Kako lepo je, ko si dovoliš. Kako lepo je, ko nehaš živeti v utvari. Kako lepo in pomirjajoče je vedeti, česa je sposobno tvoje telo. Da se dojke lahko napolnijo z mlekom, da samo sebe gledaš v ogledalu, do pasu gola, očarana nad stvarstvom narave. Je to sploh mogoče? Saj si tisto noč »samo« ljubila, zdaj pa kar tole?

Kljub vsemu sva ostali ženski. Tudi tisti večer, ko sva imeli na sebi razvlečen pulover, »trebuh not« pa je bila samo običajna posledica ene najosnovnejših življenjskih funkcij – dihanja. Na delo hodiva spodobni, čisti, urejeni. Ona sicer nosi pete, meni pa se zdijo mučilna naprava, ki so si jo zagotovo izmislili moški v želji, da podjarmijo ženske. Zagotovo. Nihče naju še nikoli ni zamenjal za klateža, ljudje celo pravijo, da sva prijazni, tudi privlačni. A kdo bi vedel.

Naslednji dan pa mi po elektronski pošti pošlje fotografijo Gisele Bündchen, supermodela, starega skoraj toliko kot jaz. S pripisom: Multitasking, a? Na sliki Gisele s pomočniki (eden ji lakira nohte, drugi jo frizira, tretji liči), s pogledom nekam gor, lasje plapolajo, lepo bitje. Sem omenila, da je imela na desno dojko priklopljenega otroka? Tako mimogrede. Pa je dojenje vedno enostavno in najbolj priročno? Je dobro, če se počutimo krive, ko nam ni dano dojiti, ko si morda ne želimo dojiti? Je prav, da glorificiramo mater kot vsemogočo? Kot kurbo in devico hkrati, ji zapovedujemo, da mora biti vedno in povsod urejena kot MM, ki JFK skoči iz torte. Sploh pa, Gisele, lahko bi še telefonirala zraven, no. Prostoročno. »Telefon kot nevidna špagica, s katero smo prostovoljno privezani na veliki jošk kapitala, kaj?« doda pametna T. Rodi, vstani, teci, delaj, rodi, vstani, teci, delaj! Naj si omislim ekipo, ki mi bo pri naslednjem porodu brisala potne srage s čela in popravljala puder med potiskanjem? Spodobilo bi se.

Moj občutek umirjenosti in prepričanja vase se je za trenutek skrhal, ko sem jo gledala, bogatašinjo Gisele. Slavijo se severine, ki se mesec dni po porodu valjajo naokoli v čipkastem spodnjem perilu, si mislim. Resno. Je kdaj katera koli ženska štiri tedne po porodu, ko je imela prsi velike kot balon, po možnosti celo mastitis, čutila potrebo, da se zavleče v ribiško mrežo in pozira kot boginja seksa? Ni realno in predvsem – ni potrebno! Je pa zelo zelo narobe. Ženska je človek. Si mislite? In ta se spreminja. Kot njeno telo. Sposobno je prenesti neznosne bolečine. Iz nje pride otrok, no! Že tako je življenje težko, mar si moramo ženske res metati oglodane kosti v obaro?

Spoštujmo se, kot smo, ne kot bi »morale« biti. Prosim. Bi šlo? Ni čudno, da se lahko številni moški vzburjajo le ob podobah iluzije, ženske pa se samokaznujejo, ker niso dovolj. Realnost je za oboje preveč grda, preveč zares. Pa ni. Lepo je ravno tisto, kar je. Zares. Otipljivo. In če mislite, da je možno doživeti orgazem med rojevanjem, se motite. Porod boli in je še ker nemaren dogodek. Kri povsod, plodovna voda. »Zmečkani« dojenčki.

Vedno bolj opažam, da je največji kapital ženske njena lastna pamet. Njena moč, da vidi podobo, zapoved, pa ji vseeno reče – ne. Da v vsakem danem trenutku življenja zmore postati in izprašati samo sebe: »Mi je dobro?« Je to vedno lahko? Ni! Grozno je. Grozno je stati v vrsti na upravni enoti, ko si v bulerjih, ki ti jih je rotavirusni mulc pobruhal zjutraj, pa to šele potem opaziš, grozno je, ko te ženska pred tabo, oblečena v majčko iz streča (ima te, da bi segel k njeni dojki in ji bradavičko potisnil globlje za modrček), pogleda, kot da si nasilno dislocirani del siamske dvojčice. Grozno je tudi, ko povsem jasno veš, da bo večina moških občudovala tvoj fizis samo tako dolgo, dokler boš tiho. Grozno je, je že res, ampak ta občutek groze ne traja dolgo. In izjeme obstajajo.

Svojega otroka podojiš v miru, si gledata v oči, v dvoje, v tišini. Si vzameš čas. Si mastne lase zvežeš v čop, namažeš obraz s kremo, pogladiš tisti šop strij, ki ti jih je dal sin kot neizbrisni tatu, in si rečeš, da je pomembno le to, da ti ostaneta pamet in ustvarjalnost. Vse drugo se razblini kot tista iluzija precenjene mladostniške lepote. Bitka s starostjo je vedno izgubljena, pravi tudi Klarisa. In kaj ti ostane potem?