Zaprla sem oči in si rekla, da je Bog kot moja mami. Če me ne bi ona ustvarila, me ne bi bilo, še več, ustvarila je tudi ta oblak okrog mene, zaradi katerega sem, in sem srečna, da bolj ne bi mogla biti. Res. Če vam rečem.

Moja mami natančno ve, kaj hočem. Če se mi zdi, da ne ve čisto natančno, prime moje roke, se nagne k meni in reče: »Daj, saj vendar veš, da nočeš iti na tisti trapasti žur. Ti vendar hočeš biti tu doma, da ti jaz šmorenčka spečem pa sediva na kavču in papcava in gledava tevejka.«

Kadar tako govori, me zlomi smeh in potem se mi res zdi, ja, skoraj prepričana sem, gotovo nočem na Dašin rojstni dan. Namesto tega bova gledali Čedno dekle ali pa Prevzetnost in pristranost, ker mami ima tak fin okus.

Tudi kadar sedi doma na kavču, je vedno lepo oblečena in lase ima spete in na ustnicah ima tisto roza šminko in prstane na rokah in zapestnice zazvenijo, ko prime za kozarec. In sedi čisto vzravnano, ker če ženske tako sedimo, potem smo lepe, nimamo podbradka in imamo lepo linijo spredaj in zadaj, tako pravi moja mami.

Ki je zelo brihtna. Ona vse ve, res. Vam rečem. Pojma nimam, kako da vse tako dobro ve, ampak ko ona reče, če vam rečem, jaz že vem, se ljudje kar zdrznejo in samo kimajo. Je pa tudi res, da veliko naredi za to, da bi vse vedela, veliko bere, na primer o financah in o modi in zdravstvu, in potem ve vsakemu svetovati. In ljudje jo poslušajo, ja, kar gledajo jo in oči se jim širijo, ko vidijo, koliko ve moja mami.

Meni tako sploh ni treba veliko misliti, ona poskrbi za vse. Zjutraj so moja oblačila zložena na postelji, ker dobro ve, da bo zjutraj mrzlo in popoldne deževalo, je na vrhu volnen pulover in so hlače podložene, da me ne bo zeblo, zajtrk pa je krepak, da me v tem zmešanem vremenu ne bo zvilo: brezglutenski kruh, ker mami pravi, da sem preobčutljiva za gluten, lešnikov namaz brez sladkorja in kakav brez mleka.

Medtem ko jem, ona pripravi malico za obe, ker tako vsaj veva, kaj jeva, in reče, da bo za večerjo divji losos, ker je ravno petek, potem pa jabolčna pita. In pobriše za mano, reče, ljuba moja, spet moram za tabo čistiti, še sreča, da me imaš, pa dežnik vzemi, rdeč ti bo šel k plaščku, si umila zobe, si vzela magnezij, imaš rezervne nogavice v torbici, ker bodo popoldne luže, imaš poln mobitel? Pokliči me, greva zdaj, ura bo pol osmih.

Greva po stopnicah, ona pred mano pluje kot ladja na morju, pozdravi sosedo, reče sosedu, da je opazila njegov novi bicikl, se nasmehne poštarju, gre do parkiranega avta elegantno kot velika čezoceanka v pristanišče, odpre avto, se usede in mi pomaha.

Odpeljala se bo in kot vsako jutro ta čas me stisne v grlu. Ostala bom sama, res bo okrog mene oblaček skrbno urejenega maminega sveta, vendar bom le sama. Dvignem roko in pomaham za njo.

Potem se odvlečem po ulici navzdol, a na srečo ni daleč, zdravstveni dom je takoj za vogalom. Zajamem sapo, odrinem vrata in vstopim. »Gospa doktor, dobro jutro!« mi reče sestra Marta in pomislim, da njena mama ni taka kot moja, ker ima spodnji rob na halji napol odparan in ima v rokah sendvič iz avtomata.

Stopim v ambulanto, sesedem se, sestra Marta pa kar takoj s kartotekami, ali da ne vidim, kakšen naval je danes?

Vzdihnem. Prvi pride, dermatitis. Drugi, vnetje srednjega ušesa, otitis, malček se neznosno dere, jasno, nima prave mame, da bi ga potolažila. Osnovnošolka na kontrolnem pregledu po zlomu roke. Kaj imam jaz s tem, a niso na ortopedski povedali, kaj mora zdaj? Potem reče sestra Marta, da bo treba Piko Marijo pregledati za vstop v vrtec, punčka je naša nova pacientka, pa tako luštnega očija ima, ja, on jo je pripeljal. In vrata se odprejo in v ambulanto pride punčka kot sestrica od Sneguljčice, laski kot noč, usteca kot vrtnice, koža kot mleko, jej, kako fleten deklič, hočem reči, ko vidim, da je za njo vstopil še on.
Stisne me: še vedno diši po orehih in še vedno ima tako modre oči, da bi jih lastovke lahko zamenjale za nebo. Potem me oblije, čutim, kako začnem zardevati.

»O, gospa doktor,« reče on in se poči na stol nasproti mene, »glej, kje se srečava, a?«

Strmim v mizo in rečem z naporom, čisto drugače, kot bi rekla moja mami: »Torej ste prišli na pregled za sprejem v vrtec? Je kaj posebnega?« Glas v meni mi čestita, tako je treba, ja.

On pa me kar gleda, en kotiček ustnic mu sili navzgor in drugi navzdol, da je kot Frice, tako mu je rekla moja mama.

»Spet je tu Frice,« je zapela, ko je on pozvonil pri nas, da greva popoldne skupaj v glasbeno.

»Mami, zakaj mu tako rečeš?« sem se upirala, ko sem bila še majhna, ona pa se je posmehnila: »Ker je pač Frice. Ljuba moja, tako je neroden pa zabit, a se moraš res z njim družit, bom jaz vašo pedagoginjo vprašala, kaj se tu da narediti.«

»Mami, ne, Matej, veš …«

Nagnila se je čisto do mene: »Ljubika moja, saj vendar veš, da jaz najbolje vem, kdo ni zate.« Strmela mi je v oči in zlogovala: »In jaz do-bro vem, za-po-mni si, kaj je za-te do-bro, jas-no?« Potem je čakala, da sem na koncu trepnila s pogledom, in me nagradila z roko na rami: »Tako ja!«In vendar sem vedno znova počakala Mateja za vogalom, da sva skupaj šla do šole. Matej je bil smešen, Matej je pokal take, da ne moreš verjeti, Matej je znal igrati na glavnik in narediti salto nazaj in zapeti vse od Duran Duranov in nazaj recitirati Turjaško Rozamundo. Samo matematika mu ni šla. Trepetala sem zanj, ko je stal pred tablo, in ko je potem dobil dvojko, so mu tiste modre oči potemnele kot morje pred nevihto in tako žalostno me je pogledal.

Zato tudi ni mogel v gimnazijo, ampak nič hudega, sva bila skupaj v jadralnem klubu in skupaj sva hodila na tenis. Jaz sem končala gimnazijo in šla na faks, on je končal srednjo in šel delat. Za prvo plačo mi je kupil plišastega medveda in mi ga prinesel v študentski dom v Ljubljani. Zarila sem nos v medveda, potem pa mu planila okrog vratu in se utopila v njegovih očeh.

Nekateri trdijo, da se človek lahko spremeni samo v psihoterapiji ali pa če se zaljubi. Tistih študentskih let se spomnim kot tobogana: knjige, predavanja, vaje, kolokviji, izpiti, vmes pa poljubi. Prihajal je k meni, kadar je le mogel. Rada sva se imela.

Ob sobotah in nedeljah pa mami, skrbela je zame, da se rožnati oblak okrog mene ni razblinil.

Potem je nekega dne odkrila, da ni sama v mojem srcu.

Kadar moja mami znori, je hudo. Predstavljajte si, da Boga razsrdite – kaj bo? Da, poplave, potresi, kuga, s tem vas bo kaznoval.
Tako se je razsrdila moja mami. Upirala sem se ji, jokala, da imam Mateja rada, ona pa da ne, on ni pravi zame, jaz vendar nekaj bom, kaj pa on? Odkimavala sem, dokler je nekega jutra nisem našla v kopalnici nezavestne.

Pojedla je preveč tablet. Takrat je v meni nekaj počilo. Ker mama je ena sama.

»S Piko Marijo je vse v redu,« rečem in on vstane. Malo se obotavlja, potem reče: »Pa s tabo?«