Biserka Petrović

Dražen bo preživel vse nas, verjemite

V Zagrebu, na Trgu Dražena Petrovića, je Muzej in spominski center Dražena Petrovića, ki ga je ustanovila njegova mama Biserka Petrović in v njem še danes igra glavno vlogo.

Izjemna ženska, ki te s karizmo prevzame že prvi hip. A še veliko osupljivejše je njeno življenje, ki ga je po sinovi smrti leta 1993 v celoti posvetila njegovi navdihujoči zgodbi. »To je čudež, kako Dražen še danes živi v ljudeh!« Neomajno jo širi med ljudi, odprto kot avtobiografska knjiga z naslovom Štiri življenja ene ženske, ki jo piše. Pravi, da jo je prav to obdržalo pri življenju!


Neverjetno, kako živ je njegov duh, z vašo pomočjo, z muzejem, ki ste ga ustanovili, s sodelovanjem ljudi, ki še danes govorijo o njem, kot bi bilo včeraj.

To je čudež. Če bi me nekoč vprašali, ali je mogoče, da on tako živi v ljudeh še danes, bi vam rekla, da ni mogoče, a preprosto tako je. Prek muzeja sem doživela večino srečanj z ljudmi, ki se jih je dotaknil. Veste, da prihaja sem največ Slovencev? Resnično rada imam Slovence, kar povejte to, in ob tej priložnosti bi se jim rada tudi zahvalila. Ko pridejo k meni, se skupaj nadihamo Dražena, vsega, kar je prinesel s sabo, že ko se je rodil. In to je večno. Kolikor je ta zgodba žalostna, jo je lepo pripovedovati, ker je resnično lepa. Tako razmišljam in to me je obdržalo pokonci.



Je zdaj, po več kot 20 letih, govoriti o njem še vedno boleče ali je posebna lepota prevzela mesto bolečine?

Pravzaprav ne razmišljam, da njega ni. Dobro, fizično mi manjka, vendar je tako prisoten v ljudeh in njihovih spominih, da se mi zdi, da se bo kar od nekod pojavil. Te sile so nenavadne, ne da se jih razumeti, vendar o njih lahko pripovedujemo drugače. In verjemite, vse, kar bomo povedali, je premalo. Ravno pred kratkim se je oglasil tu pri meni Sani Bečirović z družino, z ženo iz Bologne in dvema ljubkima otrokoma. Tako smo se razjokali vsi ob slovesu, ko je Sani podelil nekaj spominov na Dražena. Kako lepo je pripovedoval o njem, močno ga je doživel. Dražen je bil njegov idol in to ga je spodbudilo, da je delal in delal in še bolj delal. Tako me je ganil, da sem mu rekla, naj neha, sicer ves dan ne bom mogla nič več. Vsi mislijo, da govorim subjektivno, ko govorim o Draženu, zato imam raje, kadar o njem govorijo drugi. 

Dražen je želel, da sem na vsaki tekmi, kot bi se zavedal, da bo vse predal meni. Po tekmi v Ameriki, kjer nisem mogla biti vedno zraven, kajti tu sem imela družino, me je vsako jutro poklical in po eno uro sva se pogovarjala po telefonu. Kot da sem bila v njem kot sila, ki ga je spodbujala, naj gre samo naprej in naprej. 

Kaj je za vas, ki živite to zgodbo, njeno glavno sporočilo?

V vseh teh letih sem spoznala, da je Dražena treba predstavljati kot človeka, in ne le športnika. Njegovo življenje je bilo pretrgano na vrhuncu uspeha, pred koncem kariere, kot da je Bog želel reči, »dosti ste ga imeli, pokazal vam je, kako se življenju streže, kako se ljubi sočloveka; zdaj ga bom vzel k sebi, njegov zgled pa vam ostaja«. Ljudje so ga spoznali kot velikega športnika, vendar je bil Dražen še veliko večji človek. Vsak, ki se trudi in dela, lahko osvoji medaljo, a njegov odnos do življenja in ljudi je težko ponoviti. Ko sem prišla k njemu v Ameriko, mi je rekel: »Mama, te tri torbe, ki sem ti jih napolnil, razdeli med ljudi. Ne moreš vsakemu kupiti hiše in diamantov, a vsakemu lahko ponudiš pozornost. Nekomu daj superge, drugemu majico, trenirko, tretjemu čevlje, vse, kar je v torbah, podari; pred kratkim je v muzej nekdo poslal superge, ki jih je več kot 20 let hranil pri sebi. Takšno razmišljanje me je rešilo in aktivno sem se vključila v veliko delo za Dražena, ki mi je vrnilo življenje. On je živel za to, da bi osrečil človeka. 



Pa mu niste prav vi tega privzgojili? Vse to se namreč kaže tudi pri vas, vsakemu kaj podarite, na stežaj odpirate vrata vsem, si vzamete čas.

Ne, ne, on se je tak rodil. Danes zjutraj sem otrokom, ki so prišli v muzej, pripovedovala, da je iz vrtca vsakič pripeljal domov kakšnega prijatelja na kosilo. Če bi kdo ostal lačen, bi ga to bremenilo. Vsak dan, ko je stopil skozi vrata, je vprašal, ali je lahko ta ali oni pri nas, ker njegova mama in oče delata. Že čisto od malega so ga prijemali za rokico stari, mladi, preprosto je od začetka po tej zemlji hodil kot mali angel. To je njegova zgodba, ki nima konca, in mislim, da mi jo je uspelo dešifrirati. Ta muzej je zaseben, ima dobre temelje, šel je globalno v svet in to, da danes ljudje v drugih državah tudi prek luže svoje otroke poimenujejo po Draženu, pove svoje. 

Po njegovi smrti nisem uživala nobenih tablet ali opojnih substanc. Profesor, h kateremu sem se hodila posvetovat, mi je jasno povedal, da bosta mene ohranila pri življenju samo delo in razmišljanje o Draženu. Rekel mi je, naj nikoli ne bežim od misli nanj, in tega se še danes držim. 

Nimate več 40 ali 50 let, pa ste še vedno polno zaposleni, imate močno vizijo, ideje, ki jih še želite uresničiti. Niste nič utrujeni od življenja?

Ko me ljudje tako sprašujejo po letih, jim rečem, ne sprašujte me, jaz sem Biblija, ocenite me po tem, kar vidite, po mojem delu. Pred seboj imam še velik projekt v Šibeniku, želim ustanoviti košarkarsko akademijo, kamor bi lahko prihajali otroci z vsega sveta, takšno kot ima Michael Jordan v New Yorku. Bila sem že pri županu, dal mi je dovoljenje, priskrbeli bi tudi prostor, strokovno osebje pa bi bilo kar iz naše države. Imamo velike strokovnjake, ki so izkušnje nabirali v tujini, Ameriki, in prav je, da damo njim priložnost, da pokažemo zaupanje v svoje moči in znanje. Potem pa mislim, da sem svoje življenje in misijo oddelala, pustila sem jo naslednjim generacijam in vpisala v zgodovino, kar je Dražen bil, ker on bo preživel vse nas, verjemite.



Je ta zgodba samo vaša? Ni bil del nje vaš mož ali pa sin Aleksandar?

Veste, zakaj? Dražen je želel, da sem na vsaki tekmi, kot bi se zavedal, da bo vse predal meni. Po tekmi v Ameriki, kjer nisem mogla biti vedno zraven, kajti tu sem imela družino, me je vsako jutro poklical in po eno uro sva se pogovarjala po telefonu. Kot da sem bila v njem kot sila, ki ga je spodbujala, naj gre samo naprej in naprej. Po naravi sem zelo odprta oseba in resnično imam rada ljudi, ne bi mogla brez druženja z njimi, vseh srečanj, tako da je delo, ki ga opravljam, prav po moji duši. Moj mož je drugačen tip človeka.

Slišala sem, da so Američani želeli posneti film o Draženu, kako je s tem?

Napisali so že nekakšen scenarij za igrani film, vendar mi to ni bilo čisto po volji, želela bi, da film o njem ustvari kdo iz našega prostora, ker bi bilo v njem več čustev, bolj z dušo bi bil delan. Njim gre bolj za posel, bomo videli, to še ni končano. 

V današnjih časih se mož in žena ne razumeta in se kar razideta, jaz drugače gledam na zakon. Povsod so nesporazumi, a je treba prek njih. Skupaj sva prebrodila veliko tragedijo, ne morem se mu zdaj v bolezni odpovedati, potrebuje me. 

Delo in vera sta odigrala odločilno vlogo v ključnih trenutkih. Ste bili enako verni že, ko je bil Dražen še živ, ali se je kasneje poglabljalo?

Vzgojena sem bila krščansko, vendar nisem bila fanatičarka. Ko pa se zgodi nekaj tako pretresljivega, vera sama po sebi postaja močnejša in globlja. Recimo tri mesece po nesreči sem neke noči zagledala Dražena, nasmejanega na steni, poleg njega pa je bila Jezusova glava. Kasneje, čez čas, je Dražen prišel v moje sanje, prijel me je za ramena in mi rekel, »ne bodi žalostna, vrnil se bom«. Od takrat mi je bilo laže, pomirilo me je. Takrat sem spoznala, da mi tu na zemlji nikoli ne bomo razumeli vsega, tako majhni smo v tej skrivnostni biti življenja. A o tem nisem mogla govoriti kar tako glasno, ker bi ljudje rekli, da se mi je zmešalo. Po njegovi smrti nisem uživala nobenih tablet ali opojnih substanc. Profesor, h kateremu sem se hodila posvetovat, mi je jasno povedal, da bosta mene ohranila pri življenju samo delo in razmišljanje o Draženu. Rekel mi je, naj nikoli ne bežim od misli nanj, in tega se še danes držim.



Pišete avtobiografijo Štiri življenja ene ženske, naslov je več kot zgovoren, kako vam gre?

Nisem je še izdala, kar upam, da bo še kakšno življenje prišlo vanjo (smeh). Ko sem bila mlada in sem se vpisala v gimnazijo v Šibeniku, sem vsak dan prehodila 15 kilometrov do šole. Prve vijolice sem nosila svojim profesorjem. Potem je profesor govoril v razredu, glejte, ona hodi peš, nabira rože in pride v šolo pravočasno. Vi pa živite tu blizu in zamujate. Takšna sem bila. Ko je dal Dražen 62 košev v finalu za Real Madrid, so ga novinarji spraševali, kako je to mogoče. Pa jim je rekel, naj vprašajo kar mene, ki sem kot deklica vsak dan prehodila 15 kilometrov do šole in pila slano-sladko vodo iz reke Krke, ki se je mešala z morjem. Vedno je dal ljudem misliti. (smeh) Knjiga bo zelo zanimiva, bi jo že napisala, če ne bi imela bolnega moža, ki potrebuje popolno oskrbo, njemu se zelo posvečam. Že večkrat so mi predlagali, naj ga dam v dom, a dokler lahko skrbim zanj, bom to počela.

On je moja prva in edina ljubezen. V današnjih časih se mož in žena ne razumeta in se kar razideta, jaz drugače gledam na zakon. Povsod so nesporazumi, a je treba prek njih. Skupaj sva prebrodila veliko tragedijo, ne morem se mu zdaj v bolezni odpovedati, potrebuje me. Predvsem mladim bi rada prenesla sporočilo, da se življenje živi v dobrem in slabem, tako tudi zakon. 

Moj mož je imel na policiji težko, naporno delo. Skupaj sva gradila prihodnost, vzgajala otroka, a najpomembneje, drug drugemu sva puščala svobodo življenja! Strinjala se nisva edino v odločitvi, da gresta otroka v šport. 

Kar nekaj let ste bili zaposleni v Mestni knjižnici v Šibeniku na otroškem oddelku, delali ste z otroki, mladina vam je očitno pisana na kožo.

Tam sem preživela 19 let in vem, kako dihajo otroci. Vse nosimo iz otroštva. Te moje rožice … Težko mi je bilo pozimi pešačiti do šole, a ko sem zagledala prve vijolice, sem bila presrečna, to me je polnilo.

Iz kakšne družine izhajate?

Moja družina izhaja približno sedem kilometrov od Šibenika, kjer so slapovi Krke. Na posestvu, kjer sem odrasla, imam počitniško hiško, v neposredni bližini slapov. Družina, v kateri sem se rodila, je bila precej običajna, po ničemer ni izstopala, oče je delal, mama je ostala doma, imela sem dva brata. Sem predstavnica generacije, ki je med prvimi končala šibeniško gimnazijo. Od vseh sem iz povprečja štrlela le jaz, že od malega sem šivala obleke, tudi kasneje sem se ukvarjala z modo, poznanim Šibeničankam sem krojila obleke. S soprogom, ki je bil zaposlen na policiji, sva se redno udeleževala plesov in uživala; in veliko delala. Ves čas se mi je življenje dogajalo z akcijo.



Kako ste ob vseh življenjskih izkušnjah doživljali zakon? Vam je bilo lagodno, na tem področju prizaneseno?

Moj mož je imel na policiji težko, naporno delo. V Šibenik je prišel kot študent, ko sem imela 17 let. Zaljubil se je vame, razmišljal je, da je bolje vzeti mlado žensko, ki je še nepopisan list. Tako se je tudi zgodilo. Jasno, v zakonu so vedno vzponi in padci in je treba sprejemati kompromise, a od začetka je bilo med nama, poleg ljubezni, seveda, spoštovanje. Zaradi narave njegovega dela sem ostala doma z otrokoma in šivala. Šele ko se je upokojil, sem začela delati v knjižnici, med nama je več kot deset let starostne razlike. Skupaj sva gradila prihodnost, vzgajala otroka, a najpomembneje, drug drugemu sva puščala svobodo življenja! Strinjala se nisva edino v odločitvi, da gresta otroka v šport (nasmeh). On je namreč želel, da končata fakulteto, in ju vpisal v glasbeno šolo. Aco je dobil klarinet od Arsena Dedića, Dražen je igral kitaro. Vendar sta imela oba preveč energije, da bi sedela. Ko bi morala iti na glasbene vaje, sta zavila na šolsko igrišče in metala na koš (smeh). Mojega moža nikoli ni bilo na tekme, ker ga je to preveč vznemirjalo, jaz pa sem bila veliko raje na tekmi, kot da bi komentar poslušala po radiu. 

Lina je tudi že odrasla mlada ženska, ima 30 let in je končala farmacijo. Ona ima podobne lastnosti kot Dražen, ne bo se oglasila na telefon, kadar je v službi, zelo resno in odgovorno jemlje svoje delo. Mladina, ja, mladino je treba podpreti. 

Po sinu Aleksandru imate vnuka in vnukinjo, imate sploh kaj časa zanju, ko ste tako zaposleni in se ne mislite ustaviti?

Imam, vnuka sem kar tu pri sebi zaposlila (smeh), 25 let ima, lepo govori dva, tri jezike. Lina je tudi že odrasla mlada ženska, ima 30 let in je končala farmacijo. Ona ima podobne lastnosti kot Dražen, ne bo se oglasila na telefon, kadar je v službi, zelo resno in odgovorno jemlje svoje delo. Mladina, ja, mladino je treba podpreti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE