pač sociopatski zvarki, niti ni pomembno. Nedvoumno smo sadomazohisti, kar pa je popolna perverzija. Nočemo razumeti, da smo spremenili naš planet.
Žal ne pomaga kaj dosti, ko s prstom kažemo na peščico bogatih, ki so nam uničili Zemljo. Kaj naj rečem? Ali jim ne pomagamo tega početi sami? Zakaj moramo na kavo v Portorož? Zakaj z letalom na šoping vikend v Istanbul? Zakaj se vozimo z avtom okoli svoje osi? Skratka, pravo vprašanje je, čemu znova in znova bežimo od doma?
Tukaj se moram ponoviti in bržčas ste to že prebrali. Ko se je moja znanka ločevala in sta z bivšim možem na centru za socialno delo razpravljala o deljenem skrbništvu nad otrokom, je gospod bivši prepričeval socialnega delavca, kako skrben in odgovoren oče da je, kam vse bo sina odpeljal na potovanje, najprej v Indijo na veliko poroko svojega prijatelja, potem mu bo razkazal New York, kajti to svetovno prestolnico mora videti vsakdo, vsekakor pa njegov sin, potem je jel žlobudrati, kako bo za poroko kupil obema nova fraka, takšna dizajnerska, itd. ... Odlični socialni delavec se je utrudil od pravljičarjenja in ga je prekinil rekoč: "Gospod, predlagam vam, da ...
