Imate radi jesen?

Zelo. Včasih sem bila v jeseni žalostna, ker je nadomestila meni ljubo poletje. Zadnja leta pa se mi zdi še lepša, bolj polna od poletja. Polna vsega – barv, sadov, dežja, pa vendar čas, ko se v naravi vse pripravlja na počitek. Morda tudi zato, ker mi počitek čedalje več pomeni, ker ga čedalje bolj potrebujem.

Zdi se mi skoraj nemogoče, da se po smrti vse, kar smo bili, kar razblini. Vesolje ne bi dovolilo, da naša energija kar izpuhti, nekam mora iti. Globoko v sebi upam, morda celo verjamem, da je smrt zgolj prehod v novo obliko bivanja in da ne mine vse, kar smo se naučili. 

Svoj novi roman s poetičnim naslovom Tihotapci miru postavljate v jesen človekovega življenja …

Pa tudi v pomlad, poletje in zimo. Je pa res, da je eden glavnih likov – gospod M., ki posluša mladega Tea, ta mu prihaja v hospic brat – v jeseni življenja. Že skoraj v zimi, če ta pomeni neke vrste konec. Gospod M. je namreč hudo bolan, a poln življenjskega zanosa, Teo pa je mlad, a povsem brez življenjske volje. Neke vrste paradoks, kot hladni dnevi v poletju ali pretopla zima. 

Zakaj naslov Tihotapci miru?

Verjamem, da so med nami ljudje, ki s svojim delovanjem, razmišljanjem, celo z besedami prinašajo mir. Pomislite, tudi v vašem življenju so, kajne? Zame so to ljudje, ki me spreminjajo, saj se me dotikajo tako, da se sprašujem, ali ima to, kar delam, pravi smisel, ali s tem delam dobro bližnjim, družbi. V romanu se malce skrito pojavijo tudi trije poznani slovenski pesniki. Za pesnike menim, da so nesporni tihotapci miru.

Roman ni avtobiografski?

Res ni. Iz podob mojega resničnega življenja je le odlomek o slabem trenutku medicinskega osebja, ki v bolnišnici ni poskrbelo za dedka glavnega junaka Tea, kot bi bilo verjetno bolj prav. Ta je umiral v smrtnem strahu in bolečinah, pa v pravem trenutku ni bilo prave pomoči. Podobno sem doživela pri očetu in zdelo se mi je pomembno povedati, da žal tudi to obstaja. Takrat se mi ni niti sanjalo, da imaš možnost izbire, kje bo nekdo od tvojih ljubih preživel zadnje dni, pa čeprav mu ostajata le še dva dneva. Ta dva dneva sta bistvena za to, kako bo odšel in kako bomo mi, ki ostajamo za njim, doživeli njegovo slovo. Pa tudi življenje brez njega ali nje.

Izgubljen trenutek je samo to – izgubljen. Polno doživet trenutek je edini resnični kapital, ki ga imamo. Kaj mi bodo torej silne vsote denarja in uspeh, če mi bo zaradi njih zmanjkalo časa, da ujamem trenutke, ki so mi odmerjeni? 

Ste v cvetu življenja. Zakaj vas nagovarja tematika umiranja, smrti, hospica? Zaradi osebne izgube?

Roman je začel nastajati pred soočenjem z izgubo očeta. Zanima me namreč ta trenutek stika, ko nekdo nekomu bere; trenutek, ko se združita dve pozornosti – tistega, ki bere, in tistega, ki posluša. Zgodi se resničen stik, kot bi se dve ednini združili v dobro dvojino. Mislim, da je zares dobrih dvojin, čeprav le trenutnih, v naših hitrih življenjih premalo. Hišo hospic imamo za hišo umiranja, a z raziskovanjem in pogovori sem spoznala, da je v njem hkrati veliko radosti, svetlobe in miru. Saj je tudi v besedi umiranje skrita besedica mir. Želela sem vstopiti skozi vrata miru. Med raziskovanjem za zgodbo sem se naučila tudi to, da se stvari manj bojimo, ko jih pobliže spoznamo, tudi če niso prijetne. Ustvarila pa sem hospic, v kakršnem bi rada odhajala, če bo življenje tako hotelo.

Kako sta očetovo odhajanje in smrt vplivala na vas?

Ves čas me je skrbelo, da si ne bova povedala, kar si morava, dokler še imava čas. Ob koncu pa sva se pomenila brez velikih besed. Bila sva si zelo podobna in s takšnimi ogledali je najteže shajati. Večina nas ima verjetno občutek, da smo večni. Vsaj pri meni je tako. A dejstvo je, da nisem večna. Nihče ni. Kako sem lahko tako prevzetna, da si mislim: »Ah, bom že jutri opravila s tem. Saj je še čas!« Verjetno je res še čas, a ko gre za medosebne odnose, je pomembno, da takoj sledimo notranjemu vzgibu. Naj gre za pogovor, objem ali kar koli že. Tu ne čakam več. 

Napisali ste: »Nekateri od njih odhajajo v takem miru, da začenjam verjeti v to, da preprosto mora biti še veliko več kot le bližanje k telesnemu koncu.« Kaj menite, da je tisto veliko več?

Nimam pojma. A zdi se mi skoraj nemogoče, da se po smrti vse, kar smo bili, kar razblini. Vesolje ne bi dovolilo, da naša energija kar izpuhti, nekam mora iti. Globoko v sebi upam, morda celo verjamem, da je smrt zgolj prehod v novo obliko bivanja in da ne mine vse, kar smo se naučili. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da polno živimo, dokler smo tu. In dokler imamo drug drugega.

Zapišete, da v hospicu odpadejo maske, da ni časa za sprenevedanje in nepomembne besede, ker se čas izteka. Kaj se takrat sproži v ljudeh, da postanejo bolj pristni?

Za druge ne morem govoriti, povem lahko samo, kaj se je ob očetovem odhajanju sprožilo v meni. Čas se je ustavil in pomemben je bil samo tisti trenutek. Preprosto sem vedela: če ga ne bom pobožala zdaj, ko še ve, da ga božam, kasneje ne bo več priložnosti. Gre za preproste stvari. Žal mi je le, da mu nisem brala.

Naučila sem se tudi ponižnosti – vse te zgodbe ljudi, ki me oplazijo, se me dotaknejo ali me zadenejo, vsaka se v nekem trenutku zdi večja od moje. Mislim, da je to nujno za brušenje lastnega ega. 

Kaj bi mu brali?

Ne vem. Morda tisto, kar nagovarja mene samo, saj takrat sem tudi pri branju najbolj iskrena, najbolj polnočutna. Morda pesmi Hafisa in Rumija, ki se mi zdita spravljena s tistim, kar prihaja po smrti. S kraljestvi, ki so za črto življenja. In ker pišeta o univerzalni sili sveta, o ljubezni, ki nas lahko spremeni samo na bolje. Hafis v eni od pesmi pravi: »Ljubezen nam včasih želi narediti veliko uslugo. Obrne nas z glavo navzdol in z nas strese vse, kar je nesmiselnega.« To je meni naredila smrt bližnjega.

Vas Hafis še vedno popelje na vašo pot v Iran, ki ste jo popisali v prejšnjem romanu?

Da in ne. Da, ker mi je bilo tam lepo, in ne, ker želim živeti tu in zdaj. V tem trenutku svojega življenja. Tu se tudi Hafis bere zelo drugače.

Kako?

Kot opomin, da čas ni večen in mi ne z njim. Izgubljen trenutek je samo to – izgubljen. In da je polno doživet trenutek edini resnični kapital, ki ga imamo. Kaj mi bodo torej silne vsote denarja in uspeh, če mi bo zaradi njih zmanjkalo časa, da ujamem trenutke, ki so mi odmerjeni? Vem, zveni klišejsko, a se mi zdi prekleto resnično. Ob sinu, ki je pred kratkim prvič prestopil šolski prag, se sleherni trenutek zdi še bolj pomemben. Želim, da bi jih bilo čim več zares ujetih, doživetih, in v to je treba nekaj vložiti. Kdaj tudi komu »od zunaj« reči ne. 

Zelo ste dejavni na različnih področjih. Vodenje prireditev, pogovori, zvočni opisi za slepe in slabovidne, zdaj tudi nadaljevanje študija, televizija, pri vas je ves čas veliko akcije. Vas je materinstvo pri tem kaj ustavilo, spremenilo?

Ustavilo me ni, spremenilo pa je moje krmiljenje časa. Imate prav, res je veliko akcije, veliko druženja, usklajevanja, priprav in zdaj vse to poteka bolj disciplinirano in predvsem z večjim smislom. Svoje delo imam zares rada. V vseh njegovih oblikah, saj so vse povezane s slovensko besedo, s katero pa imam neusahljivo ljubezensko razmerje. (smeh) Smislu od prej se je ob materinstvu pridružila tudi neka sveta odgovornost do vsega, kar dajem in puščam za sabo. Morda še toliko bolj, ker se prvi nosečnosti nista izšli in mi je zato naš sedanji družinski trenutek toliko bolj pomemben. In ko me bo sin morda čez nekaj let vprašal, kaj sem počela ves ta čas, ko me ni bilo z njim, bi mu rada pokazala kaj lepega.

Kaj ste se v pogovorih s svojimi gosti naučili o sebi in življenju?

To, da ima vsak od nas edinstveno zgodbo. Da prav nobeno sklepanje vnaprej, kako kdo živi, čuti in kako bo odgovarjal, ne zdrži. In da je zato zelo nespametno, da se oklepam pričakovanj v zvezi z drugimi, saj so to le moje predstave. Naučila sem se tudi ponižnosti – vse te zgodbe ljudi, ki me oplazijo, se me dotaknejo ali me zadenejo, vsaka se v nekem trenutku zdi večja od moje. Mislim, da je to nujno za brušenje lastnega ega. Obrušen ego se mi zdi ključen za mir, ki ga želim. Vsakič znova pa sem tudi vesela, da me ljudje še vedno iskreno zanimajo. Vaše zgodbe, vaša življenja … so tudi kot ogledala mojega. Ogledala, v katera se moram ozreti, če želim delati dobro.

V zahodno civilizacijo ne verjamem več, mislim, da je v svojem bistvu povsem zašla in da je na poti samopogube. Tekmovalnost, biti boljši od najboljšega, videti le vrhove, in ne poti, preveč imeti in premalo biti. 

Omenili ste, da vas domači opozarjajo: »Pišeš o svetlobi, zdaj jo pa še živi!«

Se še učim. Te svetlobe, ki jo imam tudi zaradi dela čast prepoznavati v zgodbah drugih ljudi. Učim se in se trudim, da žarke najdem vsak dan tudi v sebi. Svet, v katerega z možem vzgajava sina, me zelo skrbi. V zahodno civilizacijo ne verjamem več, mislim, da je v svojem bistvu povsem zašla in da je na poti samopogube. Tekmovalnost, biti boljši od najboljšega, videti le vrhove, in ne poti, preveč imeti in premalo biti. Še vedno pa verjamem v posameznika, v razmišljajoče ljudi, ki gledajo s srcem. Ljudi, ki ne verjamejo vsemu, kar vidijo na televiziji, ki preberejo kakšno knjigo več. Vanje verjamem, ker jih srečujem vsak dan. Med njimi so tudi tihotapci miru. Vem pa tudi, da je stvar odločitve, kako bomo mislili in čutili. Vsak dan dobimo tisoč in en impulz, na katerega se lahko odzovemo tako ali drugače. Kdo nam bo vdihnil svetlobo v žile, če si je ne bomo sami?

Kaj vas razveseljuje?

Vsak pogled sina, ki se vrača poln novega iz šole, me razveseli, posvetli. Pa drobni pobegi z možem, odlične knjige, ki jih znamo pisati tudi Slovenci, malenkosti v dnevu, ki se zgodijo in mi jih uspe prepoznati. Resnično me razveselijo ljudje, ki se še znajo iskreno veseliti. Ob njih se zlahka učim tudi svoje radosti. Seveda pa so tudi projekti, ki me prijetno izzivajo. Eden takih je vodenje dogodkov Hospickafeja v knjigarni Konzorcij, kjer mi je z novo sezono predala voditeljsko vlogo dr. Manca Košir. To se mi zdi velika odgovornost in hkrati moj prispevek k detabuiziranju dela življenja, ki mu pravimo smrt. Veselim se pravljičnih večerov za odrasle, na katerih pripovedujemo s kolegi in na katerih se mi vsakič znova potrdi, kako zelo tudi odrasli potrebujemo dobre pravljice, saj so v njih odgovori na marsikatero »odraslo« vprašanje. Tudi v pisnem ustvarjanju se obeta nekaj lepega, tokrat za mlajše bralce.

Prijatelj, velik ustvarjalec, je pred kratkim rekel: »Svet ni lep, lepi so le delčki sveta.« Mislim, da ima prav. Zato zdaj iščem delčke, ki jih lahko naredim dobre, boljše, morda celo lepe, tudi sama. Kadar mi uspe, dan ni v ničemer zaman. 

Ko najdete svoj mir, kako ga ohranjate?

S pobegi v naravo, ki se nam odpira za hišo. Tako, da ne gledamo televizije. Z druženjem, ki mi daje in ne jemlje. Z zlaganjem drv, risanjem, iskanjem preprostega v zapletenem. S koščki lepega, dobrega. Prijatelj, velik ustvarjalec, je pred kratkim rekel: »Svet ni lep, lepi so le delčki sveta.« Mislim, da ima prav. Zato zdaj iščem delčke, ki jih lahko naredim dobre, boljše, morda celo lepe, tudi sama. Kadar mi uspe, dan ni v ničemer zaman.