Kaša – otroška paša

Knjiga se seveda začne z ajdo, o kateri Bogataj zapiše, da se v naših krajih prvič omenja v 1. polovici 15. stoletja, in sicer kot pagana, t. poganka ali pogansko žito. »Priljubljenost ajde dokazuje tudi bajka, ki pripoveduje, kako je Kurent rešil Slovenca pred vesoljnim potopom. Slednji mu je obljubil, da bodo on in njegovi potomci za vedno spoštovali in negovali dvoje rastlin: ajdo in vinsko trto. Zares so se njegovi sinovi razselili po deželi, živeli od ajde in častili vino ter se spominjali Kurenta.« 

Pri nas zelo dobro poznamo ajdovo kašo, ki jo lahko uživamo na različne načine kuhano ali zapečeno. »Med raznovrstno pripravljenimi jedmi iz ajdove kaše,« zapiše Bogataj, »pa je treba omeniti ajdovo kašo z gobami, ki velja za jed najbolj harmonično sestavljenih okusov.« 



Vipavska, kraška in istrska jota

Ni ga Slovenca, ki ne bi vsaj enkrat okusil jote, ko ga je pot zanesla v hrib. Ime jedi pa vsekakor ni enoznačno. »V zahodnih Brdih je jota mešanica zelja, fižola, krompirja in močnika. V Istri kuhajo joto brez krompirja, na Krasu pa s krompirjem,« zapiše Bogataj. No, druga vrsta jote je skuhana iz repe. Lahko bi ji rekli furlanska in je značilna tudi na Goriškem, delno v Vipavski dolini. »Kraška različica jote je pripravljena iz kislega zelja in krompirja. Pripravljajo pa jo tudi s kislo repo. Posebna med recepturami je t. i. sladka kraška jota, ki jo pripravijo iz pretlačenega krompirja in fižola, z dodatkom rdečega korenja, začimb in žlice kisa.« 



Ogrožena soška poslastica

Soška postrv sodi med zaščitene, zatorej je njen ulov strogo določen z najmanjšo velikostjo 40 centimetrov. Je izjemna gastronomska poslastica. »Med tradicionalnimi načini priprave soške postrvi je povaljana v ajdovi ali koruzni moki ter ocvrta. Zelo okusna pa je tudi s pršutom. Podobno je z bohinjsko zlatovščico, ki prav tako sodi med izjemno okusne ribe,« zapiše avtor. Da so ribe zdrave, čivkajo že vrabci, zato je dobro vedeti, da so slovenske reke in potoki, jezera in morje polni ribjega bogastva in drugih vodnih živali ter morskih sadežev. 



Najbolj množična vsakdanja jed

Sveže kuhani so odlični za zajtrk z dodano belo kavo ali kislim mlekom. Lahko so slastno kosilo s prilogami, kot so dušeno kislo zelje ali repa, z obaro, golažem. »Najbolj razširjeno je t. i. gorenjsko kuhanje žgancev,« zapiše Bogataj. »Moko kuhamo v slanem kropu, in sicer tako, da jo vsujemo v vrelo vodo v obliko kepe, v katero po prevretju naredimo luknjo. Slednja omogoča, da se moka prekuha tudi v sredini kepe. Ko je moka dovolj prekuhana (približno po 40 minutah), del vode, imenovane tudi žgančevka ali sok, odlijemo, žgance pa s preostalo žgančevko zdrobimo in zabelimo z ocvirki, mastjo ali zaseko.«