Zanje je izvedela iz knjig o Sibirki Anastasiji ruskega avtorja Vladimirja Megreja. Podala se je na pot raziskovanja in obiskala enajst takšnih posestev na Slovenskem. O njih je napisala svoj knjižni prvenec Vrt Ljubezni. V njem je predstavila ljudi, ki jih je zemlja poklicala za svoje skrbnike in se vračajo k izvorni dediščini naših prednikov.
Vaš stik z naravo se je začel na posestvu vaših staršev, kjer ste v otroštvu preživljali veliko časa. Kakšen je vaš odnos do tega posestva?
Temu koščku zemlje pravim Moja Svetina. Čeprav ni le moja, seveda, je naša. Težko ga je opisati z besedami. Gre za moj vir navdiha, prostor, ki me napolni z močjo, energijo ljubezni in mirom. Tam se vedno znova povežem s sabo, dobim odgovore, ko jih potrebujem, ali pa v prostor zastavim vprašanje in čutim, da bo ob svojem času prišel tudi odgovor. Na posestvu je mehka energija, ki jo začutim takoj, ko stopim nanj. Veliko lepih spominov, povezanih z njim, je še živih, in čutim, da se skoznje napajajo moje korenine.
Knjige o Anastasiji so se dotaknile milijonov ljudi po svetu. Mnogi so se lotili ustvarjanja rodovnih posestev. Kako je branje vplivalo na vas?
Knjige so do mene prišle takoj po izidu v Sloveniji in me prevzele. Nanje se mi je odzvalo telo, zato sem vedela, da berem nekaj resničnega. Odkrivale so mi smisel življenja in odstrle pogled na pot, kako ga spoznati. Dale so mi tudi novo upanje, da je možno živeti bolj kakovostno. Dobila sem veliko potrditev svojih notranjih zaznav in se zavedela, da jih imam z razlogom in niso le plod moje domišljije ...
