Ideja je podobno izmuzljiva kot katera koli religija. Slepo verovanje v njeno svetost posamezniku morda prinese kratkoročno brezskrbnost, a že povsem zdravorazumsko preizpraševanje pomena te starodavne institucije zaseje vate dvome, hkrati pa je danes nerazdružljiva z uspešnim iskanjem partnerja.

So res »krivi« starši?

Še vedno velja, po mojem mnenju zmotno, prepričanje, da vzorce medosebnih odnosov pridobimo od staršev. Če so ti ločeni, bodo otroci verjetno imeli večje pomisleke glede poroke, odsotne očete bodo hčere nadomestile s promiskuitetnim iskanjem partnerja, sinovi pa sledili očetovim stopinjam pri ustvarjanju in razdiranju lastne družine. Po drugi strani pa naj bi zdrav in srečen zakon staršev dajal otrokom pravi zgled in dobro vero v institucijo zakona. Zaključki, ob katerih sama zamahnem z roko. Moji starši so srečno poročeni že 25 let, pa me zato ideja poroke ne mika nič bolj kot tiste ločenih staršev. Morda sem izjema pravila ali pa si tisti iz razbitih družin v iskanju česa boljšega preprosto bolj želijo lastnega poskusa v tej igri življenja. 



Očetovska figura

Na podlagi lastnih izkušenj si niti ne bi upala trditi, da dobra očetovska figura pogojuje zdravo izbiro partnerja pri ženski. Moj oče je vreden zlata, a se mi pri skoraj 26 letih nekako še vedno uspe obkrožati z moškimi, ki so vse prej kot pravi zame. Mogoče v tem grmu tiči zajec moje nastrojenosti proti poroki. Pravijo, da tako ali tako ne veš, kaj v življenju pravzaprav hočeš, dokler ne najdeš tistega pravega. To prepričanje pa gotovo mnogim požene strah v kosti. In če jim ga ne, bi jim ga prav zares moralo. 

Boljša polovica?

Ideja, da te lahko samo drug človek, naj bo partner ali v skrajno razširjenih primerih celo otrok, izpopolni, je grozljiva. Vse, kar ti preostane, je torej čakanje/iskanje/upanje, da najdeš dušo dvojčico? Boljšo polovico? Boljšo! Ker sam sebi seveda nisi nikdar dovolj. In kaj, če je nikdar ne najdeš? Kaj če se zgrešita na poti življenja? Potem si obsojen na nekoliko manj izpopolnjeno življenje do konca svojih dni. Ali kako pač? Ideja boljše polovice je čudovita, sanjaška, pokroviteljska in konec koncev tudi nevarna. Zagotovo je prijetno živeti v dobri veri, da vse, kar se ti v življenju pripeti do prihoda tvojega odrešenika, pravzaprav ne šteje. A življenje ni tako preprosto kot le čakanje na tisti pravi znak, princa na belem konju. Kdor ga ne vzame v lastne roke, utegne svojo večnost preživeti čakajoč. Na Godota. 



Kdo koga bolj ceni?

Nič koliko družbenih primerov nas uči, kaj se zgodi nedoraslim ljudem, ki rešitve za svoje probleme iščejo v drugi osebi, da bi jih dopolnila. Če gre verjeti prepričanju, da je samozavest ključna pri doseganju ciljev, vas partner zagotovo ne bo cenil bolj, kot vi cenite samega sebe. In čeprav popularna kultura že neštetotič parafrazira mantro, najti nekoga, ki te ljubi tako močno, dokler še sam ne vzljubiš samega sebe, to zagotovo ne more biti enakopravna zveza dveh mentalno zdravih ljudi. Eden daje, drugi jemlje. Prvi šepa, drugi ga podpira. Na različnih področjih se to utegne izenačiti, boste argumentirali, partnerja sta drug drugemu kos.  

Udobje nedorečenosti

A kaj porečete, ko eden izmed teh partnerjev razreši svoje krize, se premakne po lestvici zadovoljevanja potreb navzgor, ali navzdol? Naj takrat kljub novonastalim, nekompatibilnim razlikam vztrajata drug z drugim? In čemu, zavoljo dobrih starih časov ali hvaležnosti? Če sta poročena, je dilema še nekoliko bolj zapletena. Ali preprostejša. Ločitev poleg čustvenega razdora tudi danes za veliko večino poročenih parov ostaja neekonomična. Skupaj vztrajajo preprosto zato, ker nimajo druge izbire. Dve minimalni plači sta boljši kot ena sama. Deliti si stanovanje je bolj ugodno kot iskati novo nastanitev. In seveda, samota. Argument, ki ga dnevno poslušam iz ust starih (in mladih). Če si ne najdeš koga, boš ostala sama! Groza in strah. Nikdar ne pozabi, ne smeš ostati sama! 



Formula je

Sama sebi sem pravzaprav zelo zabavna sopotnica. Kaj ni ravno to temelj, na katerem želimo graditi? Ena srečna in s seboj zadovoljna oseba plus še ena takšna naredita dve. Ena nesrečna in druga srečna skupaj dajeta nič od niča. Plus, minus, preprosta matematika. In ko smo že pri sopotnikih, za zdaj verjamem, da je to edino razumno dojemanje ljubezenske ali zakonske zveze med dvema osebama. Ko si poti prekrižata dve celostni osebi. Vse je seveda odvisno od kraja in časa. A le dve psihično celostno formirani osebi lahko druga drugo sprejmeta takšni, kot sta, brez postavljanja pogojev. Takrat med njima ni potrebe po dopolnjevanju druga druge ali odvzemanju bremena. Množita lahko lepe trenutke in jih delita med seboj ter z drugimi. Kot vse zapletene stvari v naravi bi ljubezenska enačba navsezadnje morala biti tako preprosta.