Direktor za en mesec

Ko so vas izbrali, da mesec dni vodite podjetje Adecco Slovenija, ste bili stari 26 let, vaši sodelavci pa vsi starejši od vas. Kako ste dosegli avtoriteto? Je kdo na vas zaradi razlike v letih gledal pokroviteljsko?

Že prvi dan mi je Miro Smrekar, direktor Adecca Slovenija, prepustil vodenje rednega ponedeljkovega sestanka uprave. Nemudoma sem bil potisnjen v dejanske okoliščine in prepuščen sam sebi. Kot pravi direktor sem sedel na čelo mize in smo začeli. Vprašal sem, kaj je bilo na agendi za teden prej, se med sestankom skliceval na te točke, besedo pa predajal sodelavcem, ki so bili pristojni za določeno delo. Vsi so me zelo lepo sprejeli. Nikoli nisem dobil občutka, da bi kakšen sodelavec podcenjevalno gledal name.

Vsi najprej vidijo blišč, dobro plačo, ugled, ki ga uživaš v družbi, nihče pa se ne zaveda, da je služba direktorja brez premora. Nikoli ne moreš oziroma ne smeš odklopiti. 

V enem mesecu ste usvojili marsikatero lekcijo. Katera je najpomembnejša kompetenca, ki jo mora imeti dober vodja? 

Treba je ekstremno dobro poslušati. Kot vodja pa se moraš tudi zavedati, da je vsak človek drugačen, zato je čustvena inteligenca na vodstvenem položaju nadvse pomembna, da prepoznaš vedenje in se nanj pravilno odzoveš, ne glede na to, v kakšni situaciji sta ti ali zaposleni.

Torej vodji ni treba obvladati vsega? 

Tisti, ki misli, da ima odgovor na vse, je že v izhodišču v zmoti. Menim, da mora imeti direktor v grobem pregled nad vsem, zato je prednost, če ni specialist na določenem področju, saj ga to utegne le ovirati pri poznavanju širše slike delovanja podjetja. Če odgovora kot direktor nimaš takoj, je bolje reči, počakaj pol ure, premisliti in se pozanimati ter nato ukrepati, ker si v poslu ne moreš privoščiti, da boš za vse odgovoren na prvo žogo.

Morajo direktorji predvsem znati delegirati naloge?

Za uspešna podjetja so časi predajanja in delegiranja nalog mimo. Bolj pomembno je, da zaposlenemu poveš, kaj so njegovo delo in naloge, ter ga pri tem spodbujaš. Če ga preveč usmerjaš, izgubljaš veliko energije, delavcu pa ne pustiš dovolj manevrskega prostora za inovativno mišljenje. Večja odgovornost in samostojnost zaposlenih namreč vodita v njihovo boljše počutje in večjo samozavest.

Ste se v enem mesecu srečali z vsemi izzivi, s katerimi se srečujejo direktorji? 

Vsak dan me je pričakal koledar obveznosti. Spoznal sem operativno delo, obiskoval sestanke, pisal poročila ter preživel dan ali dva z vsakim področnim direktorjem ter tako spoznal tudi njihov urnik. Videl sem vse vidike podjetja Adecco, od računovodskega do prodaje in marketinga, ter obiskal vse enote, tudi tisto v Zagrebu, tako da je bil moj delovnik res razgiban.

Veliko slovenskih podjetij, z izjemo tehničnih, si ne more privoščiti, da bi v zaposlene vlagala dovolj denarja za napredovanje. Tako delavci nimajo možnosti razvoja, kar vodi v njihovo apatičnost in se navadijo, da je dovolj doseči povprečje. Rezultat seveda ni dober ne za gospodarstvo ne za posameznika. 

Pravijo, da dober vodja začne čisto na dnu. 

Če poznaš tegobe in prednosti vsakega dela, se znaš odzvati v vseh okoliščinah ter razumeš ljudi na vseh ravneh podjetja. Takrat si boljši tudi v iskanju rešitev. Najlaže je izpostaviti težave, a šele rešitve vodijo v napredek.

Kaj je bilo najtežje pri direktorski izkušnji? Zakaj je takšen položaj tako zahteven? 

Vsi najprej vidijo blišč, dobro plačo, ugled, ki ga uživaš v družbi, nihče pa se ne zaveda, da je služba direktorja brez premora. Nikoli ne moreš oziroma ne smeš odklopiti. Delo te namreč vedno čaka, nikoli se ne naredi samo. Direktorski položaj zato zahteva veliko odrekanja in je tudi fizično naporna služba. Na to me je hvala bogu pripravilo 17 let športne kariere. Je pa zelo pomembno, da na takšno delo človek ne gleda kot na nekaj, kar moraš, ampak kar si želiš početi.

Kaj pa je bil najlepši del direktorske izkušnje? 

V stalnem stiku z ljudmi si in vsak dan se kaj novega naučiš. Takšno delo ti ponuja vedno nove izzive, ki jih moraš dobro reševati, da ostaneš uspešen.

So se vam po tem programu CEO za en mesec odprle nove zaposlitvene priložnosti? 

Prve spremembe so se zgodile že, ko sem posodobil svoj profil LinkedIn, vzpostavile so se povezave z drugimi CEO. Profil LinkedIn priporočam tudi mladim na začetku karierne poti, saj omogoča boljšo prepoznavnost in pregled nad novimi ponudbami na trgu dela. Izkušnja je bila izjemna, saj je vplivala tako na moj osebnostni kot profesionalni razvoj. Zdaj sem namreč zaposlen kot specialist kadrovskih storitev v Leku, kjer sem se kmalu po končanem mesecu kot direktor tudi zaposlil, saj Lek posveča veliko pozornost prepoznavanju talentov.

Če si recimo želiš dela v ekonomiji, ti služba natakarja ne bo pomagala pri življenjepisu. Morda prinaša lahek zaslužek, a na začetku kariere ne sme biti vodilo zgolj denar; ustrezne izkušnje so izredno pomembne, saj ti dajo vedeti, ali ti je določeno delo všeč ali ne. 

Ena priložnost je torej odprla drugo. A na vaši karierni poti ni bilo vedno tako. Naleteli ste tudi na omejitve pri podjetjih, ko ste se zdeli komu preveč ambiciozni. 

To sem opazil na razgovorih v nekaterih tipično slovenskih podjetjih in javni upravi. Pogoji za napredek so bolj omejeni, zato preveč zagrizene kandidate vidijo kot ljudi s prevelikimi željami. Počasi, vse ob svojem času, ti rečejo. To se ne sklada z mojo miselnostjo. Menim, da se ti zato v mednarodnih podjetjih odpre več priložnosti za ustvarjanje kariere.

Zakaj je tako? 

Krivi sta dve stvari. Veliko slovenskih podjetij, z izjemo tehničnih, si ne more privoščiti, da bi v zaposlene vlagala dovolj denarja za napredovanje. Tako delavci nimajo možnosti razvoja, kar vodi v njihovo apatičnost in se navadijo, da je dovolj doseči povprečje. Rezultat seveda ni dober ne za gospodarstvo ne za posameznika.

Imate kakšen nasvet za mlade, ki iščejo zaposlitev? 

Prvič, naj vztrajajo. Sam sem poslal vsaj 140 prošenj za delo, vseh vrst, po navadni pošti pa tudi po elektronski, izpolnil spletne prijave. Nisem samo čakal na razpise, naslovil sem jih na vsa podjetja, ki so mi bila všeč. Priložnost namreč ne pride do tebe sama od sebe. Svetujem tudi, naj bodo mladi prepričani sami vase in težijo k svojim ciljem, saj se bo prej ali slej našel izziv. Naj izkoristijo vsako priložnost, da se kaj novega naučijo, tudi če gre za neplačano pripravništvo, ki se najde tako doma kot v tujini. Dobro je vlagati v dodatno znanje, ki ti bo prav prišlo na področju, kjer se vidiš. Omenil bi še, da si je pomembno prizadevati za službe na svojem področju. Če si recimo želiš dela v ekonomiji, ti služba natakarja ne bo pomagala pri življenjepisu. Morda prinaša lahek zaslužek, a na začetku kariere ne sme biti vodilo zgolj denar; ustrezne izkušnje so izredno pomembne, saj ti dajo vedeti, ali ti je določeno delo všeč ali ne.

Se torej strinjate z novodobnimi slogani: Stay Hungry, No Pain, No Gain, Work Hard, Play Hard (lačen uspeha, brez bolečine ni dosežkov, delaj trdo, zabavaj se hudo), ki poveličujejo miselnost, da se za rezultate ne smemo nikdar ustaviti in da cona udobja ubija sanje? 

Delno morda držijo, a lahko vodijo v izgorelost. Pomembno je, da vsak zase ve, kaj mu ustreza, naj bo to mentalno ali fizično. Različno namreč prenašamo stres. Nekdo, ki zmrzne pod pritiskom, ne more opravljati vodstvenega položaja. Treba je biti samokritičen, da si iskren do sebe, v čem si dober in v čem ne.