Kakšen je položaj in ugled slovenskega učitelja in šolstva? 

Številni dobri učitelji so v naših šolah zaradi svojega odličnega dela izjemno spoštovani in priljubljeni. Vendar ostaja največja težava učiteljev, da na ravni države nimamo ugleda. Nobena državna institucija nas ne sliši, ne upošteva naših rešitev in predlogov za izboljšanje šolskega sistema. Učitelji nimamo sogovornika, mnogokrat ne vemo, na koga sploh nasloviti predlog, da ne bi naletel na gluha ušesa. V Sloveniji deluje 45.000 univerzitetno izobraženih učiteljev, po gaussovi krivulji imamo, recimo, 4500 odličnih učiteljev. Veste, kakšen intelektualni potencial je to! Vendar ga država vsako leto zavrže. Za ministrstvo je pomembnejša enkratna akcija, ki odmeva v medijih, ta akcija pa ne prinese vedno najboljših oziroma najbolj premišljenih rezultatov in sprememb. Ignoranca učiteljev je največje državno zapravljanje, večje kot TEŠ 6 in drugi tir, saj časa ne moremo zavrteti nazaj in odraslih ponovno poslati v šolske klopi. 


Ni videti, da so novi koncepti prinesli tudi več znanja našim učencem. Prej bi lahko rekli obratno: učenci izgubljajo dobro in utrjeno bazično znanje. Po drugi strani pa imamo prvošolce v devetletki, ki delajo že čisto po »šolsko«. Vendar težko sedijo pri miru in sledijo frontalnemu pouku, grafomotorika ni razvita, velike težave imajo s prosto igro. Vse našteto prinese precej disciplinskih težav.


V prihodnjem šolskem letu se bodo z nacionalnim preverjanjem znanja (NPZ) poleg šesto- in devetošolcev spopadli še tretješolci. Vi tej uvedbi nasprotujete. Zakaj? 

Učitelji in vodstva šol potrebujemo za dobro delo pedagoški mir. V Sloveniji pa se zdi, da ima vsak šolski minister neustavljivo željo, da v svojem mandatu pusti pečat na slovenskem šolstvu. Vendar šolski ministri prihajajo in odhajajo tako hitro, da nimajo časa, da bi lastne reforme doživeli na svoji koži in za njih tudi odgovarjali. Najbolj zgovoren primer, kako ne sme potekati šolska prenova, je primer drugega tujega jezika, ki je doživel že vrsto reform in se nam spet obetajo nove. Drugi primer je aktualna problematika nacionalnega preverjanja znanja: videti je, da država nima osnovnega razmisleka, kaj hoče z zunanjim preverjanjem. Ko se je vpeljalo NPZ, je bil ta ocenjen in je imel precejšen vpliv na oceno tega predmeta v šoli in na vpis v srednjo šolo. Potem je šla država v popolnoma drugo smer, ko danes NPZ predstavlja samo eno izmed povratnih informacij. Šole in učenci do preverjanja pristopajo zelo raznoliko; učenci tudi neresno in neodgovorno, saj v njem ne vidijo praktične vrednosti. Učitelji izražamo skrb, da se bo s ponovno uvedbo NPZ v 3. razred zahtevnost prve triade še povečala, saj bo NPZ preverjal znanje vseh treh razredov. Bojimo se, da bo še več prošenj za odlog šolanja in da prvi razred ne bo več nežen prehod v šolo, kot je bila to nekoč mala šola. Zato smo načeloma proti tej uvedbi. Podobno zgodbo reform zasledimo marsikje: zakaj so izginila imena vzgojnih predmetov iz naših šol, nihče ne ve: v osemletki je imel učenec osem ocenjenih predmetov in ostalim petim predmetom smo rekli vzgojni in niso bili ocenjeni z 1 do 5. Danes ima devetošolec 13 predmetov, vsi se ocenjujejo z oceno. Vzgojni predmeti danes vsebujejo veliko več teoretičnih znanj in se celo pisno preverjajo na NPZ. Namesto da bi učencu ocenjevali likovni izdelek, ga NPZ zasuje z vprašanji teorije. 



Kakšna je devetletka? Je učencem prijazna ali ne? Gredo otroci v šolo prezgodaj, prvi razred ni samo igra? 

Devetletka je prepolna balasta, učni načrti so preobsežni, mestoma zastareli in neživljenjski. Devetletka je vnesla v sistem nove koncepte, ki jih prej nismo poznali: obvezne in neobvezne izbirne predmete, homogene in heterogene skupine, nivojski pouk, notranjo in fleksibilno diferenciacijo, koncept dela z nadarjenimi ter z učenci z učnimi težavami, DSP, PUT, DNU in še in še bi lahko naštevala. S tem je nam učiteljem prinesla na tone papirja, ki ga moramo izpolnjevati in nas spremenila iz ustvarjalcev pouka v birokrate. Ni videti, da so novi koncepti prinesli tudi več znanja našim učencem. Prej bi lahko rekli obratno: učenci izgubljajo dobro in utrjeno bazično znanje. Po drugi strani pa imamo prvošolce v devetletki, ki delajo že čisto po »šolsko«. Vendar težko sedijo pri miru in sledijo frontalnemu pouku, grafomotorika ni razvita, velike težave imajo s prosto igro. Vse našteto prinese precej disciplinskih težav. Poleg tega se našim šolam pozna varčevanje: povečalo se je število otrok v razredu, učitelji delamo v povečanem obsegu, kar pomeni, da se ne zaposluje novih, mladih kadrov. Devetletka je tudi povečala število odličnjakov, dala je prednost oceni pred znanjem, tudi zaradi anonimnih prijav, ki lahko doletijo vsakega učitelja, zaradi pretiranega porasta učencev z odločbami in izsiljevanja staršev za boljše ocene. Pravo je preveč vstopilo v šolski prostor: pedagoška stroka in pravna stroka imata drugačen pristop. Pravniki delujejo po črki zakona, učitelji pa v dobrobit učenca. Izvrstno je o problemih devetletke pisal dr. Kristijan Musek Lešnik v odprtem pismu ministru Jerneju Pikalu iz leta 2013 ob deseti obletnici devetletke. Odlično in še vedno zelo aktualno branje. 


Tudi učitelji smo pred velikim izzivom: moramo se prilagoditi zahtevam in tehnološkim spremembam, da nas ne bo povozil čas. In da ne bomo učencev pripravljali na poklice, ki jih v prihodnosti ne bo več, se mora nujno vključiti država in začrtati vizijo šolstva.


Nedavno je bil na programu nacionalne televizije francoski dokumentarec o šoli prihodnosti – o tem, da je v hitro spreminjajočem se svetu treba nujno ponovno razmisliti o izobraževalnem sistemu, zlasti ker bo približno 65 odstotkov današnjih otrok imelo poklice, ki danes ne obstajajo. Kakšna bo po vašem šola prihodnosti? 

Od nekdaj tisti dobri in pravi učitelji učijo učence za svet, ki bo v prihodnosti. Dobri učitelji in dobre šole sledijo tempu življenja in take imamo tudi v Sloveniji. Toda naš šolski sistem je obtičal: ko je vpeljana sprememba, je vpeljana s tako zamudo, da je že zastarela. Šola prihodnosti bo najbrž obrnila na glavo vlogo učitelja, ki bo postal bolj pomemben pri izboru informacij in usmerjanju oziroma mentoriranju tega znanja, ki ga bodo učenci usvajali veliko bolj samostojno. Tudi učitelji smo pred velikim izzivom: moramo se prilagoditi zahtevam in tehnološkim spremembam, da nas ne bo povozil čas. In da ne bomo učencev pripravljali na poklice, ki jih v prihodnosti ne bo več, se mora nujno vključiti država in začrtati vizijo šolstva. Učitelji znamo in zmoremo pri tem pomagati. Zato vabim učitelje, da se nam pridružijo v Učiteljskem združenju in postanejo naši aktivni člani. 


Kaj od predlogov za boljšo šolo bi izpostavili? 

Prvič: učenci in slovensko šolstvo potrebujejo odlične učitelje. Na Finskem, v Nemčiji, Švici in Avstriji so med učitelje izbrani najbolj inteligentni in sposobni ljudje. Fakultete, ki usposabljajo bodoče učitelje, bi morale uvesti sprejemne izpite. Preden nastopi svoj poklic, bi moral učitelj opraviti specializacijo za svoje delovno mesto. Drugič: odlična šola gradi na dobrih medosebnih odnosih. Uvesti je treba primerna vsakoletna izobraževanja, ki gradijo pozitivne odnose na šoli. In odlična strokovna izobraževanja za učitelje. Tretjič: dobri in delavni učitelji, ki delajo več in bolje od običajne norme, morajo imeti možnost nagrade in delovne uspešnosti. In četrtič: učitelji moramo vedeti, kdo nas zastopa pri odločitvah o šolskem sistemu, zato se mora vzpostaviti pravi in trajni vezni člen med učitelji in Ministrstvom za izobraževanje.