Krzysztof Charamsa

Cerkev ne potrebuje reform, potrebuje revolucijo!

Knjiga Prvi kamen Poljaka Krzysztofa Charamse, nekdanjega visokega uradnika Vatikana, bo tudi v Sloveniji nedvomno požela veliko zanimanja. Osebna izpoved s podnaslovom »Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve« razkriva perverzijo in hinavščino institucije, ki ima po svetu več kot milijardo vernikov. Danes se Krzysztof mudi v Ljubljani, kjer bo ob 19. uri v Cankarjevem domu pogovor z njim ob izidu knjige povezovala novinarka Mojca Širok. Čas je za resnico.

Ko sem prebrala vašo knjigo, sem bila pošteno jezna, priznam.
Všeč mi je. Jezo lahko razumem pozitivno. Če vas delo razjezi, je to za avtorja dobra vest. Cerkev se na zunaj kaže kot rajski vrt s papežem, polnim prijaznih besed. A v sebi smo bolni, ker smo polni sovraštva, izvajamo absolutizem, ki opravičuje našo sveto vojno proti vsemu svetu. Ta »boj« je seveda zelo perverzen, kajti vključuje osladne besede o ljubezni.
Ko zapišem, da je moja Cerkev homofobna, mizogina, je reakcija jeze nujna. To je zelo krščanska, človeška reakcija pravzaprav. Ko vidim, da so človeške pravice teptane, me popade bes. Strastno jezen je bil tudi Jezusov odziv, ko je dal uničiti tempelj. V Janezovem evangeliju je namreč zapisana zgodba o tem, da je Jezus vstopil v tempelj, kjer je našel prodajalce živine, ovc in golobov ter menjalce denarja. »Podrite ta tempelj,« je rekel. A ni preganjal revežev, ki so hoteli zaslužiti, temveč je bilo njegovo dejanje jezni protest proti farizejskim duhovnikom, ki so tempelj vzdrževali in pobirali visoke davke. Boril se je proti elitam, ki so nadvladovale ljudi in religijo zlorabljale za svoj dobiček.
Ko si enkrat priča sistemskemu grehu mastodontskih institucij, kar Cerkev je, ko si priča velikanskemu vplivu, ki ga ima celo na mednarodno politiko, je tvoja dolžnost, da spregovoriš. Kajti popadla te je jeza, z njo pa nastane potreba, da nekaj spremeniš.
Danes nisem več jezen. Svoboden sem. Lahko začnem s spremembo. Najprej samega sebe. Prvi korak je bilo razkritje moje seksualnosti. Zdaj na svet gledam drugače, ker sem drugačen sam. Proces je bil dolg in boleč, a nujen za začetek revolucije, ki jo lahko sprožimo samo mi, ljudje. Revolucija je v resnici sprememba paradigme zakrnele osebne miselnosti. 

Žrtev za Cerkev ni kredibilno bitje, ki ima pravice. Vse, kar je Cerkvi pomembno, je njen imidž. Kriminal ostaja skrit. 

No, ko sem omenila jezo, sem hotela dodati, da nisem verna oseba. Kajti resnica o skrivnostih Cerkve, ki ste jo razkrili, me ni presenetila. Nisem imela občutka, da sem prebrala kaj šokantno novega. Razjezila me je dvojnost zapisanega in živetega. V knjigi pravite: »Ko je človek zatiran in brez radosti, ne more verovati.« Bili ste zatirani in brez radosti, v kaj ste potemtakem ves čas verjeli, ko ste bili še del vatikanskega sistema?
To onemogočenje verovanja, o katerem govorim, je lastnost vseh avtoritarnih organizacij. Izrazil sem svoje osebno videnje, čeprav je knjiga napisana za vse ljudi. Za ta svet, ki se mora zamisliti nad sabo.
Ko sem povedal, kdo sem, sem dal prostor radosti in sreči. Cerkev, v kateri sem deloval kot tajnik mednarodne teološke komisije in prelat Kongregacije za nauk vere, mi je onemogočila, da se izrazim. Šele zdaj sem odkril, kaj pomeni biti kristjan. 



Ponavljam, Cerkev vam ni dovolila radosti. Torej naj ne bi »smeli« več verovati. Kako ste zmogli ves ta čas Cerkev ločevati od vere?
Obstaja več odtenkov razumevanja, kaj vera pomeni. Razumemo jo lahko kot tradicijo skupnosti, folkloro, socialno dominacijo, sistem nadzora. A to ni vera, kot si je želim, kot jo razumem. Uradni ceremoniali zame niso vera.
Našel sem tisto »pravo« vero, vir radosti in sreče, samosprejemanja. Omenili ste, da niste verni. Mislim, da neverniki ne obstajajo. Vsak verjame v nekaj. Povsem razumem ljudi, ki ne verjamejo v Boga, ki se ne želijo opredeliti za določeno institucijo, nekaj, kar je povezano s politično močjo in dominacijo. A vsi ljudje iščemo vsak svoj vir zaupanja.
Ko mi kdo reče, da ne verjame v Boga, lahko samo upam, da verjame v ljubezen, človečnost, v drugega. Tudi to je vera, odnos zaupanja, ki je vir sreče. Jaz zaupam svojemu partnerju, vse to je del moje vere. Religija mora za človeka biti vir radosti. A ko se začne spreminjati v orodje nadzora, v prepoved izkazovanja svoje identitete, v svet, v katerem so ženske bitja, ki ne sodijo med ljudi s pravicami, postane jasno, da nekaj ne deluje, kot bi moralo. Institucionalizirana vera nujno potrebuje revolucijo.
Ko opazujem našo družbo in srečujem ljudi, ki jih začne zanimati učenje budizma, opažam, da ima Zahod v sebi neizbrisno željo po duhovnosti in veri. A takšni, ki nas sprejema v vseh svojih odtenkih. Ko se enkrat tega scela zavemo, opredelitev, ali verjamem v Boga ali ne, ni več potrebna. Kajti najprej moramo verjeti v ljubezen. Pa saj nauki Bude sploh niso veliko drugačni od naukov starogrškega filozofa in teologa Dionizija Areopagite, ki je govoril, da o tem Bogu ne moremo reči ničesar, saj je za nas prevelik. Spoznavamo ga le, Boga, prek motrenja. Vse, kar potrebujem za vero, je reči, da je življenje dobro, da sem lahko jaz tisti, ki v sebi nosi mir, da sem sposoben pomagati sočloveku, da zaupam. A drugemu lahko zaupam šele takrat, ko zaupam sebi. Tudi Jezus Kristus je dejal: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Cerkvena doktrina o seksualnosti mi je prepovedala ljubiti samega sebe, s tem pa v resnici tudi ljubiti drugega. 

Vemo, da to, kar je zapisano v Bibliji, ni vsa resnica človeštva. Cerkev ne sme ostati tako zaprta. Od tod tudi potreba po moji osebni revoluciji in izpostavitvi!  

V knjigi veliko pišete o tem, kako zaostala je Cerkev: »Znanost je popravljala svoje napake, katoliški svet, v katerem sem se rodil, pa je ta nova stališča preprosto ožigosal kot neutemeljena«, »Predstavljal sem si, da bo Cerkev končno vzela resno razvoj znanosti ... A na vse to maha z enim samim odgovorom: sodobni razvoj naj bi bil zgolj sad ideologije, sovražne edini pravi znanosti – znanosti tradicije, katoliški znanosti«, »Groza, če si poskušal prebrati kaj, kar ni bilo med našimi idiotskimi pisanji, temveč preprost sad znanstvenih raziskav, svobodnih intelektualnih raziskav.« Potem pa človek odpre Prvo Mojzesovo knjigo in ga lahko samo še kap od božje maščevalnosti in tega, da jo katoliški veljaki še vedno citirajo kot vir resnice. Cerkev in znanost z roko v roki tukaj in zdaj? Ne bi rekla. Bili ste visoki cerkveni uradnik. Je vaš zagovor znanstvenih dognanj torej selektiven?
Razvoj znanosti in nova odkritja so zame neprecenljivi. Razumem jih kot dar Boga. Razvoj človeštva je milost. Srečen sem, ker živim v tem stoletju, ko ima znanost veljavo. Religija bi se morala razvijati sočasno z znanstvenimi dognanji, tudi jezik, doktrino bi morala prilagajati njim. Biblijo so zapisali z zavestjo in znanjem tistega časa. Njene zgodbe moramo interpretirati v luči razvoja. Zasluga za to, da smo razvili veliko šol interpretacije Svetega pisma, gre našim protestantskim evangeličanskim bratom. Pomagajo nam razumeti, kaj je božja beseda, a ne v kontradikciji, temveč v luči znanstvenega, antropološkega, filozofskega razvoja človeštva.
Biblija pozna le heteronormativno antropologijo, ki je bila resničnost časa, ko je bila zapisana. Danes moramo segmente brati glede na znanje, ki smo ga v času pridobili. Vemo, da to, kar je zapisano v Bibliji, ni vsa resnica človeštva. Cerkev ne sme ostati tako zaprta. Od tod tudi potreba po moji osebni revoluciji in izpostavitvi!
Kopernikova dognanja o sončnem sistemu so potrebovala dvesto let, da so se pririnila med uradna znanstvena dognanja. Napredek v Cerkvi je mogoč, a si ne sme več dovoliti ostati zunaj in proti svetu. Moja knjiga je izraz odpora ideologiji Cerkve. Moj prvi korak. Moje osebno priznanje. Zdaj lahko šele začnem oblikovati pozitivne rešitve.
Mnogi veliki misleci danes pravijo, da je narava religije same zlobna. S tem se ne strinjam. Religija lahko postane zlobna, a v svojem bistvu ni. Zlobna postane, ko postane absolutistična, ko zagovarja superiornost nad drugimi. 



Ko je Jorge Mario Bergoglio postal papež Frančišek, smo bili »veseli« tudi neverniki. Zdelo se je, da je v stiku s stvarnostjo. Čas je pokazal, da je samo odet v ovčjo kožo. To ste sami zapisali tudi v knjigi. Ko ste pred svojim razkritjem javno podprli katalonsko neodvisnost, ste slišali obsodbe znotraj Cerkve. Navajate, da so vam nadrejeni rekli, da imate sicer prav, a da tega javno ne smete govoriti. Kdo je papež Frančišek zares?
Na začetku sem verjel, da je dober človek, da je sposoben revolucije. Zdaj vidim, da ta pontifikat ne bo prinesel nobenih bistvenih sprememb. Bil je človek, ki je iz »novega« sveta prišel v »stari«, rimski svet. Zagovarjal je pravice žensk, seksualnih manjšin, pravico duhovnikov, da ljubijo, v nasprotju z nehumano doktrino celibata, zagovarjal je revolucijo mentalitete, pravice otrok, ki so znotraj Cerkve inferiorni objekti, celo subjekti ne, in to ne govorim samo zaradi pedofilskih katastrof. Te so odraz kompleksov, ki vznikajo z zapovedjo celibata.
Prva Frančiškova odločitev je bila dobra. Sklical je kar dve sinodi o seksualnosti. A ni se zgodilo čisto nič, kar bi prineslo radikalne spremembe. Ni sprožil nobene revolucije. In je tudi ne bo. Administracija in vegetiranje, to je vse, kar je ta pontifikat. Ni rešil niti problema korupcije vatikanske banke, hierarhije, ki ima zaradi denarja moč nad ljudstvom. 

Velikokrat mi partnerice duhovnikov rečejo, da sicer čutijo, da si jih ti moški želijo, da jih ljubijo, a se do njih vedejo kot do objektov. Ti duhovniki so v zaporu svoje mentalitete, poznajo namreč samo dominacijo nad drugim, ki ga vidijo kot podrejenega. 

Počutim se svobodnega, ker sem končno prost, da lahko imam enakovredne odnose z ljudmi. Upal sem, da bo ta papež osvobodil Cerkev, da bo njegova politična moč spremenila mentaliteto cerkvene vatikanske hierarhije. A so strukture moči z njim ostale enake. Njegova največja sramota je, da je igračka vatikanskega sistema. Še več! Ko je s tem dejstvom neposredno soočen, mirno odvrne: »Ah, jaz sem zadovoljen, dobro sem.« V enem od intervjujev je celo javno izjavil: »Vem, da je v Vatikanu veliko korupcije, a jaz živim v miru.« Prosim?! To je nesprejemljivo! Saj si vendar odgovoren za sistem, ki te vzdržuje! To ni Jezusovo učenje! Celo Elie Wiesel je rekel: »Ravnodušnost je vedno prijatelj sovražnika, nikoli žrtve. Tišina spodbuja mučitelja, nikoli mučenca.« 



V knjigi zapišete, da vam celibat zaradi svoje heteronormativnosti ni pomenil posebnega odrekanja, kajti nikoli v življenju niste imeli edinega spolnega odnosa, ki je obstajal za Cerkev, bili torej v posteljo z žensko. Ob tem pomislim, da je takšno razumevanje celibata pripraven »izgovor« tudi za pedofilijo. Da pa otroci niso objekti samo tozadevno, prihaja v javnost tudi iz zgodb preživelih v škotski sirotišnici Smyllum Park v Lanarku, na primer; vodile so jo katoliške nune, v neoznačenem skupnem grobu so našli na stotine otroških trupel. Kako lahko nekdo z zrnom zdrave pameti Cerkev sploh še jemlje resno?
Biblija ne pozna celibata, vsiljen je bil samo zahodnjaškim duhovnikom. Celibat napadam, ker nima nobene zveze s krščansko doktrino, temveč zgolj s socialno organizacijo Cerkve, sistemom nadzora nad ljudmi. Celibat ni samo perverzen izgovor; vsa ta groza, ki smo ji priča, je ravno njegova posledica, posledica represije seksualnosti, ki se velikokrat kaže z zlorabo in fizičnim mučenjem, ne samo otrok, temveč tudi žensk. Velikokrat mi partnerice duhovnikov rečejo, da sicer čutijo, da si jih ti moški želijo, da jih ljubijo, a se do njih vedejo kot do objektov. Ti duhovniki so v zaporu svoje mentalitete, poznajo namreč samo dominacijo nad drugim, ki ga vidijo kot podrejenega.
Največja tragedija pa je, da se Cerkev doživlja kot strastna zagovornica nerojenih otrok, a jih začne isti hip, ko se rodijo, zlorabljati. Ženskam prepoveduje osnovne pravice, lastno osebnost, vse z veliko idejo zaščite življenja, a nato zlorablja njihove otroke. Otrok ne vidi kot relevantnih bitij, kot tudi ne žensk, gejev. Veste, kaj slišim po hodnikih Vatikana: »Ah, zlorabljen otrok! Tako in tako bo vse pozabil!«
Celibat, ja, je perverzen izgovor, na žalost. Duhovniki pa so tisti, ki to mentaliteto vsak dan zavestno spravljajo v prakso. Cerkev se danes ukvarja samo z javno razglašenimi primeri pedofilije, z razlogi za te tragedije se noče. Žrtev za Cerkev ni kredibilno bitje, ki ima pravice. Vse, kar je Cerkvi pomembno, je njen imidž. Kriminal ostaja skrit.
Dve leti je, odkar sem svojo resnico glede primera pedofilije, omenjenega tudi v knjigi, razkril v Italiji. Od takrat se ni zgodilo nič. Odrešitev za Cerkev prihaja le s podreditvijo. Vera, no, vera je nekaj popolnoma drugega, je način, kako najti svojo pot do sreče in miru, pomoč do boljšega življenja že danes. In življenje je fantastično, to, da smo ravno sedaj živi, mar to ni enkratno? Lahko smo zaljubljeni, lahko sprejemamo, sebe in druge. A Cerkev ne potrebuje reform, potrebuje revolucijo!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE