Pisatelju in pesniku Muhammadu 'Abd al-Mun'imu življenje ni prizanašalo. Zaradi pritiska tajne službe sirskega režima je moral zapustiti dom, ženo in štiri otroke. V svojem še neobjavljenem romanu Na poteh Evrope pripoveduje o nevarnem potovanju, ki ga je opravil sam. Prečkal je Turčijo, Egejsko morje in Balkan.
Ustalil se je v Ljubljani, v kateri se je prerodil kot umetnik in kot človek. Del svoje zgodbe pripoveduje v celovečerni avtorski predstavi Na poteh Evrope.
Njen avtor je Mattia Cason, italijanski koreograf in stalni član zasedbe En-Knap. Muhammad je bil sprva njegov učitelj arabščine, sčasoma pa je njun odnos prerasel v prijateljstvo in umetniško sodelovanje.
Muhammad, vaši starši so bili Palestinci. Zbežali so v Sirijo, kjer ste se rodili. Zakaj so morali bežati?
Sionistični oboroženi naseljenci so jih izgnali iz njihovega doma v Hajfi. Takrat je bil moj oče star sedem let. Tudi mama je bila izgnana z družino, ko je bila stara tri leta. Nekaj mesecev pozneje je bila naznanjena ustanovitev države Izrael. Moji stari starši in starši pa se niso smeli vrniti v svoje domove.
Živeli ste v Alepu v Siriji. Leta 1994 ste ustanovili založbo, ki se je posvečala prevodom evropskih klasikov, pa tudi inovativnih sodobnih avtorjev s Srednjega vzhoda. Kako sta vam bila všeč tamkajšnje življenje in delo?
Že od otroštva sem sanjal o tem, da bi bil pisatelj in založnik. Rodil sem se v hiši s stenami, polnimi knjig, in zelo sem si prizadeval, da sem dosegel te sanje. Ker sem iz revne družine, ki me ni mogla preživljati, sem odšel v Libijo in tam delal tri leta. Opravljal sem različne poklice in tako dobil dovolj denarja za začetek. Vrnil sem se v Alep in ustanovil založbo. Bili so lepi in težki dnevi. Verjel sem, da je kultura tista, ki gradi družbo in dosega mir. Tako sem začel prevajati evropske romane iz španščine, francoščine in italijanščine. Bili smo čudovita, energična delovna ekipa, ki je verjela v kulturo in ljubezen do življenja.
Muhammad: Ob prihodu v Ljubljano je bila zaradi ločitve od žene in otrok moja duša razpeta med tam in tukaj. Ponoči sem bil buden, in če mi je uspelo zaspati, sem imel nočne more. Neke noči se mi je od silnega hrepenenja zaustavilo srce, odpeljali so me v bolnišnico in tam so me hitro operirali. Življenje stran od otrok je zame neke vrste smrt.
V vaših zrelih letih se je zgodba vaših staršev ponovila. Tudi vi ste morali bežati. Prisiljeni ste bili zapustiti ženo in štiri otroke ter se podati na nevarno pot, da bi si rešili življenje. Zakaj?
Leta 2011 se je v Siriji zgodila revolucija proti diktatorskemu režimu in v njej sem sodeloval. Sanjali smo o spremembi političnega sistema in demokratični državi, vendar so bili njihovo orožje in zapori močnejši od nas. V Alepu sem zdržal do leta 2016. Nisem ga hotel zapustiti, dokler nisem izgubil vseh sredstev za zaščito in je bila nevarnost iz dneva v dan večja. Če bi me policija aretirala, bi neizogibno umrl v zaporu, moja družina pa bi bila razseljena. Moral sem tvegati in zapustiti Alep. Družino sem preselil v drug, manj nevaren kraj. Po nekaj dneh sem tudi sam ponoči peš zapustil mesto in tri dni hodil, dokler nisem stopil na turško ozemlje. To je bilo potovanje, podobno smrti in rojstvu ...
