No, ta reč me je zaposlovala kratek čas. Potem sem se morala ukvarjati z dogajanjem na slovenski pediatriji in da rezimiram dogodke: se morda mi preveč ukvarjamo z zdravniki? Kajti to počnemo ves čas, ker očitno tako hočejo oni. Hočejo in tudi dobijo vso našo pozornost. Delno je razumljivo, ker oni vendarle niso peki, ki bi nam preveč ali premalo zasolili kruh (čeprav delajo prav to), temveč ohranjajo naša življenja. In zato so zdravniki pač v središču našega zanimanja. Zaposlujejo nas z obrobjem, na katero se postavljajo. Ves čas stavkajo, bolje rečeno grozijo s stavko, potem zremo v njihove vrtoglave plače ali poslušamo, da nekateri med njimi delajo tudi na sedmih delovnih mestih, sicer pa so seveda izčrpani, ko je govor o poteku dela v javnih zdravstvenih ustanovah. Se prepirajo v svojem stanovskem združenju, v Zdravniški zbornici Slovenije, kjer se odstavljajo in nastavljajo z vrtoglavo hitrostjo. Se jim dogajajo zdravniške napake, a jih kot takih ne priznavajo. Perejo umazano perilo v javnosti, ampak za to smo seveda krivi novinarji. Potem poslušamo o korupciji v zdravstvu, podprti z dokazi, ki jih izbezajo novinarji nacionalne televizije. Nevpleteni so v šoku, državljanke in državljani te države obnemimo, ministrica za zdravje je zgrožena, bivši ministri ogorčeni, a zadeva predvidljivo potuhne. Vmes izbruhne še afera na ljubljanski otroški srčni kirurgiji in zaposli pol svetovne strokovne javnosti ter na katero smo skoraj že pozabili, in predvsem zopet ne poznamo zaključka. In tako dalje vse do zadnjega tragičnega dogodka na pediatrični kliniki, ko je očitno zaradi nevzdržnih odnosov, tako organizacijskih kot osebnih medsebojnih, umrl štirinajstletni fant. Kar tokrat izjemoma priznavajo celo zdravniki. 



Novinarji smo javnosti poenostavili dogajanje tako, da smo tri vpletene zdravnike poimenovali z osebo A, B in C. Kot že veste, B in C sta vedela, da lečeči zdravnik A fanta ne zdravi pravilno, vendar v dogajanje nista dovolj močno posegla – zaradi medsebojnih odnosov. Ali je to res ali ni, ne vem. Hočem reči, ali je stanje v našem zdravstvu res tako abotno, da ti kolega zdravnika, ki očitno ne ve, kaj počne, ne moreš zaustaviti, dasiravno veš, da lahko pacient umre?! Očitno je. Dr. Rajko Kenda, strokovni direktor pediatrične klinike, ki se v tej tragediji pojavlja kot osrednja figura, ima svojo razlago; od vsega povedanega mu še najbolj verjamem to, da on zdravnika A osebnostno ne more spreminjati. Popolnoma jasno. Ne vem sicer, ali je oseba A res glavni problem. Če je, pač veliko možnosti ni, razen seveda, da ga odpustijo. Bržčas v sistemu našega javnega zdravstva tudi tega ni možno narediti z lahkoto oziroma se sploh ne da. Strokovna direktorica UKC Ljubljana dr. Marija Pfeifer in generalni direktor UKC Ljubljana Andraž Kopač sta skušala dr. Kendo odstaviti, on ju je pozval, naj odstopita sama. Nakar je Kopač predlog Kendove razrešitve umaknil, po pripovedovanju dr. Pfeiferjeve jima je to predlagala ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Slednja je čez nekaj dni to kategorično zavrnila. Bog nam pomagaj. 

Štirinajstletnik je umrl. Zaradi zdravniških medsebojnih razprtij. Bojim se, da ni edini. In bojim se, da ni zadnji. Mrtev. Zaradi odnosov.