Skozi interakcijo z različnimi kulturami in ljudmi je razvila radovednost in odprtost do vsega novega, obenem pa sočutje, zato ne preseneča, da je življenje posvetila humanitarnosti.
Trenutno vodi regionalno pisarno avstrijskega Rdečega križa, pristojno za Bližnji vzhod, s sedežem v glavnem mestu Libanona - Bejrutu, kjer tudi živi. Zadnji dve leti pa pogosto dela tudi v Siriji, kjer avstrijski Rdeči križ podpira projekte za oskrbo s pitno vodo.
Že več let delate in živite v tujini. V katerih državah ste doslej delali?
Že v času študija sem se odpravila na Dunaj, kjer sem delala in živela približno dvanajst let. Veliko časa sem preživela v Etiopiji, kjer s pomočjo Etiopske družine v kraju Lalibela podpiram otroke, ki so brez staršev ali pa ti iz različnih razlogov ne morejo poskrbeti zanje.
Skupino otrok podpiramo že zadnjih enajst let in najstarejši imajo zdaj že službe ali pa se izobražujejo za različne poklice. Pred šestimi leti sem odšla v Irak, kjer sem za organizacijo Terre des Hommes delala z zaradi konflikta razseljenimi Iračani in Iračankami, živečimi v začasnih kampih, ki so na žalost postali njihov dom.
V Iraku sem delala tudi v domu za otroke, ki so zaradi konflikta izgubili starše ali pa se iz različnih razlogov ne morejo vrniti domov. Pred štirimi leti sem se pridružila avstrijskemu Rdečemu križu, ki ni samo vodilen akter na veliko področjih na nacionalni ravni, temveč implementira obširne projekte tudi globalno.
Po dveh letih projektnega menedžmenta v centralni pisarni na Dunaju sem leta 2020 prevzela vodstvo regionalne pisarne, pristojne za Bližnji vzhod, s sedežem v Libanonu.
Omenili ste, da ste študirali na Dunaju. Zakaj ste se odločili za študij v avstrijski prestolnici?
Že od nekdaj mi je bil Dunaj pri srcu kot mesto s čudovito arhitekturo, bogato zgodovino, kulturo, dobro hrano in glasbo. Obdobje na Dunaju mi je dalo veliko, predvsem sem si uspela ustvariti krog kontaktov, ki so mi pozneje koristili pri delu.
Ker je humanitarno delo zelo specifično, in vsaj na Dunaju ni izobrazbe, ki bi študentom nudila potrebno znanje, moj študij ni bil direktno povezan z mojim kasnejšim delom. Nasploh je predvsem veliko družboslovnih ved na Dunajski univerzi podanih na zelo teoretičen in kasneje skrajno neuporaben način.
V humanitarnem sektorju je potrebno veliko izkušenj in večino znanja je možno pridobiti samo skozi delo. Zato priporočam komurkoli, ki ga to področje zanima, da se prostovoljno udejstvuje, saj se tako lahko pridobi največ relevantnega znanja.
Vas je že od nekdaj vleklo v tujino?
Da, imela sem to srečo in privilegij, da sta moja starša rada in veliko potovala. Tako sem se jima pridružila na različnih potovanjih že od četrtega leta naprej. Skozi interakcijo z različnimi kulturami, verami in etnijami sem razvila radovednost in odprtost do vsega novega, hkrati pa tudi razumevanje za različnost. Skozi veliko pozitivnih izkušenj in interakcij z ljudmi z različnimi ekonomskimi in družbenimi ozadji sem že v otroštvu vzljubila Bližnji vzhod. Stiki z raznolikimi ljudmi me bogatijo, obenem se od njih učim tudi veliko novega.
Ker sem na lastni koži neštetokrat izkusila izjemno bližnjevzhodno gostoljubje, me je še toliko bolj prizadel rasizem v Sloveniji, ki sem mu bila takrat priča, tudi od ljudi, od katerih tega nisem pričakovala. Policija je bila popolnoma preobremenjena z obvladovanjem množice in sistemi so bili skrajno neprofesionalni.
