Sarah Wilson

Kaj vam ni jasno?

Njene slavospeve Sloveniji bi lahko razumeli kot besede še enega od sreče dehtečega turista, a če vzamemo v zakup, da je Sarah Wilson na lestvici New York Timesa najbolje prodajana avtorica, njena kariera pa traja že dvajset let, očitno ve, o čem govori. Je nekdanja odgovorna urednica avstralske izdaje Cosmopolitana, vodila je oddajo MasterChef Australia, ki je imela v vsej avstralski televizijski zgodovini najvišjo gledanost, njene knjige v 12 jezikih berejo v 46 državah sveta. Knjigo Adijo, sladkor (I Quit Sugar) imamo tudi v slovenskem jeziku, napisala jo je iz svojih spoznanj, težav z zdravjem in raziskovanja, ki je sledilo.

Pred leti so jo namreč začele pestiti številne težave. Sprva so se pojavile motnje razpoloženja in težave s spanjem, pozneje pa težave z delovanjem nadledvičnih žlez ter njena prva avtoimunska bolezen – Gravesova bolezen ali povečano delovanje ščitnice. Imela je težave z želodcem in črevesjem, razvile pa so se ji tudi druge avtoimunske bolezni, nazadnje Hashimotova. Danes je Sarah svobodna ptica brez doma. Vse svoje imetje nosi vedno s sabo v osemkilogramskem nahrbtniku.

Odvisniki se splačajo. Velika podjetja s sladkimi izdelki imajo monopol nad policami ob blagajnah. Všeč mi je tudi, da pri vas veliko ljudi sede, ko je čas za obrok. Ljudje, ki hodijo in jedo hkrati, kažejo, da ima država težave z zasvojenostjo. 

Počaka me v enem od ljubljanskih lokalov, katerega lastnik je menda izjemno ozaveščen in je vsa njegova ponudba organska in zdrava in nasploh do duše in telesa prijazna. Začne mi govoriti, kako krasna je, kar se hrane tiče, naša dežela. »Veste,« ne jenja živahno govoriti, »Slovenija ima vse najboljše, kar Evropa ponuja: avstrijsko občutljivost, italijansko strast in bogastvo Baltika.« Mine me, da bi ji postavljala kakršna koli vprašanja, temveč bi jo raje poskusila za polni delovni čas aktivirati kot promotorko Slovenije po svetu. »Ja,« nadaljuje. »Vse to bogastvo, ki ga premorete, je moč občutiti ravno s hrano, ki jo ponujate, a tudi s toplino, strpnostjo, politično angažiranostjo in mirom, ki jih izžarevate.« Že jo hočem povprašati, ali res ve, v kateri državi je – vendarle veliko potuje, človek se hitro zmoti –, a nadaljuje pripovedovanje o tem, da predvsem najraje in veliko jé, kamor koli pride: »Slovenska hrana me je res presenetila. Ponujate izjemno pestrost, obenem kažete veliko spoštovanja do tradicionalnih okusov in načinov priprave. Upam, da vse to pomeni tudi, da vas hitra hrana ne bo preplavila, kot je nas, Avstralce. In!« zakliče skorajda brez vdiha. »Vsi kolesarite in hribolazite! Prečudovit je pogled na družine, ki plezajo na nedeljsko popoldne ali se namakajo v bližnjem jezeru. Vem, da je tudi pri vas debelosti čedalje več, a kar sem najprej opazila, so bili ljudje, ki so bili prav vsi po vrsti zdravega videza. Tudi predebelih otrok sem v Sloveniji videla manj kot kjer koli drugje. Ko sem o vaši deželi in vsem, kar v mojih očeh predstavljate, pisala na Instagramu, mi je pritrdilo veliko ljudi, ki so Slovenijo že obiskali.«


Včasih mi gredo na živce ljudje, pred katere postaviš sladico, pa niti trznejo ne, medtem ko mi, navadni smrtniki, trpimo hude muke ob odrekanju sladkorju. Ampak vsa ta norost okoli njega, mar ni pretirana?
Jaz sem bila s sladkorjem zasvojena. No, še vedno sem. Če bi se zdaj nažrla sladic, vem, da bi jih potem hotela še. V knjigi, ki sem jo napisala, jasno izrazim, da nasprotujem dietam. Mislim, da je zanje škoda zapravljati čas in energijo, kajti na koncu se samo zredimo. A zgodba s sladkorjem je posebna. Sladkor je zasvojljiv. V možganih ni stikala, ki bi se vklopilo, ko bi ga imeli dovolj. Lahko se naješ katere koli druge hrane, a boš vseeno vedel, kdaj je preveč, in ne boš hotel še. Ne boš se naslednje jutro zbudil s silno vseobsegajočo željo, da bi si v usta stlačil pol kilograma pečenega piščanca, recimo. Ne samo da s čezmernim uživanjem sladkorja po njem hlepimo vedno bolj in bolj, postanemo nerazumni tudi pri uživanju vse druge hrane. Slišim koga reči, ah, dajte no, pač jejte sladkor v zmernih odmerkih. Kot da je to najbolj preprosta stvar na svetu! Ljudje ne vedo, da se sladkor presnavlja v jetrih, kot alkohol, in se nato skladišči kot maščoba v predelu trebuha. Priča smo epidemiji. Živimo v času, ko ljudje pogosteje umirajo za posledicami debelosti kot zaradi podhranjenosti! To je resen problem, ne le buržoazna kaprica.
Odrasli smo v izobilju, ki nas je privedlo v svet, v katerem vlada industrije hitre prehrane, ki iz nas sistematično ustvarja debeluhe. To je globalni problem. Ne smemo pozabiti, za kaj se zavzemajo prav vsa svetovna prehranska podjetja: za monopol nad sladkorjem! Kajti sladkor v prehrani je tisto, kar potrošnika zasvoji, da še naprej kupuje ene in iste proizvode. (Mimo lokala se sprehodi fant s plastenko oranžne tekočine, ki jo pije na vroč poletni dan.) Poglejte tega fanta. Glede na barvo pijače vem, da bo, ko bo izpraznil pollitrsko steklenico, hkrati zaužil osem žlic sladkorja. Glede na svojo starost bi smel zaužiti največ tri žlice sladkorja dnevno. Saj ni čudno, da se industrija sladkih pijač tako nezadržno širi. To je dober denar. Odvisniki se splačajo. Ne smem pozabiti omeniti, da sem bila vendarle zelo prijetno presenečena, ko sem pri vas ob blagajnah našla semena chia. V Avstraliji se kaj takega ne more zgoditi. Velika podjetja s sladkimi izdelki imajo monopol nad policami ob blagajnah. Všeč mi je tudi, da pri vas veliko ljudi sede, ko je čas za obrok. Ljudje, ki hodijo in jedo hkrati, kažejo, da ima država težave z zasvojenostjo.



Najboljše ideje se utrnejo, ko moraš rešiti lasten problem. Tako je nastala tudi knjiga Adijo, sladkor, mar ne?
Res je. Za to, da sem začela preučevati nevarne učinke sladkorja, je bila gotovo najbolj »kriva« moja avtoimunska bolezen, a je pri odločitvi pomagalo tudi dejstvo, da sem novinarka in je bilo pisanje rednih tedenskih kolumn moj edini vir preživetja. Zavzeto sem iskala teme. In se spomnila na sladkor. Pomagalo je, da sem si idejo odrekanja sladkorju zastavila kot eksperiment, ki naj ne bi trajal več kot dva tedna. Če bi si rekla, da ga nikoli več ne pokusim, bi bilo to jalovo početje. Vem, da tega ne bi bila sposobna. In saj veste, kakšni smo ljudje ... Če vidimo v parku klop, na kateri piše Sveže pleskano, ne dotikaj se!, je vse, kar si želimo, da bi s prstom potegnili po sveži barvi. (Smeh.)
A v teh dveh tednih se je spremenilo več, kot sem si upala misliti, da se bo. Štirinajst dni je dovolj, da tvoje brbončice postanejo bolj občutljive. Košček mlečne čokolade dobi ogaben, pretirano sladek okus. Spremeni se tudi tvoja koža, manj mozoljev in gub imaš. Nečimrnost je odličen motivator. (Smeh.) Po dveh tednih sem se počutila veliko bolje. Bila sem bolj spočita, mirna. A takrat, pred sedmimi leti, še vedno nisem bila čisto prepričana. Zdelo se mi je neumno in nesprejemljivo, da bi zgolj ena sama prehranska odločitev, kot je ta, da se odrečem sladkorju, lahko povzročila toliko pozitivnih sprememb. Zdaj vem, da je mogoče. Povečevanje količine sladkorja, ki ga kot populacija zaužijemo, je premo sorazmerno z zviševanjem obolelih z metabolnim sindromom in številom predebelih. 

Jejte tisto, kar so jedli vaši starši! Če si lahko privoščite organsko zelenjavo in sadje, kar! Tudi zato, ker je dobro podpreti to industrijo. A če sta predraga za vaš žep, je vse, kar morate vedeti: jejte sadje in zelenjavo. In kuhajte! Če si sam pripravljaš hrano, se ne moreš sprenevedati glede vsebine svojega krožnika. 

No, ne nazadnje tudi z duševnimi boleznimi.
Aprila sem dokončala knjigo, ki govori o tesnobi. Nosi naslov First, We Make the Beast Beautiful (Najprej ozaljšajmo pošast, op. p.) in govori o tesnobi. Čeprav drži, da se številni ljudje soočajo s premnogimi katastrofami, s katerimi težko shajajo, depresije ne dobimo kar tako po izoliranem težkem dogodku, ker nismo dovolj odporni proti stresu. To je stanje, ki prevzame oblast, stanje, ki postane večje od tebe samega. Ob tem moram omeniti, kar je že znanstveno dokazano, in sicer da so bakterije v črevesju aktiven del pri uravnavanju serotonina in ga pravzaprav proizvedejo več kot 80 odstotkov. To, kar se dogaja v tvojem črevesju, se odraža v možganih. Britanska študija je nedavno pokazala tudi, da je uživanje sladkorja eden največjih dejavnikov tveganja za razvoj depresije.
Razumevanje duševnega (ne)zdravja je od časov, ko smo ga tolerirali kot nekaj običajnega ali pa se z njim sploh nismo ukvarjali, dobilo skupni imenovalec, in sicer da je naše počutje posledica kemičnega neravnovesja v možganih. Ta ideja je bila priljubljena v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je dalo krila proizvodnji in (zlo)rabi prozaca. Zdaj vemo, da ne gre le za kemijsko neravnovesje v možganih, temveč da je »drobovje« tisto, ki »določa«, kako se bomo v svoji koži počutili. Ne smemo več ignorirati povezave med uživanjem sladkorja in pojavnostjo ADHD pri otrocih, vedno več diagnoz Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni. Vse to so presnovne bolezni, povezane tudi s tem, koliko sladkorja pojemo. Na začetku prejšnjega stoletja ga ljudje niso zaužili več kot kilogram letno, danes jih 60.

Kamor koli grem, četudi za dlje – kot zdaj, ko sem šla po svetu za štiri mesece – s sabo nimam več kot osemkilogramskega nahrbtnika. Tudi ko sem doma v Avstraliji, živim iz dveh potovalk. Nimam pohištva, imam kolo in desko za deskanje. 

Kaj svetovati nekomu, ki sicer ve, da ne je zdravo, a obenem nima pojma, kaj je v resnici dobro zanj, še posebno zdaj, ko je moč na spletu najti ogromno nasprotujočih si informacij? Je najbolje, da vsi postanemo pranojedci?
Ja, kaj hudiča naj sploh še jemo, ne?! (Smeh.) Jejte tisto, kar so jedli vaši starši! Če si lahko privoščite organsko zelenjavo in sadje, kar! Tudi zato, ker je dobro podpreti to industrijo. A če sta predraga za vaš žep, je vse, kar morate vedeti: jejte sadje in zelenjavo. In kuhajte! Če si sam pripravljaš hrano, se ne moreš sprenevedati glede vsebine svojega krožnika. Tako boste pokazali sredinca industriji vnaprej pripravljene hrane in vzeli zdravje v svoje roke. Včasih slišim koga stokati, joj, kaj pa ko grem na potovanje, menda ja potrebujem kakšen prigrizek. Zakaj? Ste videli kdaj svoje stare starše, da grizljajo prigrizke? Če so zmogli oni preživeti s tremi obroki na dan, lahko tudi mi. Kultura nujnosti prigrizkov je umetno ustvarjena. Ljudje so začeli potrebovati prigrizke, ker so bili v resnici v stadiju prediabetesa in tega niti vedeli niso. In so si privoščili nekaj sladkega, ker so to menda »nujno potrebovali«. In kaj dobrega so naredili? Prav nič. Samo še bolj so pognali kolo bolezni. Ljudje ne zmorejo brez sendviča niti na enouren let!
Jaz zelo veliko in rada hodim. Preden grem na večurni pohod, se zjutraj obilno najem, s sabo imam vodo in to je vse. Ko se vrnem domov, spet jem. Brez težav preskočim kosilo, če je treba. Če pa raven vašega krvnega sladkorja nevarno niha, boste morali nenehno jesti. Poglejte, če daš na ogenj veliko klado, bo dolgo in počasi tlela. Če daš na ogenj trske, bodo hitro zaprasketale in kmalu dogorele. Slaščice, preprosti ogljikovi hidrati so ravno to, trske na ognju. 



Živite precej asketsko. Povejte mi več.
Kamor koli grem, četudi za dlje – kot zdaj, ko sem šla po svetu za štiri mesece – s sabo nimam več kot osemkilogramskega nahrbtnika. Tudi ko sem doma v Avstraliji, živim iz dveh potovalk. Nimam pohištva, imam kolo in desko za deskanje. Menda se moj način življenja nekaterim zdi prav pravljično idealen in sprašujejo me, kako naj tudi sami živijo tako. Hm, ste premišljevali o tem, da ne bi več kupovali reči? Aja, kako pa se to naredi, me začudeno pogledajo. Morda tako, da ne hodite v trgovine? (Smeh.)
Veliko premišljujem in raziskujem o tem, kako na naše življenje in dogajanje v naših glavah vpliva dolgotrajna nepretrgana hoja. Moja naslednja knjiga bo govorila ravno o tem. Kajti ko se enkrat odločiš, da boš nehal uživati sladkor, ti ostane veliko časa. Sladkor in hitra hrana te tudi silita, da ostaneš na istem mestu, v prehranskem ciklu, ki te drži na povodcu. Veliko ljudi pravi, da imam srečo, a v resnici sem le bolj svobodna kot večina. Ni mi do stvari. Ko sem bila odgovorna urednica Cosmopolitana, nisem zapravila niti centa za torbice na primer. Seveda so mi ponujali zastonj kose, a me niso nikoli zanimali. To je bilo v času, ko je bila v vrhu priljubljenosti znamka Louis Vuitton in so se povsod vrtele novice o Nicole Richie in Paris Hilton. Takrat te je menda to, kakšno torbico nosiš, določalo. Ob tem sem se vedno počutila precej neprijetno. Poglejte, kaj nosim! (Pokaže na svojo nekdaj belo platneno vrečko, ki jo nekoč dobila na enem od notranjih letov družbe Qantas.)
Nekoč sem preživela trinajst mesecev, ne da bi šla v trgovino po kar koli razen sadje in zelenjavo ter toaletni papir, seveda. (Smeh.) Nato je napočil dan, ko sem preprosto morala po nov modrček in spodnjice, kavbojke in tekaške čevlje. Takoj so me poklicali z banke, češ da so zaznali nenavadne nakupe z mojo bančno kartico. (Smeh.) Tako še vedno živim. Štiri mesece potujem naokoli s tremi pari spodnjic. Saj jih ne potrebujem več. Jih pač vsak večer operem. Ko se enkrat odpraviš na to pot, se vse bolj pogosto vprašaš, ali je to, kar misliš, da potrebuješ, res nekaj, brez česar ne moreš živeti. Najhuje je, ko domov prineseš kupljeno reč, jo pospraviš v omaro, kjer ostane, in ob pogledu nanjo te vsakič zagrabi slaba vest. 

Včasih sem se spraševala, ali morda ne trpim zaradi posledic sindroma revne punčke. Se morda nimam dovolj rada, če se ne »potolažim« z nakupi? A sem ugotovila, da to ne drži. Pač, raje imam hojo kot zapravljanje časa po trgovinah. 

In že je tukaj priložnost za novo »gibanje«, ki uči, kako si poenostaviti življenje in se rešiti nepotrebne navlake.
Netlix ima celo dokumentarno serijo, v kateri mlada bogatuna učita druge, kako spraviti svoje življenje v red in v vsej navlaki odbrati zrnje od plev. V naslednjem kadru ju vidiš v kabrioletu, vsak od njiju pa v rokah drži kavo v plastičnem lončku. Kaj vam ni jasno?! (Smeh.)
Včasih sem se spraševala, ali morda ne trpim zaradi posledic sindroma revne punčke. Se morda nimam dovolj rada, če se ne »potolažim« z nakupi? A sem ugotovila, da to ne drži. Pač, raje imam hojo kot zapravljanje časa po trgovinah. Več let sem na vsakem pohodu nosila belo majico brez rokavov, dokler me ni lani znanec opozoril, da mogoče malo pretiravam. (Pokaže mi fotografijo majice, ki je ponekod že vsa preperela, predvsem pa polna lukenj.) Lani v Grčiji sem jo zato obredno vrgla v smeti. (Smeh.) Imam obleke, ki sem jih nosila, ko sem imela 18 let! Še vedno mi pridejo prav. Kar je dobro tudi zato, ker to pomeni, da se od takrat nisem zredila. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Če cenite ročno delo, vam snovalka čevljev Ajda Tadel podarja unikatne, pisane usnjene copate po vaši izbiri. Odgovorite na nagradno vprašanje in z malo sreče bo nagrada vaša.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE