Dada Jerovšek

Izgube nisem preživela in je nikoli ne bom

V obdobju, ko je večino (pre)lomila gospodarska kriza, je ona s svojo skupino rastla. Ob prelomnici, ki od nas zahteva (le?) minuto tišine, je ona vdihnila in našla smisel življenja tam, kjer ga prej ni iskala. Dada Jerovšek je lastnica največje gostinske skupine pri nas in gotovo tudi ena najuspešnejših podjetnic. Ko vstopi v prostor, je opazna. Ko ga zapusti, ugotoviš, da se za visoko postavo in aristokratsko eleganco, ki definirata prvi vtis, skriva mnogo več. Srčnost. »In to,« pravi Dada, »je tista prava pot.«

Igrate briškolo?

Ne, ne igram. Včasih sem igrala šah in prav konjiček mi je bil najbolj všečna figurica. Me pa konj že od malega spremlja kot neki super pojem. Je ena najlepših, najveličastnejših oblik živih bitij. Včasih sem trenirala jahanje, hodila na teren s konjem, zdaj pa za to ni več časa. Zdaj je moj konj – kaval – tako v imenu kot v logu naše prve gostilnice Kaval. V njem je veliko simbolike.

Partnerstvo v službi in zasebno je definitivno najnapornejša kombinacija, ki v ozadju zahteva brezpogojno predanost in ljubezen ter odpuščanja. 

Koliko je sreče in koliko znanja v tem, da človek zgradi tak imperij, kot ga je uspelo vam?

Pravijo, da sreča spremlja pogumne, smele. Včasih verjetno tudi tiste, ki smo malo ali nekoliko bolj trčeni, kar je prijazen izraz za mešanico vztrajnosti, srčnosti in strasti, nemalokrat pa tudi tiste, ki gremo z glavo skozi zid za dosego cilja. Za uresničitev ideje, ki prihaja od neznano kod, definitivno pa iz globin srca, in nikoli zaradi denarja. Ko tečeš in tečeš in za vsakim ovinkom je še en ovinek in spet tečeš, pa ti je vsemu navkljub fino. S kupom problemov, dnevnih preprek, žalosti in razočaranj si zvečer vseeno rečeš: problemi so zato, da se rešijo, življenje je lepo, in pika. Z znanjem je pa tako … Več ko znaš, bolj veš, da nimaš pojma. Koliko je še tega, kar bi se moral naučiti, in ko se naučiš, ozavestiš, da si le mali nevednež na tem velikem svetu. Zato moraš biti skromen, potrpežljiv. Zato so druga znanja tek na dolge proge, vrednote, kot so poštenje in srčnost, pa nas »furajo« skozi življenje in nam ga osmišljajo.



Je pa verjetno nekaj tudi v garanju. Menda ste prva štiri leta pisali jedilnike na roke tako vztrajno, da vam je prst začel krvaveti. Se vam zdi, da je danes garaštvo še vrlina?

Ali je garaštvo vrlina, se že dolgo sprašujem. Morda se temu reče kako drugače. Na roke sem pisala naše prve Kavalove cenike. Trideset jih je bilo po dvajset strani. Potem pa še deset v angleščini. Preprosto – zdelo se mi je, da na čudovit ročno izdelan papir ne morem pisati drugače kot na roke z nalivnikom in tinto. Na koncu je kri kapljala na papir kot moj osebni pečat. Delavna sem od mladih nog. To so mi privzgojili moji zlati starši, kar mi je v ponos. Res pa je tudi, da bi se morala imeti včasih bolj rada in se večkrat pocrkljati. Taka sem, in ko dobim idejo, me tako žene, da izdelujem, ustvarjam, delam, dokler se mi ne nariše nasmešek.

Zdaj za ročno pisanje jedilnikov najbrž nimate več časa. Po 17 letih imata z možem Branetom 8 restavracij, 10 kavarn, catering, slaščičarstvo, blagovno znamko domačih testenin ... Kako funkcionirata kot sodelavca?

Zelo sva si različna, a verjetno je ravno to tista prava kombinacija. Vedno mora biti jing-jang energija, da je uravnovešenost prava. Oba žene ustvarjalnost, kreativnost, v tem se izjemno dopolnjujeva in hkrati uživava. Je pa partnerstvo v službi in zasebno definitivno najnapornejša kombinacija, ki v ozadju zahteva brezpogojno predanost in ljubezen ter odpuščanja. Ko je služba način življenja, k tempu in vztrajnosti neverjetno doprineseta športna disciplina in kondicija.

V življenju so me zunanji dejavniki velikokrat povozili in sem s tem povozila sebe. Danes pa lahko s ponosom rečem, da sem naivna, saj biti naiven pomeni zaupati, verjeti v dobro in v dobre in iskrene ljudi. 

Večkrat poudarjate, da je vajina prednost ta, da sta v posel vlagala takrat, ko so se drugi bali. Je k temu pripomogla tudi vaša naivnost, ki ji radi rečete ženska intuicija?

Intuicija je – vsaj pri meni – vedno držala. Če sem se kdaj prestrašila ali se celo negirala v občutku, sem slej ko prej spoznala, da bi se morala poslušati. Ko ti nekaj na prvo žogo reče »to je to« ali »teci hitro stran«. V življenju so me zunanji dejavniki velikokrat povozili in sem s tem povozila sebe. Danes pa lahko s ponosom rečem, da sem naivna, saj biti naiven pomeni zaupati, verjeti v dobro in v dobre in iskrene ljudi. Dogajajo se lepe reči in dobri ljudje. Lani smo odprli prelepo kavarno MAO v Fužinskem gradu s prečudovito ekipo, najemodajalci. Najboljši slovenski oblikovalci in arhitekti so nam donirali prekrasne stole. Nedavno smo odprli novo restavracijo Stari Kaštel. Ogromno začetne energije so vložili lastniki, zdaj pa so poiskali nas, da nadaljujemo in popeljemo njihovega otročička naprej. Lepše in bolje ne gre. Morda se nam letos zgodi še kaj lepega ...

Ste bili vedno tako pozitivno naravnani? Glede na to, da vam je življenje namenilo precej težkih preizkušenj, vašemu razmišljanju že težko verjamem. Pri 19 letih je zaradi raka izgubil življenje vaš sin Blaž ...

Bila sem in sem še vedno pozitivna. Drugače ne gre. Življenje prinaša vse vrste žalosti, drame. Nekatere lahko preboliš, sprejmeš, razumeš, drugih nikoli. Nikdar. Tvoj otrok preprosto ne sme umreti pred teboj. Tu ni logike, ni razuma, ni ničesar, s čimer bi si lahko zacelil rane. So le še živeči ljudje, ki jih imaš rad in se zanje in zaradi njih odločiš živeti naprej. In imaš rad življenje ...



So se po sinovi smrti vrednote spremenile?

Večina vrednot je v nas od nekdaj. Ob takih dogodkih pa le planejo na površje. Pravijo, da človeka zares spoznamo šele v težavah in bolečini. Po izgubi določene stvari in dogodke sprejemaš drugače, dvigne se ti prag bolečine. Pogostokrat pa se mi povsem neumno in nerazumno zdi, zakaj vse se ljudje žalostijo, prepirajo. Dramatizirajo za prazen nič, za materialne vrednote. Edine vrednote so biti zdrav, biti živ in živeti pošteno in srčno. Samo to.

»Izgube nisem preživela in je nikoli ne bom,« ste dejali v enem od intervjujev. Pa vendar se zdi, da ste »na konju« ...

