Edini problem je, da empirični poskusi niso potrdili te sicer poučne zgodbe. Tudi žaba začuti bolečino vročine. Vseeno je res, da smo ljudje prilagodljiva bitja in vsa občutenja uziramo skozi luč izkušenj in časa. Ko se nam zgodi nekaj lepega, smo srečni. Prepričani smo, da bo ta sreča, to zavedanje ostalo. Žal mine. Enako je, ko se nam zgodi nekaj slabega. Prepričani, da bo občutenje groze trajalo večno, smo še bolj poklapani. A vse mine.

Vrtanje brez injekcije

Ko je bil Dan Ariely, profesor psihologije z ameriške univerze Duke, dodiplomski študent na Univerzi v Tel Avivu, je obiskoval tudi predavanja na temo fiziologije možganov. Njegov profesor je po hudi nesreči ostal brez nog, zato je postala bolečina središče njegovega akademskega raziskovanja. Ker je bil Dan kot najstnik priča hudi eksploziji, ki mu je pustila trajne posledice – opeklo mu je 70 odstotkov telesa –, sta veliko časa preživela skupaj in o bolečini govorila tako z znanstvenega kot povsem osebnega vidika.



Neki dan mu je Dan zaupal, da je nedavno obiskal zobozdravnika, a ni želel protibolečinske injekcije. Da je bilo vrtanje sicer mučno, a v mejah sprejemljivega. Profesor mu je odvrnil, da sam načrtno že dlje počne enako, zato sta se odločila za skupni eksperiment med vojnimi veterani. Prednje sta postavila lonec zelo vroče vode in jih prosila, naj vanjo dajo roko, povedo, kdaj bo vročina začela boleti, nato pa naj bolečino vzdržijo, kolikor dolgo lahko.

Poskus z vročo vodo

Z rezultati in zdravstvenimi kartoni »poskusnih zajčkov« sta nato odšla v bolnišnico in medicinsko osebje prosila, naj njihove kartone razvrsti v dve skupini; v prvo tiste, ki so v vojni utrpeli hude poškodbe, in v drugo one, katerih poškodbe so bile milejše. Ko sta nato podatke primerjala z izsledki poskusa, pri katerem so morali veterani čim dlje roko držati v vroči vodi kljub bolečini, sta dognala, da je prag bolečine onih, ki so doživeli hude poškodbe, mnogo višji od praga skupine, katerih posledice vojne niso bile tako usodne. Čeprav sta postavila zgornjo mejo 60 sekund, ko je bilo treba roko v vsakem primeru umakniti – namen poskusa niso bile opekline –, sta morala prav vsem veteranom s hudimi poškodbami po eni minuti povedati, da lahko roko umaknejo. Oni bi namreč še vztrajali.



Počasi in dlje

Eden od pomembnih izsledkov Danovih raziskav bolečine je, da je to, kako močno jo doživljamo in koliko je prenesemo, precej odvisno od tega, kako jo razumemo. Glede na to, da je njegovo okrevanje po eksploziji trajalo dolgo, je doživel veliko bolečine. Vsakokrat, ko so menjavali povoje, je neznansko trpel, kajti sestre so bile prepričane, da jih je najbolje odstraniti hitro in sunkovito, da je takrat bolečina sicer močnejša, a vsaj kratkotrajna. Kasneje je sam preveril, ali domneva dejansko drži, in ugotovil, da je občutenje milejše bolečine, čeprav traja dlje, dolgoročne boljše. Leta kasneje se je zato vrnil k taistim sestram in jim povedal, kaj je znanstveno dokazal, da bi morda pacientom, ki prihajajo za njim, omilil muke in sestre naučil, da bo za trpeče bolnike bolje, če jim povoje snemajo počasi in dlje. Začudeno so ga pogledale in se zahvalile za njegov prispevek k razumevanju bolnikov, a na koncu zelo jasno povedale, da ni pomislil na še en pomemben vidik: »Kaj pa me, sestre? Menite, da nas ne boli, ko gledamo paciente, kako trpijo? Menite, da si želimo to gledati dlje, kot je nujno?«



Obljuba izboljšanja

Ne samo da je doživljanje bolečine subjektivno; za nekoga je lahko nevzdržno nekaj, kar kdo drug morda zazna le kot neudobno. To, ali zmoremo vzdržati bolečino, je povezano tudi s tem, ali jo vidimo kot napoved izboljšanja ali poslabšanja. Sam je ugotovil, da je zanj korak do stanja, ki bo boljše od tega, v katerem je tisti hip. Ko ga je denimo koža neznansko zategovala – po zdravljenju opeklin se mu je brazgotinila –, je moral po vsakem daljšem mirovanju prestati veliko neudobja, da je predele, ki so se celili, znova »raztegnil« tako, da se je lahko nemoteno gibal. A je vedel, da je na poti okrevanja, zato ni trpel. Povsem drugačno je doživljanje bolečine pri ljudeh, ki jih pestijo kronične bolezni. Pri njih bolečina, ko napoči, ni znak izboljšanja, temveč opomnik, da morda nikoli ne bodo zdravi. Raziskave so mu potrdile, da je prag bolečine pri kroničnih bolnikih celo nižji od praga skupine veteranov, ki so bili v vojni laže poškodovani. Ariely trdi, da zato, ker je kronični bolniki ne morejo asociirati z obljubo izboljšanja. Bolečina torej ni nekaj, česar se navadimo. Morda je njeno doživljanje res subjektivno, a ne zato, ker bi bili nekateri od nas rojeni s posebno vzdržljivostjo. Le drugačne življenjske izkušnje imamo.