Začela sem pisati o šolstvu, stiskah otrok ob prehodu v srednjo šolo, vznemiril me je citat ravnatelja Dušana Merca: »Novi zakon je šovinističen do množice otrok. Zakaj bi se bodoči frizerji, blagajniki in podobni v poklicih, ki jih nujno potrebujemo, morali učiti dveh tujih jezikov? Naša obveza je, da otroke vzgojimo v odrasle s socialnim čutom ne glede na njihove sposobnosti in socialni status staršev. Ne gre le za znanje, ampak za vzpostavljanje medsebojnih odnosov. To pa s tem, ali nekdo zna poleg baleta in klavirja po francosko še povedati dober dan, nima nobene zveze. Ministrica bi morala zaradi tega predloga odstopiti.« Pa sem od ideje odstopila jaz, ker je Merc povedal vse. Potem sem zopet začela z novimi in novimi temami. A vse opuščala, dokler mi ni zaradi rokov oddaje že hudo tekla voda v grlo. Ker v resnici ves čas vem, kaj moram narediti, kaj je tisto, kar moram povedati, ker me premočno vrtinči. 

Ampak ta razumni preblisk se v naših možganih zadrži samo trenutek, kajti mi smo krvoločneži. 

Tragična smrt igralca Gašperja Tiča je pretresla Slovenijo. Tiste, ki ga poznajo, in tudi druge, ki ga ne. Ali: kdo ga je sploh poznal? Kdo od tistih, ki ga sodijo? Večkrat sem vas že vprašala: ali mislite, da se poznate? Ali morda s tem prepričanjem celo živite?! Da se poznate in da ste na pravi poti! Nočem nadaljevati z ugibanji in se pridružiti hordi krvosesov, ki zdaj vedo o njem vse, ne o njem, to jih pravzaprav niti ne zanima, ampak vznemirja jih dogajanje v poslednji noči. Ljudi, ki jih vodi bolna preproščina. Ljudi, ki so prav takšni, majhni in vse manjši v svojem dojemanju življenja. Pieteta nas uščipne za neznaten trenutek, ko se spomnimo, da ima pokojni otroka, bivšo ženo, družino. In da res zaradi njih ni spodobno divjati še naprej. Ampak ta razumni preblisk se v naših možganih zadrži samo trenutek, kajti mi smo krvoločneži, ali kot je zapisal Grega Repovž: »Vsi so hoteli vedeti vse podrobnosti, vse pikantnosti, vsako kapljo krvi – hoteli so biti tam, na kraju zločina, v živo. Še huje: hoteli so biti v secirnici. Znova in znova. Čim bližje. Slovenska patologija je vedno hujša in morbidnejša in strašnejša od tega, nad čimer se zgraža – ali pa od tega, kar obsoja.«



Zadnjič sta se poročili. Mi pripoveduje nekdo, ki je bil tudi na slavju. Tako sta prijetni, res, super človeka, otresajo, ne da bi sploh vedeli, kaj. Ena je uspešna direktorica, druga vrhunska slovenska strokovnjakinja z mednarodnimi presežki. Priredili sta slavje. In je ena povabila svoj najožji kolektiv, ki šteje tri ducata duš, ker se tako »odlično razumejo«. Hm, veste, koliko se jih ga je udeležilo. Natančno dva. Vsi drugi so imeli nujne opravke: eden je moral na morje, drugi ne prenaša vročine, tretji je moral po že vnaprej dogovorjenih obveznostih in tako naprej z izgovori po lestvici bizarnosti. Fuj in fej. Bolno. Bolj bolno, kot sem si sploh mislila, da je lahko. Resnica je, da jo prezirajo. Resnica je, da se jim gnusi. 

Da zapisane pravice kaj pomenijo. Nič ne pomenijo, ker se z oklepniki vozimo čeznje dan na dan. 

In resnica je, da smo vse bolj bolni. Ni razumnega odgovora, zakaj se nam dogaja mentalni zaton, propad, kolaps, ampak mi smo resnično v popolnem blatu. Dasiravno mislimo, da smo v vzponu. Da smo vse bolj razsvetljeni, strpni, razumevajoči. Da zapisane pravice kaj pomenijo. To mislimo. Da pomenijo in da jih moramo spoštovati. Nič ne pomenijo, ker se z oklepniki vozimo čeznje dan na dan.

Vse je balast. Prevara. Mentalni kič. Podhranjenost. Vidite lačne afriške otroke? Si znate predstavljati dovolj realistično, kaj se zgodi, ko jim skrunitelji sveta dostavijo hrano v vrečkah 10 x 10 centimetrov? Kaj se zgodi z njihovimi telesi? Še bolj so napihnjena, še bolj so nečloveška. Ta njihova telesa. Poglejte jih, če imate pogum. In tukaj, pri nas, tukaj v Sloveniji, imamo lobotomijo. Na obroke. Lobotomijo najhujše vrste.