Gospa Milica, bilo je nekaj let pred milenijem, ko ste na lotu zadeli najvišji znesek 32 milijonov tolarjev, za kar bi danes dobili približno 134.000 evrov. Takrat smo si seveda lahko za omenjeni denar kupili veliko več kot zdaj za evre. Je bil tisti dan kaj posebnega?

Milica: Sploh ne. Tistega poletnega popoldneva – bilo je zelo vroče – sva s hčerko, takrat je bila stara malo več kot dvajset let, v družinskem frizerskem salonu prhali od dolgočasja.

Lilijana: Naneslo je tako, da nisva imeli niti ene samcate stranke.

Milica: Natančno se spominjam, bil je četrtek deset minut do šestih. Ne vem, kaj me je pičilo, da sem jo (Lilijano, op. a.) vprašala, ali imamo kje kakšen listek za loto, da ga izpolnim. Niti malo nisem razmišljala o tem, katere številke bom izbrala, potem pa sem ji samo še rekla, naj z listkom steče do loterije in ga še pravočasno vplača.

Lilijana: Pozabila si povedati, da sem tvoje izbrane številke prepisala na nov listič, ker si jih tako nakracala, da se jih ni dalo jasno razbrati!

Milica: Jah, saj pravim, precej na hitro sem jih napisala.

Torej je sedmica nekako od obeh. Sta skupaj gledali oddajo, v kateri so izžrebali vaše številke?

Milica: Ne, mož je gledal hokej in sem mu rekla, naj prestavi na drug kanal, ker bo loto, da pogledam, ali sem kaj zadela. Zagodrnjal je: »Ma kaj si dobila, pa ravno zdaj se spomniš!« Veste, sva bila ravno nekaj naelektrena drug do drugega. Pa je vendarle obveljala moja in sem sedla z listkom pred televizor, malo stran od njega. Z navijalkami na glavi, ker sem si malo prej umila lase. Poslušam številke, ki jih sporoča voditeljica, in ob vsaki novi rečem, ko jo obkrožim: »To imam. To imam. To tudi.« Na koncu v šoku vzkliknem, potem ko sem kombinacijo še trikrat prebrala, ker nisem mogla dojeti: »Bine, sedmico imam! Marija, sedmica!« Tako so takrat oglaševali to igro na srečo, saj veste. Ni mi verjel in je zamahnil z roko: »Ma dej dej!«

Lilijana: Pa je takoj po telefonu poklicala mene. Tudi jaz nisem verjela in sem ji rekla, naj mi prinese pokazat listič. K meni je prišla kar z navijalkami na glavi! (Smeh.)



Kaj ste naredili potem?

Milica: Šla sem k uslužbenki na loteriji, predala mi je čeke ter me napotila v drugo poslovalnico. Tam so mi na bančni račun nakazali celoten znesek. Brez davka, ki ga vzame država, je znašal 28 milijonov tolarjev.

Se je hitro razvedelo, kdo je zadel sedmico?

Milica: Takoj.

Lilijana: S svetlobno hitrostjo.

Milica: Potem so prišli k nama v salon delat še reportažo s televizije. Če bi zdaj spet zadela na loteriji, bi to zadržala zase. Nič nimaš od tega, če te vlačijo po medijih in te potem ljudje na ulici čudno gledajo. 

Težko dojameš, kaj vse je človek pripravljen narediti in reči za denar, dokler tega ne doživiš. 

Kako?

Lilijana: Kot da si pravkar prišel z Marsa!

Kako se je spremenil odnos vaših bližnjih, prijateljev, znancev?

Lilijana: Spoznali smo veliko sorodnikov, za katere do tistega trenutka še nismo vedeli, da obstajajo.

Milica: Oglasil se je tudi bratranec s Štajerske, da se mu je pokvaril avto in bi rad kupil novega.

Pa ste mu pomagali?

Milica: Sem. (Ironično.) Zakaj pa ne, če je bil tako ubogi in je mislil, da bo zato kaj srečnejši, premožnejši. Ni pa rekel niti hvala.


PREBERITE ŠE: S pozitivno mislijo do sreče



Se je še kdaj oglasil?

Milica: Nikoli več. Saj nima časa, ko ima pa toliko opravka z avtom. (Umirjen nasmešek.)

Kaj pa mafija in njeni sli, so kdaj potrkali na vaša vrata?

Lilijana: K sreči ne, so pa nekateri posamezniki na žalost izjemno pokvarjeni. Nekdo je prišel prosit za denar z besedami, da ima ženo z rakom na smrtni postelji. Sploh ni bilo res, bila je zdrava kot dren! Težko dojameš, kaj vse je človek pripravljen narediti in reči za denar, dokler tega ne doživiš.

Verjamete, da se je omenjenemu moškemu vrnilo, ker se je domislil tako grde laži?

Lilijana: Prepričana sem, da se mu je. (Njena mama prav tako prikima.) 

Zagrabila sem celoten kup in ga vrgla visoko proti stropu, da so bankovci leteli po vsej kuhinji! 

Kateri je bil najbolj posebni užitek, ki ste si ga privoščili takoj po mastnem nakazilu na bančni račun?

Milica: (Se nostalgično posmehne sami sebi. Potem se obrne k hčerki.) Nekaj sva pa res naredili in bilo je kot v filmu, nadrealno. Dvignila sem približno tretjino dobljenega zneska, ga doma v urejenih kupčkih položila na mizo in rekla, da nekaj res moram doživeti, pa čeprav le enkrat v življenju. Zagrabila sem celoten kup in ga vrgla visoko proti stropu, da so bankovci leteli po vsej kuhinji!

Uh, kakšen občutek je to?

Milica: Ma čudovit! Nič manj potem, ko bankovce pobiraš in jih spet lepo zložiš.

Za kaj ste jih porabili?

Milica: Zdelo se mi je, kot da denar kopni kar sam od sebe – že samo ko ga gledam.

Lilijana: Meni je prišel zelo prav, ker sva bila takrat z možem čez glavo zadolžena in zakreditirana – tudi za stanovanje. Vse mi je uspelo poravnati. Mama pa si je kupila vikend.

Milica: Ja, kar nekaj časa sem ga izbirala in hodila gledat parcele, dokler nisem našla prave. Prav tako sem odplačala stanovanje. Skratka, plačala sem vse pufe in prišla na zeleno vejo.

Lilijana: Kar ji je še ostalo, je imela pa za sproti. Živela je normalno naprej, kot da se ne bi nič zgodilo.



Trdite, da ste tudi po tako bajnem dobitku ostali enaki. To je težko verjeti, pa vendar, očitno so vas starši vzgojili zelo dobro.

Milica: To pa zagotovo. Denar pokvari večino ljudi, a očitno sem jaz poštena. Naj vam povem primer, ko sem kupovala vikend. Pred plačilom sem telefonirala na banko, naj mi pripravijo celoten znesek kar v gotovini. Njej (pokaže na hčer in se zahihita) še danes ne gre v račun, da sem šla po denar z navadno najlonsko mercatorjevo vrečko.

Lilijana: Takrat mi je postalo kar slabo, ko sem pomislila, kaj če kdo vidi, kaj prenaša naokoli. Po drugi strani bi s kovčkom prej vzbudila pozornost.

Milica: Ja, ker sem nosila vrečko, je bilo videti, kot da pač nesem špežo. (Smeh.)

Kako pa se je na vso evforijo okrog sedmice odzival mož?

Milica: Zelo normalno je sprejel. Vsi v naši družini smo takšni – ali dobiš ali ne – življenje gre naprej. Kar šteje, je iskrenost. 

Slovenski narod je prav posebno zloben in tega se mi ne da več prenašati. 

Človeku znate povedati v obraz, kar mu gre. Slišala sem, da tudi županu?

Milica: To je bila pa kar zanimiva anekdota, ja. Po tistem, ko so že vsi vedeli, da sem zadela na lotu, je mimo našega lokala neko soboto prikorakal župan z ženo. Poznava se od malega in sem mu napol v šali, napol zares navrgla, kaj če bi mi, da ne čakam ves čas na stranke, priskrbel kakšno službo na občini, ker bi se tudi jaz raje sprehajala in hkrati vlekla denar. Pa je odvrnil: »Kaj ga nisi pravkar dobila?« Nisem mu ostala dolžna: »Ja, jaz sem ga dobila, ne pa ukradla!« O, kako hitro sta šla svojo pot naprej!(Smeh.)

Lilijana: Pri nas se ne špara z jezikom, ko gre za pravico. Se pa znamo tudi opravičiti, če komu naredimo krivico!

Kako ste se spopadali z zavistjo, iz katere, se zdi, imamo Slovenci narejene vsaj tri doktorate?

Lilijana: Še zdaj smo kdaj deležni kakšne opazke, kot je: »Tebi je bilo lahko!« (Se malce razburi.) Aha, z rožicami postlano – zato pa še vedno hodim v službo in garam! Veliko sveta smo že prepotovali, zato lahko mirne vesti rečem: slovenski narod je prav posebno zloben in tega se mi ne da več prenašati. (Pozneje, ko pogovora ne snemamo več, nam zaupa, da resno razmišlja o selitvi na tuje.)


PREBERITE ŠE: Gen za srečo



Ste hitro zapravili dohodek od sedmice, že v nekaj mesecih?

Milica: Ne, kje pa, v več letih.

Lilijana: Ni bila zaletava.

Milica: Že takrat sem vedela, da je denar najpametneje vložiti v nepremičnine. K sreči nismo bili požrešni, zapravljivi.

Če vas prav razumem, po dobitku niste občutili strahu, bremena oziroma občutka, da se morate denarja čim prej znebiti?

Milica: Vse skupaj sem občutila v prvi vrsti kot veliko olajšanje, z zavedanjem, da se bomo lahko rešili zadolženosti. In da si nikogaršnji suženj.

Lilijana: Prej smo bolj na tanko piskali, bili vedno v nekakšnem krču, kako se bomo prebili skozi mesec.

Milica: Potem pa končno zadihaš, se počutiš zares svobodnega. 

Sin pa je v igri na srečo, ki se igra z sms-sporočili, pred kratkim dobil avto. Tako je to pri nas. 

Ali prav zaradi povrnjene svobode gledate na življenje bolj sproščeno?

Milica: Naša družina je na srečo od nekdaj takšna, da zna uživati tudi brez denarja.

Sta me prepričali, že ko sem vaju danes prvič ogovorila. Odlično znate animirati sebe in druge.

Milica: (Se zadovoljno nasmeje.) Zanimivo, da je tako, kamor koli gremo. Jezik pa res imava.

Lilijana: Tudi če čez deset let pridemo v mesto ali državo, kjer smo bili na potovanju le enkrat, se nas spomnijo. (Nasmeh.)

Kako bi zelo na kratko opisali svojo življenjsko filozofijo?

Milica: Vse mečemo na valjček.

Lilijani: Kot bi rekli naši južni bratje: Udri brigu na veselje. (Skrb spreobrni v veselje.)

Milica: Takrat ko smo najbolj žalostni, usekamo s kakšno takšno, da se začnemo vsi smejati.

Lilijana: V vsaki slabi stvari moraš najti kaj dobrega, saj je zares vse za kaj dobro.



Še igrate loto?

Milica: Zelo redko, a zanimivo je, da kadar kdo v naši družini sodeluje v kakšni nagradni igri, zelo pogosto tudi kaj zadene. Tudi sama sem istega leta, ko me je doletela sedmica, še nekajkrat preizkusila srečo v nagradnih igrah in med drugim dobila mikrovalovno pečico in pralni stroj.

Lilijana: Sin pa je v igri na srečo, ki se igra z sms-sporočili, pred kratkim dobil avto. (Sprijaznjeno.) Tako je to pri nas.

Mi o volku, volk iz gozda. Prav takrat, ko že končujemo živahni pogovor, se pripelje Miličin vnuk in potrdi, da so, kar zadeva loterijo, očitno zares rojeni pod srečno zvezdo. Njegova mama ga takoj odločno dopolni, da se zato pri njih nikakor ne spi na lovorikah. Pa čeprav še ni polnoleten, že nekaj mesecev hodi v službo, da si bo zaslužil za poletni pobeg čez lužo – lahko bi predvidevali – v svetovno igralniško prestolnico Las Vegas. No, če ne bo tega potovanja prej zadel v kakšni nagradni igri, seveda.