Ob povratku v penzion je s plastično vrečko, polno pivskih konzerv in litrom najcenejše vodke, smuknila v sobo. Meto, s katero sta celo nekaj časa skupaj študirali pravo, preden se je Barbara poročila in obesila študij na klin, je še ujela v kopalnici. 

»Hej, Barbara, greš z nami peš do jezera? Dan je, kot bi si ga izmislil.« Včeraj sta se iz Ljubljane pripeljali z Metinim avtom in po kosilu naj bi skupaj odšli. 

»Ne, ne, hvala, ti kar pojdi … Kar tukaj te bom počakala in se malo posončila, če ti je prav. Nimam pravih čevljev za pešačenje,« je zavpila Barbara proti kopalnici in skrila vrečko s pijačo pod posteljo. Štiri kilometre pešačenja do jezera v tej vročini? Tako nora pa spet ni. Nestrpno je čakala, da je Meta odšla iz sobe, in odprla pivo. Bilo je, seveda, pretoplo. Ostale konzerve je zložila v hladilnik v sobi, pretoplo pivo pa zabelila s krepkim požirkom vodke. V žile se je pričelo vračati življenje. Ko je bila prepričana, da so zares vsi odšli, si je nalila vodko v kozarec za umivanje zob in odšla poležavat v senco najbližje jablane. Po vaški cesti je hrupno pripeljal sprevod z rožami okrašenih avtomobilov. Trobili so, kot da bi moral ves svet izvedeti, da je nekomu »spet padla opeka na glavo«. Tudi na njeni poroki so trobili. In – kakšna polomijada. … No, takrat je bila tudi ona v devetih nebesih … Verjela je, da se bosta z Jernejem ljubila do konca življenja. In ko se je rodila Manica, je bil Jernej čisto nor od sreče … oh! 

Prišla je gospodinja in pričela na žico, napeljano med koli, obešati oprane prte. 

»So pa hrupni …« je pokazala Barbara na sprevod avtomobilov, ki se je počasi od­daljeval. Da pač nekaj reče. 

»No ja, poroka je poroka, kdo bi jim zameril. A vi pa niste šli z ostalimi na izlet …« 

»Ne, ne, hvala, je prevroče. Kar tukaj jih bom počakala,« je zamomljala. Pravzaprav ji ni bilo do pogovora. 

»Vroče je res. Za sušenje sena pa je kot naročeno.« 

»To pa,« je pritrdila Barbara spravljivo. Navsezadnje, kaj bi se prerekala s kmečko pametjo. 

»Nežo ste pa zjutraj pošteno razjezili.« 

»Jaz? Koga? S čim pa?« 

»Ko ste razkopavali mravljišče.« 

»Ah tisto hudo mamco?« se je Barbara spomnila neprijetnega srečanja. »Saj me je pa tudi res grdo popadla. Turisti ji gremo očitno na jetra.« 

»No, ne vem. Včasih je bila vaška babica. Vse otroke v dolini je spravila na svet. Vse nas pozna. Zdaj nabira zdravilna zelišča. Tisto mravljišče je njena posebna ljubezen.« 

Barbara se je zmrdnila in naredila krepak požirek vodke. »Mi je prav žal. Kako pa naj bi vedela, da je tisto mravljišče taka božja dragocenost?« je zagodrnjala. »Ampak, če vam bo napadala kar vse po vrsti, vam bo odgnala vse turiste. Pa, očitno pri vas celo mravlje bolj ščitite kot marsikje ljudi.« 

Gospodinja je obesila svoje prte in prišla do nje. »Kaj pa se vam je zgodilo hude­ga?« 


*Z zgodbo Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit je na sedmem Oninem natečaju leta 2003 zmagal avtorica Marijana Srčič. Rdeča nit natečaja je bila Takšna sem, pa kaj potem.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit