Arne Hodalič

Edina rešitev je ne imeti otrok

Gorje, ki ga je videl in ovekovečil v svoj fotografski objektiv na tujem, se mu je zažrlo v kosti in ga spremenilo v razočaranega pesimista. Težko živi s seboj in to tudi prizna. Arne Hodalič je obsojen na samega sebe v svetu, v katerem se stanje obrača s slabega na slabše, in se niti ne sprašuje več o rešitvah, ker ve, da se ne da storiti prav veliko.

Vendar ne obupa. Še opozarja, čeprav v pogovoru prizna, da mu utegne kdo očitati, da se preveč ponavlja, in se angažira. Zato se lahko pogleda v ogledalo. 

Kaj bi počeli, če vas ne bi zvabila v kavarno?

Delal bi. Na računalniku je za fotografa precej več opravil, kot si ljudje mislijo. Poleg tega predavam fotografijo na visoki šoli in na univerzi ter fotourednikujem na National Geographicu. Moji dnevi so dolgi. Tudi ob sobotah in nedeljah sem najmanj osem pa tudi do dvanajst ali trinajst ur v pisarni ali po predavalnicah.

Ko sva se dogovarjala, kdaj se dobiva, ste izstrelili, da vstajate zgodaj. Ob štirih, pol petih zjutraj.

Danes (9. januarja, v polarno mrzlem jutru, op. p.) sem bil pozen. Zbudil sem se ob petih. (Nasmeh.)



Precej znano je, da ste garač. Ste bili od nekdaj takšni?

Vedno. (Živahno vskoči.) To, da sem ogromno delal že v gimnaziji in kasneje na fakulteti, mi je bilo povsem normalno. Pri štiriindvajsetih sem imel svoj avto, najeto stanovanje in svojo jadrnico, ki sva jo s takratno punco zgradila sama. Vse sem prislužil s študentskim delom. V gimnaziji sem denimo s kolesom raznašal časopise. Vstajal sem ob štirih zjutraj, ob pol osmih sem se vrnil domov na zajtrk in šel v šolo. Veliko sem delal v Mestnem muzeju na izkopavanjih, štel sem promet, delal v skladišču tovarne Ilirija in še marsikaj bi se našlo.

Fizično?

Aha. Kramp in lopata pa tudi štetje prometa je bilo kar naporno. Dolgi delovniki v hudem mrazu, kje v snegu, saj smo varčevali in nismo prižigali avta samo zaradi gretja. 

Ko sem bil pred desetletji tri mesece v džungli na Novi Gvineji, nihče ni vedel, ali sem še živ ali mrtev, na drugem koncu sveta ali na Luni ... (Nasmeh.) To se je z mobilno telefonijo, internetom res zelo spremenilo. 

Ni bilo vaše vedenje nikoli prav standardno?

Od nekdaj sem želel postati arheolog. (Premolkne.) Začel sem še kot otrok na Jakopičevem vrtu. Stanovali smo čez cesto. Popravljam, prav na meji arheološkega najdišča. Ko so arheologi prišli delat, sem jih opazoval čez ograjo. Imel sem morda sedem, osem let. »Pridi, boš pomagal,« so me zvabili. In sem lahko na zemlji, ki so jo že raziskali in je bila pripravljena za odvoz, raziskoval. Sem in tja sem res našel kakšen bronast kovanec ali košček keramike, ki so jo spregledali. Kakšno navdušenje! Čez zimo sem kasneje, ko sem bil že v gimnaziji in na fakulteti, delal v muzejskem arhivu. Doštudiral pa sem potem biologijo, in ne arheologije. No, kaj sem še delal? Kar je bilo. Imel sem cilje, zmeraj me je kaj gnalo. Pa mi ne bilo treba toliko delati. Oče, bil je zdravnik, je rekel: »Dokler pridno študiraš, imaš doma vse, kar potrebuješ. Kar si želiš povrhu, pa zasluži sam.« In sem si! Je pa tudi res, da ne vem, ali sem bil med celotnim študijem dvakrat ali trikrat v kakšnem lokalu. Tega nisem počel. Ni me zanimalo, ni me veselilo. Bil sem tudi abstinent.


PREBERITE ŠE: Vidimo, kam to pelje



Nikdar vas ni zanimalo, kar počne večina?

V življenju nisem bil en dan v službi. In na to sem kar ponosen. Ljudje, ki hodijo v službo, sploh ne vedo, kaj to pomeni. Včasih slišim koga, ki menja službo, obupovati, da bo en mesec brez plače. Jaz vse življenje nimam plače. (Smeh.) Pa moram zaslužiti. Kaj pa je to en mesec?! Ali pet mesecev?! Delaj, pa boš imel. No, v resnici se jaz nočem vezati. Če se obvežeš, si poleg dela polno zaposlen s stvarmi, ki te ne zanimajo in so izguba časa. Moj čas pa je dragocen. Vsaka administracija mi je izguba časa, zato imam denimo računovodkinjo, ki je pooblaščena za vse moje račune. Tudi za zasebne. Denar me ne zanima. Pač, dokler je toliko na računu, da imam možnost živeti po svoje. In to življenje je dostikrat v marsičem veliko bolj skromno, kot si marsikdo predstavlja.

Če domnevava, da svet drvi v nepredvidljivo prihodnost, je vaše ravnanje v nekem smislu konstruktivno.

Vendar me skrbi. Zelo. Nimam rednega dohodka. Nimam pokojnine. To je problem, s katerim se bom moral enkrat soočiti. Računam na aktivno življenje do smrti. Ne vem, bom že kaj, da bo dovolj za dom za ostarele. 

Ve se, da je 50 odstotkov svetovnega bogastva v rokah 62 ljudi. Za en avtobus ljudi, rečemo mi aktivisti, obvladuje pol sveta. In mi smo samo figure na njihovi šahovnici. Jaz tudi. 

Kako drugačni so svet danes, podobe tujih krajev, obrazov in običajev, ujete na fotografijah, od tistih pred tridesetimi leti?

Tisto, kar fotografiram, se je seveda zelo spremenilo, čeprav denimo še najmanj Indija.

Indija, kjer ste prve fotografije posneli leta 1988, ostaja fotogenična, kajne. Kaj pa preostali svet?

Seveda je drugačen, predvsem zaradi olajšane komunikacije. Ko sem začel potovati, v mislih imam fotografske poti, so bile bistveno daljše kot zdaj in je šlo tudi več denarja za to. Z digitalizacijo se je trg blazno razširil in zmanjšal obenem. Razširil za množice in zmanjšal za profesionalce. Zato je skoraj nemogoče dobiti vnaprej dogovorjen in plačan assignment. Vse je lastna odgovornost, projektov je manj, poti so krajše. Ko sem bil pred desetletji tri mesece v džungli na Novi Gvineji, nihče ni vedel, ali sem še živ ali mrtev, na drugem koncu sveta ali na Luni ... (Nasmeh.) To se je z mobilno telefonijo, internetom res zelo spremenilo. Mimogrede, prvi računalnik sem kupil v Singapurju, na poti domov. Trdi disk je imel za štiri gigabajte prostora, tolikšna je danes zmogljivost enega slabega USB-ključka. Pa so mi ob nakupu rekli, da imam za vse življenje dovolj prostora. (Smeh.) Na tem področju so spremembe neverjetne. Preskok je fantastičen. Zmeraj pravim, da imam veliko srečo, ker sem živel v obdobju prehoda industrijske revolucije v digitalno-informacijsko.



Pravite, da profesionalni reportažni fotografi niste več nujno potrebni – tisto, kar zanima vas, pa sploh ni komercialno – a kljub temu niste konservativec, zagledan v preteklost?

Kje pa, daleč od tega. Mogoče nisem tako hiter v digitalnih medijih, kot so danes mladi, vem pa vseeno veliko tudi o tem. Imel sem srečo ali pamet, kakor vzamete, da sem sledil razvoju. Posebno v obdelavi fotografij. Digitalno delam že petnajst let. Prve profesionalne digitalne fotografije sem posnel že leta 2003, v Pakistanu.

Videli ste večino našega planeta. Lepote. Predvsem pa pokvarjenost, krivice in gorje. Vas je to zelo spremenilo, tako v osebnem kot profesionalnem življenju?

Zagotovo sem postal drug človek. Drugače ne gre. 

Vedno sem zagovarjal in vedno bolj zagovarjam, kar vsakič znova poudarjam, da je edina rešitev ne imeti otrok. Tako pač je. 

S svojimi zgledi in če ste vprašani, opozarjate ljudi na manipulacije. Se koga kaj prime?

Ah ... (Se namuzne.) Bolj je problem, ko začneš razmišljati o vzrokih za takšne in drugačne probleme ter ugotoviš, da so pravzaprav zelo človeške narave in so za vse gorje krivi pohlep, pogoltnost, požrešnost in sebičnost nekaterih, ki imajo možnost, da vodijo in usmerjajo ta svet. Sem sicer velik nasprotnik vseh teorij zarote, ampak to dejansko naš svet je. Neke vrste zarota bogatih proti vsem drugim. Ve se, da je 50 odstotkov svetovnega bogastva v rokah 62 ljudi. Za en avtobus ljudi, rečemo mi aktivisti, obvladuje pol sveta. In mi smo samo figure na njihovi šahovnici. Jaz tudi. Nič ne rečem. Tega se zavedam. Zato postanem zagrenjen, ker pač nočem biti figura. Pa najbrž vseeno sem, ker mogoče nosim očala, ki jih je moral narediti vietnamski otrok za 0,0001 evra na uro?

Garanje otrok, plenjenje rudnin, opustošenje gozdov, suženjsko izkoriščanje delavcev, korupcija – vse kaže, da je zanka brezizhodna in »navadni« ljudje ne moremo nič popraviti.

Vedno pravim, od kod so dragulji v kroni britanske kraljice. Ja, zagotovo ne iz Britanije. Pa jih nosi, kot da so njeni. A niso, nedvomno so bili v nekem obdobju nekje ukradeni. Kakor tudi vse drugo. Koliko je Evrope po kvadratnih kilometrih? Za pol Konga. Od kod ji bogastvo? Ja, od tam. Zakaj je v Kongu vojna? Zaradi koltana, ki je v vsakem mobitelu. In v Siriji? Zaradi nafte. V Afganistanu? Zaradi rudnin. In tako naprej. Potem pa nas z delnimi informacijami slepijo o vzrokih za krize, ki so itak samo krinke in izgovori za ropanje surovin revnejšim in manj razvitim.


PREBERITE ŠE: Stojim na robu, pa ne vem kam



Je težko živeti z zavestjo, da ste tudi sami del sistema in se ne da ničesar spremeniti? Z občutkom nemoči?

Vedno sem zagovarjal in vedno bolj zagovarjam, kar vsakič znova poudarjam, da je edina rešitev ne imeti otrok. Tako pač je. Ne dajmo jih v ta svet, saj ta svet ni vreden življenja, ker je človek preveč sebično in grabežljivo bitje. 

Največji problem za moje resnejše partnerice je morda ta, da se ne morem nikoli sprostiti. Potem pride v glavo preveč misli. Dokler si aktiven, se režiš in greš svojo pot, ko pa se ustaviš, te zagrne črnogledost. 

Argumentov, ki prepričajo, zakaj ne imeti otrok, je ogromno. A večina žensk pride v obdobje, ko si jih preprosto želi.

To so hormoni. Tako smo narejeni, če ne bi bili, nas ne bi bilo sedem milijard in pol. To je napaka v biološkem sistemu. Tehnološko smo se razvili, reprodukcijsko smo ostali na ravni podgan. Jaz to razumem, ampak včasih je treba prek tega. Na odločitev, da nimam otrok, sem zmeraj gledal kot na zavestno. Nedavno sem na okrogli mizi o potrošništvu slišal, da bi danes potrebovali že za planet in pol naravnih virov, če bi hoteli preživeti, in ti so neobnovljivi. To je konec. Preveč nas je. Narava reagira počasi, a zagotovo bo, morda s pandemijo, globalno vojno. Takrat ne bi bil rad zraven. In nočem, da bi bili moji otroci zraven, ko se bo začela Zemlja čistiti ljudi. Nočem, da je kdor koli zraven. Druge rešitve ne vidim, ker pamet nas ne srečuje. Da nimam otrok, je najboljša odločitev v mojem življenju. Z vsemi drugimi svojimi dejanji sem samo pridodal k izkoriščanju in uničevanju planeta. Potujem z letali, se vozim z avtom, porabljam vse vrste energije in surovin ... (Premolkne.) Sprašujem se, kaj bo, ko bo začelo zmanjkovati nafte. Lahkotnost potovanj nam je obenem omogočila večjo strpnost, kot je bila včasih. Ko gremo na vse mogoče konce sveta, vidimo, da niso vsi muslimani pripadniki Isisa, kot nam zatrjujejo populistični politiki, ampak so ljudje kot mi. Gostoljubni, prijazni, celo bolj topli od nas. Za zdaj nimamo alternativnega vira tako koncentrirane energije, da bi lahko prenesel petsto ljudi v štirih urah v Jemen, denimo. Zato je moja napoved slaba: vse bolj bomo zapirali meje, ker se bo nehalo potovati zaradi pomanjkanja fosilnih goriv, kar ni več tako daleč v prihodnosti. In čez trideset let bodo otroku, ki ne bo vedel nič, ker pač nikamor ni šel, rekli, da v Afriki živijo črni hudiči, ki jih je treba pobiti, in bo on rekel: »Ja.« Malo karikiram, ampak svetovni konflikti so bili včasih bistveno lažji, ker so ljudi bistveno laže vodili za nos. Zmeraj rečem Slovencem: Potujte. Ogromno potujte. Samo ne na turistične destinacije. Potujte v revščino, v barakarska naselja, na poplavna območja, potem boste videli, kaj so problemi. To, da so podražili šampone za 0,1 centa, ni največji problem na svetu. Ampak glejte, nič ne pomaga. (Grenak nasmešek.)



Je z vami težko živeti, ko ste tako polni razočaranj?

Ja. (Potegne potrditev in se na koncu glasno zakrohota.) Ali pa tudi ne. Saj ne vem. Največji problem za moje resnejše partnerice je morda ta, da se ne morem nikoli sprostiti. Potem pride v glavo preveč misli. Dokler si aktiven, se režiš in greš svojo pot, ko pa se ustaviš, te zagrne črnogledost. Čas za svoje bližnje si vzamem, če je treba komu kaj pomagati, ne pa, da bi šel z njimi na brezdelno posedanje po lokalih. Saj grem, a redko. Ne žuram. Dobro, večerja s prijatelji, to že, ampak se ob 22. uri razidemo, ker vsi vedo, da hodim zgodaj spat. Torej, ko me bližnji včasih soočijo s temi mojimi napakami, ne morem reči, da nisem tak. To pač moram priznati. 

Na jugozahodu Etiopije, ob reki Omo, sva v prenosnem studiu fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim po besedah antropologov grozi izumrtje. Jemljejo jim namreč zemljo za plantaže bombaža in gradijo jez, ki jih bo oropal vode. Ponosni ljudje so, ne vedo, da jih čez nekaj let ne bo več. 

Vaša stalna spremljevalka tudi pri vseh zahtevnejših fotoprojektih v zadnjem času je fotografinja Katja Bidovec.

Veliko se je naučila od mene in je počasi že boljša od mene pri samem fotografiranju, pri obdelavi pa sploh. Zelo se dopolnjujeva, jaz imam izkušnje in znanje, ki ga ona nima in ga ne more imeti, saj še nima dovolj kilometrine. Moje, lahko rečem, zelo dobro tehnično znanje izhaja še iz časov filma, ko je bilo treba več misliti in manj fotografirati. Če pa se s Katjo na primer postaviva na cesto samo s fotoaparatom v roki, ima ona na koncu dneva tudi marsikatero boljšo fotografijo kot jaz. Na mojo žalost.

Vam tega ni težko priznati?

Ja, ni lahko. (Nasmešek.) Jaz moram od tega živeti, njej še ni treba. No, kakor koli se dobro ujameva.



Lotila sta se dolgoročnega fotografskega projekta, da bi predstavila izginjajoče avtohtone etnične skupine in ljudstva v najbolj odmaknjenih predelih sveta. Kaj vaju je vodilo?

Izginjajoče kulture je večplasten projekt. Videti je zelo enostaven, a ni. To je sicer tehnično popoln fotografski projekt, a je obenem mešanica med fotografijo, umetnostjo in antropologijo. Ideja je bila moja, uresničitev pa najina. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to edini vizualni dokaz, ki je ostal za njimi, skušava tudi midva ohraniti podobe izginjajočih ljudstev tega planeta. Na jugozahodu Etiopije, ob reki Omo, sva v prenosnem studiu fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim po besedah antropologov grozi izumrtje. Jemljejo jim namreč zemljo za plantaže bombaža in gradijo jez, ki jih bo oropal vode. Ponosni ljudje so, ne vedo, da jih čez nekaj let ne bo več. Poleg tega sva fotografirala v odmaknjenih predelih na mejnih območjih med Indijo, Butanom, Tibetom in Mjanmarom. Načrtujeva pot v Bocvano in Kalahari, kjer živijo Bušmani in Pigmejci. 


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE