Na parkirišču pred ribjo tržnico je v krogu zbrana množica – staro in mlado, Arabci in priseljenci, ženske in moški, vse se veseli. V sredini je šopek glasbenikov: eden na pihalu, ki čara soroden zvok kot dude, drugi na bobnih, preostali pojejo in se vrtijo z omanskimi zastavicami in zastavicami, na katerih je natisnjena sultanova slika, v rokah. Po pristanišču se pretaka nalezljiva prešernost. Pomešava se med domačine in izveva, da že drugi dan praznujejo nogometno zmago Omana v zalivskem pokalu.

Navijaška strast

Poleg glasbenikov pritegnejo pozornost otroci, oblečeni v barve omanske zastave in z baloni v rokah, ter ženske v črnih abajah in z omansko trobojnico na licih. Tolikšna ženska navijaška strast naju kar malce preseneti, še bolj pa to, da se odrasla navijačica ne umakne pred fotografskim očesom, pred objektiv potegne celo še hčerki in nečakinjo. Pove, da je prav ona porisala vrsto ženskih lic, in nama v roke potisne omanske zastavice. Slikanje je tudi sicer njena strast, mimogrede nama na mobilnem telefonu pokaže nekaj fotografij platnenih vreč, ki jih krasijo njene ročne poslikave omanskih žensk, in omeni, da je razstavljala v Italiji. Midva sva pa iz sosednje Slovenije. Ponosno naju povabi v svoje ustvarjalno gnezdo – takšnega povabila res ne gre zavrniti!

Ustvarjalno gnezdo

Naslednji dan dopoldansko občudovanje kraljeve operne hiše in velike mošeje sultana Kabusa, brez dvoma najveličastnejših zgradb v državi, kulturno poglobiva s popoldanskim obiskom pri Džamili. V prometno gostem in razpotegnjenem Muškatu se kar spotiva, preden jo najdeva, nazadnje slediva taksistu, da naju pripelje na cilj. Pričaka naju vsa nasmejana, tokrat ne v črnini, ampak v vinsko vijoličasti obleki in z živordečo ruto na glavi: »Dobrodošla v moji hiši!« Že dnevni prostor v rjavo-turkiznih odtenkih in s številnimi slikami na stenah daje vedeti, da sva prišla v domovanje prefinjenega okusa, ki ga dopolnjujejo raznovrstne umetnine in starine.

Unikatna poslikava platnenih vreč

Džamila al Zadžali je že kot dekletce rada risala in ustvarjala. Umetnost je študirala v Libanonu in nato na ministrstvu za obrambo delala kot kaligrafinja, z možem, ki je bil vojaški pilot, pa videla tudi dosti sveta. V ustvarjalnem kotičku, kjer bela platna dobivajo barvito podobo omanskih žensk, se njen čopič mimogrede sprehodi po platneni vrečki, darilu za naju. Prepoznavna je ravno po poslikanih vrečah iz blaga; ker jih ni našla nikjer v Omanu, jih je pred dvema letoma začela poslikavati sama. Vsaka je unikatna in tako se danes njene naslikane ženske sprehajajo po domovini in onkraj njenih meja.

Pod črno abajo pisana omanska oblačila

Ne le na platnenih torbah, tudi na slikah postavlja v središče pozornosti omanska oblačila, ki dajejo pečat njenemu prepoznavnemu slogu. »Rada jih imam. Nihče jih ne slika, zato jih jaz, da pokažem svojo omansko kri in pisana ženska oblačila,« poudari Omanka, ki z ustvarjanjem izraža svojo strast do arabske tradicije, navdihujejo pa jo tradicionalni vzorci in vezenine. Danes so ženske v javnosti večinoma oblečene v črno, a kot pravi, so v preteklosti nosile živahne, pisane abaje. Vse bolj se barve vračajo na oblačila nežnejšega spola, ki si jih okrasijo tudi z bleščicami, prav tako se pod črnim ogrinjalom odstre prava mavrica.

Sanje o galeriji

Na povabilo omanske ambasade je skupaj z drugimi umetniki že razstavljala v Rimu, pa v brazilskem Sao Paulu ob počastitvi omanskega narodnega praznika, tri večje razstave je imela v domovini in sodelovala pri izdelavi ene največjih fresk v državi. Med kosilom nama razkrije, da želi odpreti svojo galerijo, v kraju Fenja, kjer je živela kot otrok in kjer je imel njen oče hotel in restavracijo, danes pa bi rada prazni stavbi vdihnila življenje – in tako tudi številnim slikarijam in kipom, ki jih je najti po vsej hiši, nameniti primeren prostor. Izpod stopnišča potegne iz mavca oblikovano roko in marmorno violino. V spalnici, ki jo napolni vonj kadila, razprostre risbe, ki jih s svinčnikom skicira ob jutrih, večinoma ženske, obraze, oblačila, silhuete. V zgornjih nadstropjih pa se kopičijo velika platna z Omankami v skoraj naravni velikosti in drugimi motivi iz arabske države. Zaželiva ji čim prejšnjo uresničitev galerijskih sanj. »Inshallah. Če bo božja volja, mi bo uspelo.«

Konec. 

Preberite še prvi in drugi del arabske pustolovščine.