Ključ

Bil je slabe volje in med vožnjo ves čas sočno preklinjal. Pa tudi sicer je bil zadnje čase večkrat nerazpoložen in zadržan, kar sem pripisovala dodatnim obveznostim, ki jih je imel zaradi gradnje hiše. Čim prej bi se radi preselili na svoje, stanovanje v bloku je bilo majhno, s prihodom še enega člana pa bi se morali že pošteno stiskati. Tudi odgovorno delo obeh je za naju predstavljalo velik napor. Vsak zase sva bila ves čas napeta in pod stresom, kar je imelo za posledico pomanjkanje nežnosti in pozornosti.

Na oddelku je bilo prav tako obsedno stanje. Predstojnik me je že čakal z novico, da pridejo ob enih sodelavci s sosednje klinike na predstavitev projekta, katerega vodja sem bila. »Boste lahko pripravili vse potrebno?« me je zaskrbljeno vprašal. Odleglo mu je, ko sem pritrdila, da imam stvari na tekočem, saj si zaradi skorajšnjega odhoda na porodniško ne morem privoščiti, da ne bi bile sproti narejene.

Sklicala sem sestanek delovne skupine, dogovorili smo vse podrobnosti, nato pa skupaj odšli še na malico. Tam pa sem se po obleki močno polila z ostankom juhe. Grd, masten madež, ki ga ni bilo mogoče spregledati, je ostal na svetli obleki, prav na prsih. Takšna nisem mogla sodelovati na predstavitvi, zato sem prosila šoferja, naj me odpelje domov, da se preoblečem.

Parkiral je pred blokom, sama pa sem se napotila do stanovanja v drugem nadstropju. Pred vrati sem zadihana obstala. Prevzel me je čuden občutek, kot da slišim iz stanovanja nekakšne glasove, v ozadju pomešane z nežno glasbo. Potisnila sem ključ v vrata in presenečeno ugotovila, da ne gre, da ga ne morem vstaviti. Še trikrat sem ponovila isto, a nikakor mi ni uspelo. Ključ je bil pravi, preverila sem, nič ni bilo narobe. Le kaj to pomeni? mi je šlo skozi možgane. In spreletelo me je spoznanje, da je nekdo v stanovanju in da je ključ v notranji strani vrat! Močno sem pritisnila na zvonec, dvakrat zapored. Zazdelo se mi je, da so glasovi in glasba utihnili, nato tišina. Čakala sem, nihče ni odprl. Telo mi je oblila vročica in v glavi sem začutila šumenje, srce pa mi je prebodla težka slutnja.

Kaj naj storim? Naj pozvonim pri sosedi ali pokličem policijo, naj grem povedat šoferju? Kaj naj rečem v službi? Kaj bo z Mašo? Kako bova midva z otrokom?

Spustila sem se po stopnicah. »Prasec, baraba, kako je lahko kaj takega naredil?« sem hitela na parkirišče, odločena, kaj bom naredila.

Šofer me je začudeno pogledal. »Obleka je še mokra, včeraj sem jo oprala in takšne ne morem obleči. Peljite v mesto, da si kupim drugo,« sem mu glasno in odločno dejala. Bila sem spet v službi, zbrana, resna, odgovorna. Vse drugo mora na stran, kasneje bo prišlo na vrsto! Danes moram speljati svoj projekt, sad trdega dela, vsa odgovornost je na meni! Zmogla bom, močna sem, sem si s solzami v očeh vztrajno ponavljala, ko sem v kabini, pred velikim ogledalom, pomerjala obleke. Izbrala sem najlepšo, najdražjo, temnomodro z vstavljenim belim ovratnikom. Za obliž na ranjeno dušo.

Ko sem se vrnila v pisarno, sem takoj poklicala moža. Oglasila se je tajnica in povedala, da je odsoten, da je odšel na sestanek h glavnemu direktorju in da se vrne ob dveh. »Sporočite mu prosim, da bom danes pozna, naj gre po otroka v vrtec,« sem jo prosila. »Ni ga v službi, le s kom je, kdo je ta oseba, katera ženska je to?« mi je sekalo v možgane in žgalo v drobovje. Otrok v meni se je premaknil, tudi on je postal nemiren. Oba naju je bilo strah.

Sestanek je bil naporen in je dolgo trajal. Morala sem veliko pojasnjevati in utemeljevati, da sem jih končno prepričala o našem delu in tem, kar smo opravili. Bili so zadovoljni in mi toplo izkazali svojo podporo, tudi s povabilom na kosilo. Odklonila sem in se izgovorila na svoje stanje. A nisem odšla domov, nisem mogla, nisem si želela. Ostala sem v pisarni, morala sem veliko premisliti in nekoga poklicati. Da mu povem, da prepolovim bolečino, da mi pomaga z nasvetom. A koga? Naj povem mami, da bo še njo bolelo? Ne, tega ji ne morem storiti. Že tako je veliko prestala v moji prvi nosečnosti, ko sem ostala sama, brez podpore, brez njega. Poklicala sem Emo, svojo drago prijateljico. Oglasil se je sin. »Ni je doma, ni rekla, kdaj pride,« mi je kratko odgovoril in odložil. Pričelo me je skrbeti za hčer in odločila sem se, da grem domov. Saj imam vendar njo, nisem sama, sem se tolažila, ko sem izstopila iz taksija.

