»Odkar sem v zaporu, sem doživela štiri hude izgube. Še zdaj nisem dojela, da je res. Ko je umrla babica, me je dokončno zlomilo. En del mene je šel z njo. Takrat smo še imeli socialno delavko, ki mi je bila v oporo. V trenutku je bilo vse urejeno, tudi za pogreb, in žal mi je, da nisem šla. Na babičinem pogrebu nisem bila, ker nisem hotela, da bi se ljudje bolj kot z njo ukvarjali z mano in s tem, da sem v zaporu. Ne znam razložiti, to je bila kar težka zadeva. Pri babici sem bila, tik preden je umrla. To je bilo v četrtek, umrla je v petek, izvedela pa sem šele v ponedeljek. Bolečine, ki sem jo takrat čutila, ne privoščim nobenemu, niti najslabšemu človeku na svetu. Po pogrebu so mi omogočili, da sem šla na grob, štiri soobsojenke so mi izrekle sožalje, potem pa se je to nekako pozabilo, od mene se je pričakovalo, da bom kar takoj spet dobre volje, kot da se ni nič zgodilo. Rečem lahko samo, naj takim ljudem Bog pomaga, ker sami si ne morejo. 

Dostikrat se zjočem, ko nihče ne vidi. Pravijo, da se s tem čisti duša. Zelo pomembno je, da me takrat nihče ne vidi. Če si tukaj notri vesela, jim ni prav, če jočeš, spet ni prav. Celo privoščijo ti, da bi še bolj jokala. 

Tukaj imam eno prijateljico, že od samega začetka. Številne so poskusile vplivati nanjo, ji govorile, da sem hudobna in pokvarjena, da izdajam ljudi, ampak ta ženska je ob tem vstala in rekla: 'Če vam ni prav, da se družim z njo, me pa pustite pri miru.' In ko vidijo, da nanjo ne morejo vplivati, je vse drugače. Ta oseba mi stoji ob strani, lahko se ji zaupam in ji želim, da bi šla čim prej domov. Prav občutim tisto pozitivnost v njej. Občutim pa tudi, kdaj kateri nisem všeč, ampak potem se vprašam, kaj pa mi sploh pomenijo ti ljudje, saj niso moji. Tukaj je vsak dan zase, ne veš, kaj te čaka. Dostikrat se zjočem, ko nihče ne vidi. Pravijo, da se s tem čisti duša. Zelo pomembno je, da me takrat nihče ne vidi. Če si tukaj notri vesela, jim ni prav, če jočeš, spet ni prav. Celo privoščijo ti, da bi še bolj jokala. Spomnim se prihoda v zapor, ko sem bila v prehodni sobi, kako smo se ujele. Vedele smo, da smo skupaj v tem. Drugače pa je, ko prideš ven in se prebijaš čez vsak dan posebej. Ni vse slabo, marsikaj je dobrega in tudi marsikaj sem se naučila, če ne drugega, znam zdaj delati ščipalke, ki smo jih delale v delavnici. Ko mi je res hudo, se s prijateljico dobiva v parku in si poveva vse, kar si lahko. Vedno mi stoji ob strani in je edina oseba na gradu, ki me je kdaj vprašala, ali kaj potrebujem. V nesreči spoznaš, kdo je človek in kdo ni. To, kar se je zgodilo nam, se lahko zgodi čisto vsakemu.« 


Preberite še izpovedi drugih začasnih stanovalk ženskega zapora na Igu. Shia sedi za zapahi zaradi gospodarskega kriminala, metadonska odvisnica Laura pa zaradi kraje.