Gospodična z magičnim glasom trenutno predstavlja tretjo samostojno ploščo, At swim, ki je izšla avgusta lani, nastala je v sodelovanju z Aaronom Dessnerjem, producentom in članom rock zasedbe The National. Kot pravi sama, jo glasba spremlja od rojstva, javnosti pa se je prvič predstavila leta 2002, ko je posnela spremljevalne vokale za ploščo O, prvi projekt razvpitega sonarodnjaka Damien Rice-a. Album je, na presenečenje vseh udeleženih, posebej pa glavnega ustvarjalca samega, postal mednarodna uspešnica, tudi po zaslugi pesmi The Blower´s Daughter, ki je otvorila dramo Closer (Bližje). Ustvarjalna simbioza je trajala do leta 2007, ko je Rice svojo muzo, tako pravijo, pred koncertom nepričakovano obvestil, da njenih uslug ne potrebuje več. Hanniganova se je šokirana vrnila v Dublin in posnela prvo samostojno ploščo, Sea Sew, danes pa pravi, da je bil ta dogodek, čeprav intenziven, za njen glasbeni razvoj nujno potreben. Že s prvim albumom si je prislužila nominacijo za nagrado Mercury, prestižno otoško glasbeno priznanje, poleg lastne glasbe ustvarja tudi za filmske in televizijske projekte, kot so filmi Gravity, Fury, Song of the Sea in druge ter serije Fargo in Legion.



Kako ste? Je turneja naporna?
V redu! Nisem utrujena, čeprav smo imeli kar nekaj koncertov, sem bila nekaj časa tudi doma.


V nekem intervjuju ste dejali, da je nenehno potovanje med domačim Dublinom in Londonom, krajem, kjer biva vaš mož, na vas vplivalo precej stresno.
Vajena sem življenja iz kovčka, tako živim od 18. oziroma 19. leta! Če sem iskrena, se mi zdi to precej neposredno. Seveda pogrešaš svoje ljudi, a biti na turneji s svojimi spremljevalci je resnično izkušnja, za katero si lahko hvaležen. Odlično se počutim!


Na koncertih trenutno predstavljate svojo tretjo ploščo, At swim (Med plavanjem). Kako bi opisali svojo glasbeno evolucijo, prvi album je bil bolj lahkoten, drugi je izrazito temačen, v katero smer je zašel tretji?
Vsakič, ko posnameš ploščo, je ta nekakšen posnetek trenutka, v katerem si ustvarjal, občutek obdobja. Ti se spreminjajo skozi čas, nikoli nisi isti. Tudi glasba ima drugačno atmosfero, drugo teksturo. Hvala bogu, če ne bi posnel enak album znova in znova!


Irska je dežela, kjer je glasbeno izročilo izjemno pomembno, predstavlja ogromen del kulture. Vtkana je v način, kako ljudje komunicirajo in se izražajo, med odraščanje na Irskem te pravzaprav ves čas obdaja. A vse to se odvija na podzavestni ravni, tega se niti ne zavedamo.


Kateri občutki so bolj ustvarjalni, pozitivni ali negativni?
Hmmm, to je seveda kliše, ampak verjetno žalostni! Vsekakor nekakšno neugodje, če je vse v najlepšem redu, kdo si želi sedeti in pisati pesmi? Ampak lahko, absolutno lahko. Najustreznejše stanje za pisanje pesmi je vsekakor intenzivno čustvovanje, ni važno, kakšni občutki so, a morajo biti mogočni. To je pravo gorivo, ki poganja proces!


V vaših besedilih je vseprisotna večna tema ljubezni in njene odsotnosti. Kaj vam osebno pomeni ljubezen?
Ne vem, kaj mi pomeni ljubezen! (Smeh.) Mislim, da je ljubezen občutek, ki žari na zunaj in znotraj. Nekaj, kar pošlješ v svet in se, če stvari pravilno delujejo, vrne nazaj.


V vaših pesmih je slišna nezamenljiva irska glasbena tradicija. Kakšen odnos imate do te zapuščine?
Irska je dežela, kjer je glasbeno izročilo izjemno pomembno, predstavlja ogromen del kulture. Vtkana je v način, kako ljudje komunicirajo in se izražajo, med odraščanje na Irskem te pravzaprav ves čas obdaja. A vse to se odvija na podzavestni ravni, tega se niti ne zavedamo. Ljudska tradicija predstavlja velik del mojega izražanja, ne trudim se, da bi moja glasba zvenela irsko, no, vsekakor me izda naglas, a inštrumenti, ki jih uporabljam, so mi daleč najbližji. Na Irskem veliko lažje najdeš goslača na violini kot nekoga, ki igra čelo. Seveda so ljudje, ki igrajo čelo, a instrumenti, ki so med ljudmi že stoletja, so veliko bolj pogosti.




Naslovi vaših plošč, Sea Sew (Morska krpanka), At Swim (Med plavanjem) in množica pesmi, A Sail (Jadro), We the drowned (Mi utopljenci), Sea Song (Morska pesem) in druge omenjajo veliko modro morje. Ste v resnici sirena?

(Smeh). Morda! Celo življenje živim blizu morja, kamorkoli na Irskem greš, nisi daleč stran! Morje je neverjetno mogočna metafora za celo vrsto občutij, tako prostrano in neizogibno je.


Vpisani ste na študij angleških klasikov, besedila vaših pesmi so precej pripovedna. Vam je blizu pripovedništvo?

Absolutno, od nekdaj sem veliko brala. Literatura me navdihuje, zdi se mi pomembno, za domišljijo in možgane, da skozi knjige pokukaš v svetove drugih ljudi. Na študij sem se vpisala predvsem zato, ker se rada učim. Branje in učenje je dober način preživljanja časa, ki ga preživim na poti, tukaj govorimo o urah in urah vožnje. Te se hitro naberejo in postanejo rutina, knjige so odlična rešitev.


PREBERITE VEČ: Strast španskega flamenka. 



Sodelovali ste pri kar nekaj filmskih in televizijskih projektih, svoj glas ste celo posodili Brónach, liku v animiranem filmu Song of the Sea (Pesem morja). Kako ste se znašli v svetu ekranov in platen?

Projekti so si med seboj zelo različni, a pri večini sem se znašla precej po naključju. Poklical me je prijatelj Steven Price in me neobvezujoče vprašal, če bi z njim posnela nekaj glasbe, ki jo je ustvarjal za film Gravity (Gravitacija) in nato še za film Fury (Bes), saj je potreboval ženski vokal. Tako preprosto je bilo, postala sem del orkestra. Izredno sem uživala, zelo rada pojem, kar je seveda očitno, a tukaj je bilo drugače, šlo je bolj za tehnični vidik petja, ne toliko za uglasbitev besedil in interpretacijo. Pesmi za serijo Fargo so nastale podobno, dobila sem informacijo, da iščejo drugačno, celo motečo verzijo pesmi Danny Boy. To je za glasbenika nekaj najboljšega, izziv, ustvariti drugačno verzijo že poznane pesmi. Izkušnja sodelovanja pri animiranem filmu Song of the sea (Pesem morja) je bila preprosto čarobna, klic iz Cartoon Saloon, irskega studia, kjer delajo čudovite animacije, me je prav po otroško razveselil. Nisem imela predstave, kaj bo nastalo, a sem vesela, da sem sodelovala.


Iti na oder in početi nekaj pred ljudmi, ni to najbolj grozljiva in živce parajoča izkušnja? Nikoli ne veš, kakšna katastrofa se lahko primeri, mogoče zboliš, vedno je prisoten strah, da se bo zgodilo nekaj strašnega. A na to se enostavno ne smeš ozirati, če ne bi postalo prehudo!


V glasbeni svet ste pri osemnajstih letih zašli precej organsko. Ste od nekdaj sanjali, da boste stali na odru, ali je bil to bolj splet naključij usode?
Na Irskem je tako, glasbeni pouk imajo vsi otroci obvezno že v šoli, brez izjeme. Na drugi stopnji, torej v srednji šoli, si glasbo lahko izbereš kot izbirni predmet, to sem storila jaz. Petje je zame nekaj najbolj naravnega, od nekdaj sem ves čas pela, skoraj še v času, ko sem nosila plenice! Odraščala sem na podeželju, želela sem si študirati glasbo, igrati na koncertih in podobno, a v kraju, kjer sem bila, tega ni bilo. Zato sem se odločila za študij umetnostne zgodovine, to mi je omogočilo, da sem se približala civilizaciji, hkrati pa bi imela varnostno mrežo, torej izobrazbo, na katero bi se lahko oprla. No, to se ni zgodilo!


A zgodilo se je marsikaj drugega, bolj nepredstavljivega. Občutite hvaležnost?
Seveda. Od nekdaj sem imela srečo. Absolutno sem tudi trdo delala, a toliko je ljudi, ki si želijo živeti od glasbe in so veliko bolj nadarjeni kot jaz, pa tega ne morejo. Zato pravim, da sem med srečnimi. Povsod je tako, na vseh področjih, a morda sreča v glasbenih oziroma ustvarjalnih vodah pride malo bolj do izraza.


Ste še vedno na trnih pred koncerti?
Seveda, absolutno! Ne čisto zmeraj, ampak v večini primerov. Iti na oder in početi nekaj pred ljudmi, ni to najbolj grozljiva in živce parajoča izkušnja? Nikoli ne veš, kakšna katastrofa se lahko primeri, mogoče zboliš, vedno je prisoten strah, da se bo zgodilo nekaj strašnega. A na to se enostavno ne smeš ozirati, če ne bi postalo prehudo!