Dr. Vida Čadonič Špelič z dolgoletnimi izkušnjami na področju varne prehrane, kmetijstva, gozdarstva in veterine, ki je bila med letoma 2013 in 2015 tudi generalna direktorica Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, je v javnosti izpostavila problem neoporečne uvožene hrane, ki je bila na meji zasežena poleti - kot pravi, za veliko tovrstnih primerov širša javnost sploh nikoli ne izve.
Z izpostavljenostjo problematike želi prispevati k boljšemu nadzoru varne hrane, hkrati pa potrošnike zbuditi in jih povabiti k razmisleku o tem, kaj uživajo v vsakodnevni prehrani, ter jih pozvati k izbiri lokalnih surovin.
Pred kratkim ste javnost opozorili na odpoklic več ton sliv iz Poljske in breskev iz Srbije, ki so vsebovale v Evropski uniji prepovedan pesticid klorpirifos-etil. Zakaj ste se odločili, da mora javnost izvedeti za tovrstno problematiko?
V resnici so prvi na zadevo opozorili novinarji, za kar sem jim hvaležna. Ko sem videla, da uprava še ni reagirala, sem kot poslanka in kot predsednica odbora za kmetijstvo, jaz sama sebi rečem, da sem prva kmetica v državi in sem ponosna, da vodim ta odbor, nenazadnje pa tudi kot bivša direktorica uprave za varno hrano, ki ve, zakaj je bil ta organ ustanovljen, opozorila na napake, saj je ključna naloga uprave za varno hrano varovanje potrošnika. Informacija je eden od pomembnih ukrepov varovanja potrošnikov.
Kaj se zgodi z živili, za katera vemo, da kot na primer slive, ne morejo stati in čakati tri tedne na rezultate raziskav? Kako pravzaprav poteka nadzor?
Na območju Evropske unije obstajajo podatki, iz katerih je razvidno, ali je katero živilo nevarno, pa tudi ali je bilo iz določenih območij že več takšnih primerov, kjer so zaznali neskladnosti. Neskladnost pomeni, da takšno živilo ne sme priti do potrošnika, da je z njim nekaj narobe in mora biti umaknjeno iz prodaje.
Posebna previdnost velja pri državah iz tretjega sveta, kar Srbija tudi je. Tam veljajo drugačna pravila, zato so nadzori, tudi izredni, tako zelo pomembni. Inšpekcijske službe v Evropski uniji imajo vpogled v rezultate prejšnjih nadzorov in morebitnih odstopanj. Zato te rezultate lahko uporabijo za izredne oziroma poostrene nadzore. Pri tem morajo zahtevati hitre analize, ki so sicer dražje, ampak kadar gre za zdravje, po moje ni nikoli nič predrago. Trgovci sicer imajo sodobna skladišča in hladilnice, kjer lahko zadržijo velike količine sadja in zelenjave dlje časa.
Ampak v primeru sliv so analize potekale tri tedne?
V tem primeru ni bilo prednostnih analiz, ampak kar je še huje, odgovorni so rezultate analize skrivali, slive pa so se med tem že prodale. Če so že tako dolgo izvajali analize, bi zadeva nujno morala v javnost. Potrošniki bi morali imeti možnost, da so o takšni zadevi obveščeni, da bi se lahko primerno zaščitili in odločili, ali bodo živilo zavrnili ali pa sami prevzeli tveganje za svoje zdravje. In to je zame velika napaka, saj s tem izkazujejo ignoranco do potrošnika, interes kapitala pa postavljajo pred interesom zdravja.
V zadnjih desetih letih se zakonodaja v evropskem merilu na področju varne hrane ni kaj dosti spremenila, spremembe pa opažam pri samem nadzoru varne hrane.