Čakala sta me. Mož na kavču pred televizorjem, hči v svoji sobi, pri igri. »Lepo obleko imaš, nisem je še videl,« me je pohvalil, ko sem mimo njega odšla v spalnico, da se preoblečem. Nisem odgovorila, močan odpor sem čutila do njega in želela sem si, da ga ne bi bilo tukaj. »Si utrujena, odpočij si, ni ti treba pripravljati večerje, nisem lačen,« je ponujal svoje »prijazne« besede. Ne, on ni lačen, kaj pa midve z Mašo? To ga ne skrbi, mi je šlo skozi možgane in komaj sem se zadrževala, da nisem planila nanj. Zaradi nje ne bom, bom kasneje, sem se obvladovala in mu »privoščila« celo nekaj kratkih stavkov.

Kmalu je odšel v posteljo. Ko sem v sebi ponovno predelala vse tisto, kar sem si morala že neštetokrat priznati, sem se mu pridružila. Iskala sem pravi položaj in se nemirno obračala, ko sem začutila njegovo toplo roko na svojem velikem trebuhu. »Ne moreš zaspati?« me je tiho vprašal in mi roko narahlo pritisnil na mesto, kjer je zaznal premik. Otrpnila sem, nisem pričakovala, da bo nocoj tako. Da si ga bom kljub temu, kar se je danes zgodilo, še vedno želela. Pričel me je božati, svojo močno roko je prestavil s trebuha in njeno toplino sem čutila povsod, kjer se me je dotaknil. In njegove poljube, zadaj po vratu, na ramenih, po hrbtu. In potem se je zgodilo ... Nežno, z občutkom, z ljubeznijo. Nisem mogla verjeti, da je res, kar počneva, da je to možno, da sem to jaz. Njegova, za vedno njegova, kot na dan zaobljube. Kljub vsemu?!
Potem še dolgo ni bilo spanca. Polna luna in težke misli so mi preprečevale zaspati. Poslušala sem mirno dihanje svojega moža in razmišljala o vsem, kar sva že dala skozi. In tega ni bilo malo. Posvojil je mojo deklico in jo sprejel za svojo. Bil je ljubeč ati moji Maši, čeprav ni imel nič z njo. Dobil jo je skupaj z menoj, v paketu, pred petimi leti. Nato si je zaželel še svojega otroka, a ni šlo zlahka. Tri leta sva se trudila in vztrajala, da se je le zgodilo in da sem zanosila. Vmes gradnja hiše; kako si je prizadeval, da sva dobila dovoljenje in da bomo končno enkrat na svojem. Verjetno že kmalu, tako mi je obljubil za novo leto.

In spomnila sem se, kako me je včasih zaskrbelo in me postalo strah, da se bo naši sreči kaj zgodilo. Da mi bo usoda vrnila udarec. Ker sem ga prevzela drugi ženski in gradila svojo srečo na nesreči drugih. Njeni!

»Jutri zjutraj bom rekla ... morava razčistiti,« sem si obljubila in končno potonila v sen. Ko sem se zbudila, ga ni bilo več doma. Na mizi je pustil listek, da je šel »na parcelo«, mojstri so polagali parket. Na kosilo je prišel dobre volje, z veliko košaro jagod, za naju z Mašo in za dojenčka. Spet nisem nič rekla, ničesar razčistila. Ne takrat, ne nikoli.

Tudi vrnila mu nisem, kot sem se včasih, ko me je bolelo, odločila sama pri sebi. Takšnih stvari se ne vrača, ni mi ničesar posodil. Čez dva meseca sem rodila Blaža, zdravega fantka s kodrastimi lasmi, po očetu. V zahvalo sem dobila čudovit zlat prstan z veliko belo perlo. Naslednje leto pa smo se končno preselili še na svoje, v novozgrajeno hišo.

Stanovanje v bloku smo prodali. Neke nedelje smo se dobili z novimi lastniki, da jim predamo še zadnje malenkosti. Ko smo se pred vrati poslavljali in si podali roke, sem iznenada zinila besede, ki so ves čas hotele ven, pa niso prišle na vrsto. »Morda boste morali menjati ključavnico, včasih se nekaj zatakne, ko hočeš odkleniti vrata z zunanje strani, ali ni tako?« sem končno izrekla in z vprašujočimi očmi pogledala svojega moža. Njegova roka, ki je držala v naročju Blaža, se je ob mojih besedah rahlo zdrznila in v očeh se je pojavil strah, da bom nadaljevala. A nisem. Samo pokimala sem z glavo in tiho rekla: »Pojdimo že.«