Od kod tako domiselna ideja, da ste postali uokvirjevalec grafitov? Imate morda kakšnega vzornika?

Ideja se je pojavila kot strela z jasnega in me zadela. Nikdar se nisem navduševal nad grafiti, se jih trudil proučevati ali jim slediti. So pač del okolja, v katerem smo in v katerem jih zaznavamo, tako ali drugače. Potem pa sem pomislil: pogosto jih prestavijo v galerijske prostore, kamor sami po sebi ne spadajo. Grafiti so namenjeni temu, da živijo na ulici, pa naj bodo njihovi avtorji poznani ali ne. Tako je vzniknila ideja, da bi na ulicah okvirjal grafite in oblikoval galerijski prostor na prostem. Izberem narejena dela in jih izpostavim, jih uokvirim. Idejno pomoč so mi med celotnim dosedanjim razvojem projekta zagotavljali tudi mentorji na akademiji za likovno umetnost, kjer sem trenutno študent tretjega letnika smeri video in novi mediji.


Kateri grafiti najbolj mikajo vaše okvirje?

Večinoma se za detajl, ki ga bom uokviril, odločim na povsem vizualni podlagi. Znotraj okvirja iščem kompozicijsko in barvno zanimive elemente. Okvir ima namreč določeno dimenzijo, ki je ne morem prilagoditi, zato je izbira detajla toliko večji izziv. 


Kaj pa okvirji? Kako gredo skupaj zlati baročni okvirji in urbane poslikave na zidovih?

Kontrast, ki nastane med grafitom in okvirom, je zelo različen od primera do primera. Dominanco pogosto prevzame grafit, predvsem če je barvno zelo poln. Okvir pride do svojega polnega sijaja šele, ko se približamo in odmislimo okolico. Takrat je edini element, ki nam sporoča zgodbo, umeščen znotraj okvirja. V dokumentaciji, ki jo vodim, pri vsakem primeru tudi odvzamem prostor zunaj okvira – da vidim, kako uokvirjeni del deluje sam zase. Pogosto pa uokvirjeni element postane neprepoznaven v primerjavi z grafitom, ki ga obdaja in je desetkrat večji. Znotraj okvirja pa ustvari tudi povsem novo harmonijo. So pa tudi primeri, ko je prav okvir tisti, ki poudari kakšen manj viden grafit in njegovo osnovno sporočilo.



Vaša prva samostojna razstava »i frame grafitti« letos spomladi je bila zelo odmevna. Nam zaupate malo več o njej in ali je kakšen okvir ostal na zidu?

Razstavo v Kranju smo pripravili v sodelovanju z Layerjevo hišo v sklopu »Banksy, thank you for the flowers« in je potekala na Tomšičevi ulici. To ulico sem izbral zaradi zapostavljenosti, čeprav je del starega mestnega jedra. Stene ulice so prekrite z grafiti, nekateri izmed njih so tam že dvajset let ali dlje. To je bila tudi prva samostojna razstava, ki sem jo pripravil. Poleg čudovitega vzdušja ob dobri glasbi in druženju, ki je med dogodkom preplavilo ulico, smo si ogledali videodokumentacijo uokvirjanja po drugih evropskih mestih. Obiskovalci pa so si prav tako lahko ogledali potek okvirjanja grafitov. V prihodnje načrtujem pripravo samostojnih razstav tudi po drugih krajih. Predvsem se osredotočam na manjše ulice, prehode in podhode.


Poleti ste ustvarjali v tujini.

Poletno potovanje po Španiji in Portugalski, kamor sva se odpravila z dekletom (med drugim sta se udeležila mednarodne izmenjave, ki se je vsebinsko ujemala z Nejčevim projektom, op. a.), sem prav tako izkoristil za iskanje novih grafitov, ki sem jih, ko so bili uokvirjeni, dodal v zbirko. Potovanje je bilo tudi odlična iztočnica za iskanje novih prijateljstev in seveda za širjenje projekta v nove države. Na podlagi novih poznanstev sem povabil k sodelovanju druge avtorje z različnih koncev Evrope. V začetku novembra sem se uvrstil na mednarodno razstavo umetniških akademij Transform of image 2016 v Zagrebu in razstavljal v tamkajšnjem muzeju sodobnih umetnosti. Ta projekt od leta 2008 deluje kot dolgoročni program mednarodnega kulturnega sodelovanja med desetimi inštitucijami visokošolske umetnosti v jugovzhodni Evropi. Na razstavi sem predstavil dosedanjo fotodokumentacijo uokvirjanja po Evropi, postavitev pa popestril z animacijo okvirja, ki se giblje po steni, odkriva skrite grafite in se prilagaja njihovi dimenziji. 



Trenutno okvirjate grafite po mariborskih ulicah. V čem se razlikujejo od ljubljanskih ali kranjskih? Ste uokvirili tudi kakšno »vijolo«?

V Mariboru sem sodeloval in sorazstavljal na 22. ediciji Mednarodnega festivala računalniških umetnosti, kjer sem ves teden hodil po mestu in okvirjal grafite. Zemljevid mesta sem razdelil na šest enakih delov in se vsak dan gibal po vnaprej določenem predelu, raziskoval, kako aktivni so bili grafitarji na tistem koncu. Pred začetkom vsake nove akcije sem se ustavil v galeriji GT 22, kjer sem razstavljal in s stene odlepil okvir. Do konca dneva sem se odločil za lokacijo, kjer sem ta okvir tudi pustil. Ves ta čas sem opazoval morebitne prihodnje intervencije mimoidočih, dokumentacijo uokvirjenih mariborskih grafitov pa sem sproti objavljal v galeriji. Med mesti nedvomno obstajajo opazne razlike, pa naj gre za subkulture, navijaške klube, tudi glasbene skupine ali dogodke, povezane z mestom. Prav tako je vsake toliko mogoče zaslediti ene in iste avtorje, ki so z grafitom označili svojo prisotnost v mestu. Sicer pa v grafitih ne iščem posebnih sporočil. Nanje se osredotočam zgolj kot na vizualno sredstvo, s katerim se lahko igram, kadar se odločam, kako bom zapolnil praznino okvirja. V Mariboru sem videl kar nekaj navijaških grafitov, vendar niso bili deležni okvirjanja.


Kaj pa menite o samih grafitih, glede na to, da grafitarje precej preganjajo, čeprav so nekateri res pravcate umetnine?

Nikoli me niso motili, sicer pa jim v preteklosti niti nisem posvečal velike pozornosti. Zdi se mi, da oblikujejo duha mesta. Več ko jih je, bolj se vidi, da mesto živi in da je odprto za umetnost – po drugi strani pa so dokaz, da so v njem aktivni ljudje, ki si želijo sprememb in imajo sporočila, ki jih želijo širiti. Pri grafitih nikakor ne gre zgolj za vandalizem.


Ste sami naredili kakšnega? Pridete tudi na dom, če bi vas kdo prosil, da mu narišete grafit in ga uokvirite na steni?

Lahko rečem, da v življenju še nisem naredil grafita. In tudi če bi ga naredil, se nikoli ne bi odločil za njegovo uokvirjenje. Težko hkrati igraš vlogo umetnika in nekoga, ki se odloča med številnimi deli in ocenjuje, katero bi bilo najbolj primerno postaviti znotraj okvirja in tako poskrbeti za njegovo dodatno sporočilnost, z uokvirjenjem opozoriti na njegovo vsebino.



Bi si upali uokviriti Banksyja? Vam je všeč ta skrivnostnež?

Gotovo bi poskusil. Vprašanje pa je, kdo bi mi bil potem za petami zaradi »uničevanja umetniškega dela«. Dejansko ne oskrunim ne grafita ne fasade oziroma objekta, na katerem je grafit, saj uporabljam dvostranski lepilni trak in tako okvir brez težav odstranim. Sicer pa, brez dvoma: da, Banksy kot umetnik mi je izredno všeč. Ima jasna sporočila, ki dosežejo javnost. Prav tako zna biti v pravi meri drzen in provokativen. 


Katera glasba vas spremlja pri ustvarjanju in kateri del dneva je najbolj vaš?

Spekter glasbe, ki me spremlja, je izredno širok. Najpogosteje se sprostim ob »nostalgičnem« jugo rocku ali pa prisluhnem soulu, rocku ali jazzu, včasih zaidem v povsem druge vode. Mislim pa, da se najbolje opišem kot večerni tip človeka.


Kam vas bo še odneslo na pot?

Trenutne poti še niso znane, si pa želim, da bi bila moja pot čim širša. Enako velja za mojo ustvarjalnost.

Piše: melita meršol