V življenju sem izgubila fanta, brata, mamo, očeta … To so ljubi, čudoviti ljudje, a obenem je smrt del življenjskega cikla. Otrok, tvoje meso, kri, geni, raste ti pod srcem, življenje bi dal zanj. V tem žalovanju pa ni ničesar, za kar bi se z razumom oprijel. Pred otrokom bi moralo biti še vse življenje ... Biti na konju, ta lepa fraza najbrž nikoli ne drži popolnoma. Če trenutek tako doživljaš, lahko kaj hitro padeš s konja. Teči in jezditi pa je treba na dolge proge. Vztrajno in pošteno. Pri tem pomaga delo. Delo je terapija, ki osvobaja.

Če bi v Sloveniji gojili nevoščljivost, bi je imeli za ves svet za izvoz in blaginjo. 

Silno ste ponosni tudi na svojega drugega sina Nejca. Ekonomista. Bo prevzel družinski posel?

Na Nejca sem izredno ponosna. Ne le da je čudovit mlad, pošten, skromen, zame seveda tudi lep, poln vrednot, delovnih navad in priljubljen fant. Je tudi zelo samostojen, odgovoren in želim si, da bi s svojim znanjem in mlado energijo poprijel za posel. Vendar mu popolnoma prepuščam odločitev, kaj in kako se bo odločil. Življenje je njegovo in želim, da ga uživa na polno in sledi svojemu srcu.

Ste vedeli, da ime, ki ste ga nadeli eni od vaših slaščičarn v središču Ljubljane, Lolita, pomeni bolečina in žalost? Le kaj bi rekel Freud?

Naključje? Ni naključij. Je pa res, da je bila v našem primeru bolj navezava na Lolito iz knjižne uspešnice Lolita avtorja Nabukova. Tako kot je Lolita na svoj način zapeljevala, pri nas sladice, sladoled, kavice, čokolade, pralineji, koktajli naše najboljše barmanke na svetu Drage Kepeš zapeljujejo naše drage obiskovalce.



V eni vaših najljubših knjig Ženske, ki tečejo z volkovi je zapisano: »Zdrave volkulje in zdrave ženske odlikujejo nekatere skupne psihične lastnosti: ostri čuti, igriv duh in povišana sposobnost požrtvovalnosti. /.../ Pa vendar oboje preganjajo in nadlegujejo ter jim neutemeljeno pripisujejo požrešnost in zahrbtnost, pretirano napadalnost ali manjvrednost.« Ste kdaj na lastni koži občutili kaj od navedenega?

Ta knjiga je v marsičem odlična, prvinska, o njej razmišljaš in za vedno spremeni način tvojega dojemanja. Zlasti v nagonu preživetja in materinstva smo še vedno polni prvinskih živalskih nagonov. Nagonov za preživetje. Ko veš, čeprav ni jasno, od kje in kako, da boš preživel, poskrbel, uredil. Dostikrat za ceno samega sebe. A to je ta nagon. Matere se bijejo za svoje mladiče za ceno svojega življenja. Zahrbtnosti, škodoželjnosti pa sem, smo, občutili toliko, da bi lahko napisali novo knjigo. Knjigo o bolnih ljudeh, ki raje kot da bi delali na sebi, počistili pred svojim pragom in s slabimi navadami, kompleksi, žalostjo, strahovi, opravljajo druge, jim delajo škodo. Žalosti dejstvo, da ne vedo, kaj je tisto, kar je v resnici vredno žalosti in solz.

In ko smo pri pregovorni slovenski nevoščljivosti, me zanima, kako je mogoče, da si par s tako ogromnim gostinskim imperijem denar za počitnice izposodi?

Če bi v Sloveniji gojili nevoščljivost, bi je imeli za ves svet za izvoz in blaginjo. In ja, res je. Izposodili smo si, vzeli kredit, ali pa, kot je zdaj že zadnjih nekaj let, sploh ne greva nikamor več. Le še v Bohinj. Tako je v času recesije, krize, ko so se zgodili švicarji v evre. Iz dobrih časov, ko smo vse vlagali v podjetje, vsak višek je šel v novo opremo, namesto da bi se ga dajalo na stran, za slabše čase. Zdaj so slabši časi tu in je treba delati. Nimam obraza, da bi šla na dopust, četudi skromnega, saj vem, da moram poravnati obveznosti, najemnine, do bank. Žal se premnogokrat »uspešnost« gostincev meri po polnem parkirišču. Zadaj se skriva neskončno stroškov razbitih kozarcev, krožnikov, strganih srajc za osebje, prtičev in prtov, najemnin, elektrike, vode, kreditov, DDV, pokvarjenih transportnih avtomobilov. Ni konca ne kraja vseh računov. Včasih komajda ostane za plače, bolniške, dopuste, kraje ...

Gostinstvo še zdaleč ni prijazen, lahkoten posel, kot nekateri mislijo. Je neskončno odgovoren, resen, težaven.

Redne plače pripomorejo tudi k dobrim odnosom med zaposlenimi. Nikoli jih ne imenujete podrejeni, temveč so to vaši sodelavci. Z več kot 200 sodelujete, vse poznate po imenu.

Seveda! Saj so moji sodelavci in tudi prijatelji. Sodelujemo, si dajemo in skupaj uživamo v ustvarjanju, v kreacijah, v delu, ki ni delo. Ko je treba potegniti in stisniti zobe, ni nikomur težko. Vedno so tudi taki, ki si najdejo krajšnice, ampak se slej ko prej sami izluščijo. In za vsem tem stoji odnos. Odnos je najpomembnejši, četudi so kdaj iskrice, kar je v delovnem procesu popolnoma normalno, jih pravi, zdrav odnos v sekundi pogasi in tako postanejo del izkušnje.

So imena v poslu pomembna?

V moderni kulinariki čedalje bolj, in prav je tako. Včasih smo hodili na dunajca, pražen krompir, samo da je gledal čez krožnik, in niti pomislili nismo, kdo se trudi tam zadaj v vročini in kuha za nas. Zdaj je kulinarika veliko več. Je razmišljanje, nutricizem, videz, kakovost, lokalna živila. Je način življenja. Tak je naš chef Igor Jagodic iz Restavracije Strelec na Ljubljanskem gradu, ki kulinariko živi in jo diha; vrhunski, strasten, a najprej in samo čudovit, preprost človek. Zato je tudi tako velik. In potem je tu Draga Kepeš, vodja naše slaščičarne Lolita, državna in svetovna prvakinja v barmanstvu, skromna, z življenjsko zgodbo, ki bi morala biti vsem nam za vzgled, pa živi, diha, ustvarja in je mama in prijateljica. Tu je Jožica Drobnič, ki se skriva v svojem laboratoriju čudovitih ročnih doma narejenih testenin, takih, kot so jih stoletja delale naše babice. Dobre, da jih lahko kar surove ješ, brez vsake kemije in ejev. Tudi ona ima svojo zgodbo, svojo žalost, pa ustvarja samo najboljše in z vso ljubeznijo in gre naprej in jo napaja dejstvo, da zadovoljuje goste. Še bi lahko naštevala drage sodelavce. Vsi imajo ime, obraz, svojo zgodbo in ponosna sem nanje, saj brez njih ne bi bili to, kar smo.



Ker vem, da ste velika ljubiteljica dobrih parfumov, me zanima še: ima gostinstvo pri nas še prijeten vonj?

Vonj je zame sedma in zelo pomembna dimenzija. In tako kot pravimo za ljudi ali posel, da ti nekdo zadiši, da zavohaš, da je kemija ... Gostinstvo še zdaleč ni prijazen, lahkoten posel, kot nekateri mislijo. Je neskončno odgovoren, resen, težaven. Odgovornost se kaže na vseh nivojih: prijaznost osebja, odgovornost do kakovostne hrane, v kreativnosti krožnikov, inovativnosti na vsakem koraku, urejenosti lokala, izobraževanju, odnosih ... Pri nas diši in nam diši ustvarjanje in to, da smo, kar jemo, in jemo, kar smo. Zato je kemija, ljubezen in je strast. Za vsem tem stojimo mi, ljudje in odnosi, in samo to šteje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE