Lovro Ravbar

Kadarkoli imaš priložnost igrati jazz, ga igraj

Slovenski saksofonist, ki ga je mnogo poslušalcev spoznalo v priljubljeni zasedbi Leeloojamais, že vrsto let ustvarja tudi solo kariero. Jeseni nas je navdušil s svojim drugim albumom Get On Board, ki vabi, da se mu pridružimo na glasbenem potovanju po kozmičnih poteh jazza, zvrsti, ki jo glasbenik nenehno raziskuje, tako da nikdar ne zveni povsem enako kot poprej. 13. decembra se s svojo ekipo vrača v ljubljanski Soho bar, katerega kreativni vodja je. Ker verjame v neponovljivost in glasbo v živo, pa se obeta res nepozaben večer.

Foto: Marta Lamovšek

Tvoja nova plošča se uvršča v jazz, a odzvanja z veliko drugačnimi primesmi. Je jazz danes fuzija različnih stilov? 

Jazz je beseda, ki zajema veliko. Težko je reči, kaj točno je, saj je toliko stilov, ki se med seboj tudi mešajo. Drugače zveni v New Orleansu, Los Angelesu, New Yorku, Evropi in nenazadnje tudi v Ljubljani. Na našem koncu celine in na Balkan stremi recimo bolj k ameriškemu jazzu, medtem ko na severu vleče na skandinavski zvok. Italijani in Francozi so nekje vmes. Sam imam sicer rad evropsko organiziranost, a me draži črnsko drzno igranje. Po domače povedano tisto, ko poznaš svoje meje, pa vseeno stopaš čeznje.

Tudi če bi imitiral sebe, se detajli in nianse spreminjajo, kot se spreminja človek. Kar je bilo nekoč, naj ostane v preteklosti. Takšna je tudi živa glasba. V točno določenem trenutku vesoljno pravilna. 

Se mi samo zdi, ali je jazz na neki točki dobil tudi nekoliko snobovski prizvok? 

Cel kup ljudi je jazz naredil takšen, da se ga poslušalci bojijo. Pa ni potrebe. Gre samo za razliko med mainstreamovsko in dobro glasbo. Sam recimo nisem slikar, pa vseeno, ko vidim dve sliki, takoj vem, katero je delal mojster in katero amater. Upam, da je to sposoben zaznati tudi povprečen poslušalec. Jaz se s fanti včasih spustim s povodca in takrat se v tem organiziranem kaosu z nami znajde tudi poslušalec.


Foto: Marta Lamovšek


Torej lahko poslušalec uživa v jazzu, četudi ga dobro ne pozna? 

Več veš o glasbi, bolje je. O jazz glasbi se je dobro nekoliko podučiti, saj je prav poznati od kod izvira in njegovo turbulentno zgodovino. Ko imam delavnice za mlajše glasbenike, jim vedno skušam položiti na srce, da je v jazzu pomembno, da najdeš ravnovesje med kreativnostjo in tem, da nisi aroganten do tradicije, ki je še kako pomembna. Tako se jazz nenehno razvija in je na koncu resnično odraz časa, v katerem nastaja. Tudi ko gledam svoje preteklo ustvarjanje, opažam, da je vsakič drugačno. Včasih mi kakšen kolega reče, daj igraj tako, kot si igral nekoč. Sranje, ne vem če znam. Pa ni fora v tem, da bi sploh hotel tako igrati. Tudi če bi imitiral sebe, se detajli in nianse spreminjajo, kot se spreminja človek. Kar je bilo nekoč, naj ostane v preteklosti. Takšna je tudi živa glasba. V točno določenem trenutku vesoljno pravilna.

Rad bi, da mi kdo dokaže, da se da s tem poklicem dobro živeti. Da imajo glasbeniki milijone sledilcev na instagramu, me ne gane. Bolj cenim tiste, ki res živijo za glasbo in dajo vse za kariero, kariero, ki ni takšna, da te na koncu čaka direktorski stolček.

Verjetno je to v jazzu še bolj prisotno zaradi »jamanja«? 

Pa sploh ne razumem, zakaj bi hodil poslušat ponovitve žive glasbe. Nekateri hodijo na koncerte starih uspešnic, da podoživijo občutke. Jaz ne bi nikoli šel na nek tribute band, ker hočem vedno slišati nekaj novega. Tudi, ko si zaigram kakšno hudo staro plato, vsekakor ne občutim enakih stvari, kot če nekdo igra tukaj in zdaj, ko začutiš njegovo prezenco v prostoru.

Nimaš torej kakšne skladbe, ki jo lahko poslušaš do onemoglosti? 

Seveda imam, več je takšnih, ki jih nikoli ne prestavim. 


Foto: Gašper Pintarič


Ampak na koncertih pa ne igraš svojih starih skladb? 

Komade, ki so že narejeni, rad slišim drugače. Recimo sedaj v aranžmaju za orkester. Rad namreč iz njih potegnem nekaj novega. Pri projektu Get On Board si želim, da tudi na koncertih ohranimo to veliko devetčlansko zasedbo. Če nastopamo s kvartetom in kvintetom, mi namreč kar nekaj manjka. Trenutno mi je fino, da je na odru veliko glasbenikov. Nič starega ne igramo, samo novo izvajamo.

Tudi na želje občinstva ne bi zaigrali starih komadov? 

Se je zgodilo nedavno. Predvsem takrat, ko ti obiskovalci hočejo dati vedeti, da poznajo tvojo glasbo, čeprav ni mainstreamovska. Res postane to neka dolžnost glasbenika do zvestih poslušalcev, a mislim, da še sam nisem povsem tam, saj je Get On Board šele moja druga solo plošča.

Rasizem je prisoten ne glede na to, kdo in kaj si. Sam to takoj vidim v očeh. Izkusil sem ga že med študijem. Za severnjake sem bil čefur, Balkanec, nekulturnež, dokler me niso slišali na odru. Šele takrat so odpadli predsodki. 

Na njej si sodeloval z zelo raznolikimi glasbeniki. Kako to, da si okrog sebe zbral imena, ki jih ne zasledimo nujno v jazz glasbi? 

To so fantje, ki obvladajo in se vživijo v vse stile glasbe. Ko je v studio prišel Matija Dedić, zvezdnik svetovnega kova, pa je bilo druge tudi laže prepričati k sodelovanju. Z Dedićem sva se spoznala na odru, ko je v okviru festivalov koncertiral na Hrvaških otokih. Sedaj ugotavljam, da se ti z leti dobra volja in odprtost za sodelovanje, ki jo pokažeš, slej kot prej vrne.

Pravzaprav ste bili v studiu mednarodna ekipa? 

Ja, nekaj glasbenikov je bilo iz Zagreba, pa iz Big Banda iz Nizozemske. Pridružil se nam je tudi Franklin Arrindell, ki je bil moj šef, ko sem še živel na Nizozemskem, za snemanje te plošče pa smo se z njim lovili celo do Karibov. Takrat je divjal orkan Irma, tako da na neki točki nisem samo skrbel ali bo lahko prišel k nam v studiu, ampak tudi, ali je sploh še živ.


Foto: Marta Lamovšek


Omenil si Nizozemsko, kjer si v Rotterdamu študiral jazz. Za Slovence je v zadnjih letih to kar priljubljena študijska destinacija. Zakaj ravno to mesto? 

S kolegi smo bili pravzaprav prvi Slovenci, ki smo študirali tam. V Rotterdamu spoznaš več ljudi, ki so v tem poslu, iz Japonske, Rusije, Amerike, Avstralije. Jazz scena je tam bistveno močnejša kot v kateremkoli evropskem mestu, v marsikaterih pogledih je močnejša celo od Pariza in Londona. Če študiraš bližje domu, pa je seveda bolje, ker si lahko v Sloveniji ustvariš mrežo glasbenikov, s katerimi boš sodeloval. Sam sem na začetku še pogosto potoval s severa k nam, potem pa nastopi kriza in postane vse predrago, stiki med glasbeniki se ohladijo.

Po študiju si nekaj časa še živel v Rotterdamu in koncertiral tam. Zakaj si se vrnil v Slovenijo? 

Z Leeloojamais smo imeli vedno močnejše turneje, zato sem se počasi vrnil nazaj. Vsakega, ki pride spet domov, mi je na nek način žal, po drugi strani pa sem vesel, da se vrnejo, saj krepijo nivo kvalitetne glasbe pri nas. V Sloveniji je zelo veliko dobrih glasbenikov. Procentualno mnogo več kot marsikje drugje.

Sam ne bi nikoli mogel poslušati glasbe na telefonu. Potem je raje sploh ne. Čisto se je namreč razvrednotil odnos do glasbe, ko piska iz stereo zvočničkov take elektronske napravice. 

Kaj pa preživetje? Veliko je dobrih, a si predstavljam, da razmere za uspeh in dostojno umetniško življenje niso ugodne. Imam prav? 

Rad bi, da mi kdo dokaže, da se da s tem poklicem dobro živeti. Govorim seveda o tem, da si s tovrstnim delom povsem samostojen. Poznam namreč ogromno glasbenikov iz bogatih družin, njihovi očetje so bankirji in poslovneži, oni pa lahko zgolj iz užitka koncertirajo po svetu. Ampak mene to ne fascinira. Če se vidimo na kakšnem jamu, se na odru še vedno tresejo kot, ko so bil študenti. Da imajo milijone sledilcev na instagramu, me ne gane. Bolj cenim tiste, ki res živijo za glasbo in dajo vse za kariero, kariero, ki ni takšna, da te na koncu čaka direktorski stolček. Se pa povsod mečejo polena pod noge. Ne samo pri nas, kjer radi rečemo, kako je vse slabo v Sloveniji. Zunaj je še slabše.


Foto: Gašper Pintarič


Je pa verjetno težko pri nas uspeti s specifično glasbeno zvrstjo. Se ti ne zdi, da se v tujini na področju popularne glasbe meša ogromno zvrsti, pri nas pa se prodaja le nekaj preverjenih receptov? 

Sam sem včasih Slovenijo videl kot dober poligon. A v Evropi je težko, predvsem za pevce in pevke, saj ima toliko kot držav tudi jezikov. Pa se lahko trudiš v angleščini in boš na koncu zaradi naglasa še vedno imel težave z Američani, če boš zvenel britansko, in Britanci, če boš zvenel ameriško. Prodal ga boš le, če svoje delo izvoziš v Azijo. Rasizem je namreč prisoten ne glede na to, kdo in kaj si. Sam to takoj vidim v očeh. Izkusil sem ga že med študijem. Za severnjake sem bil čefur, Balkanec, nekulturnež, dokler me niso slišali na odru. Šele takrat so odpadli predsodki. 

Hecno, kako se je to v zadnjih desetletjih spremenilo. Mainstream je postal tako predvidljiv, da ljudi glasba spet zadene šele v živo na manjših koncertih. 

Bi rekel, da je jazz ponovno postal priljubljen med poslušalci. Spet ga recimo opevajo v filmih, kot so Dežela La La in podobni? 

Včasih je dovolj, da pride en močan film, ki spet zanese seme na to področje, kar je odlično. Dober prijatelj in fenomenalni pianist mi je nekoč dejal, kadarkoli imaš priložnost igrati jazz, ga igraj. To še zlasti drži, ko sprejmeš kakšno delo, zgolj iz preživetja. Včasih si namreč bolje plačan, da igraš nekje zraven obešalnika, kjer gostje slačijo krznene plašče, kot pa na jazz festivalu. Tam si naročniki radi privoščijo direktive, pa pametujejo, kaj točno želijo slišat. In takšne ljudi glasbeniki radi testiramo. Zaigramo jim nekaj po svoje, če je dobro, se nemudoma prepustijo.

Omenjal si jezik, ki lahko omejuje glasbeni izdelek. Tvoja plošča je predvsem instrumentalna, naslovi skladb pa so v angleščini. Je bilo to načrtno, da nisi omejen na slovenski prostor? 

Točno to. Saj vsi radi vidimo dobre pevce na odru, a ko odstraniš vokal, ki poje besedilo, odpade cel kup problemov s publiko in te sodijo le po glasbi.



Album bo izdan tudi na vinilki. Zakaj ta format? 

To bo prihodnje leto. Sicer je moj album na voljo v vseh digitalnih spletnih prodajalnah, kot so iTunes, Amazon in podobne, če kdo nima CD predvajalnika, smo jo posneli še na download kartico, a vinil je nekaj povsem drugega. Tudi zadnja zvokovna obdelava tega albuma je bila narejena za vinilko. Hipsterji, čez katere smo imeli vsi toliko za povedat, so ga nekako prinesli iz pozabe. Zvezde svetovnega kova jih spet izdajajo, proizvodnja pa niti ne dohaja več naročil. V Ameriki je postal to znova donosen posel.

Zakaj misliš, da so vinilke doživele preporod? 

Povsem drugačen odnos imajo poslušalci do tega formata. CDji se ti recimo valjajo po avtu, vinilko pa že povsem drugače primeš v roke. Je druga izkušnja, saj si moraš vzeti čas, da se sploh pripraviš na poslušanje. Prideš domov, vzameš ploščo, jo pobrišeš, položiš na gramofon, previdno postaviš nanjo iglo. Pravi ritual je. Sam ne bi nikoli mogel poslušati glasbe na telefonu. Potem je raje sploh ne. Čisto se je namreč razvrednotil odnos do glasbe, ko piska iz stereo zvočničkov take elektronske napravice.

Pri nas so se preveč razpasli ti sponzorirani glasbeni dogodki. Ko občine in razna podjetja organizirajo koncerte na trgih, glasba je zastonj, pride vse živo, na koncu pa se dogodek sprevrže v navadno pijanko.   

Kako je torej najboljše poslušati glasbo? 

V živo! Soho bar v Ljubljani ima res super zvok, si upam reči, da je klub z boljšim zvokom pri nas. Najbolj uživam, ko vidim, da k nam zaidejo ljudje, ki niso doma v jazzu, pa jih potem ta ambient v živo povsem prevzame, da poslušajo z odprtimi usti. Hecno, kako se je to v zadnjih desetletjih spremenilo. Mainstream je postal tako predvidljiv, da ljudi glasba spet zadene šele v živo na manjših koncertih.

Lahko v Sohu slišimo le jazz? 

Držimo se stran od mainstreama in stavimo na kvaliteto, stilno pa si puščamo širino, od groova, funka tudi latino zvrsti, najde se še kakšen hip hop koncert, pa tudi grunge band zaide k nam. Konec novembra smo praznovali prvo obletnico obratovanja, koncertov pa imamo veliko, zgodi se jih tudi več na teden. Pri nas ne boste slišali reklam. Ne vrtimo agresivnih komercialnih radijev. 


Foto: Gašper Pintarič


Kakšna pa je slovenska publika? Nekateri pravijo, da smo zelo vljudni in mirni, predvsem v primerjavi z drugimi narodi. Bi se strinjal s to trditvijo? 

Zaenkrat je dobro, da so ljudje še vedno tiho, medtem, ko nekdo igra. Ne samo zaradi odobravanja glasbenika, ampak tudi v ozir drugih poslušalcev, ki so prišli na koncert slišat glasbo. Takšno razliko naredi vstopnina, četudi je simbolična. Pet evrov recimo, pa se imajo naenkrat vsi bolje. Ko plačajo, imajo obiskovalci takoj drugačen odnos do ambienta. Pri nas so se recimo preveč razpasli ti sponzorirani glasbeni dogodki. Ko občine in razna podjetja organizirajo koncerte na trgih, glasba je zastonj, pride vse živo, na koncu pa se dogodek sprevrže v navadno pijanko. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE