Irena Kovačević

Če ne rasteš, je življenje izgubljeno

Srečava se, po dolgem času, v mestnem vrvežu Kina Šiška, daleč stran od njenega vsakdana v kraški vasici, ujetega v ples narave. »Nas čas spreminja?« se vprašam. Igralka Irena Kovačević je še vedno takšna kot pred desetimi leti, ko sva se nazadnje pogovarjali na eni izmed filmskih delavnic. Je markantna ženska, ki ostaja – v iskanju lepote, izražanja in resnice – samosvoja. Je tudi prejemnica nagrade za najboljšo žensko vlogo Filmskega festivala v Montrealu v filmu Jana Cvitkoviča Družinica, ki si ga lahko ogledate v kinu.

Iskrene čestitke! Ob novici, da ste prejeli prestižno nagrado, nikakor nismo bili presenečeni.

Najlepša hvala. Sama sprva sploh nisem verjela, da je šla nagrada v moje roke. Mislila sem, da gre za šalo, zato sem se – ker je bila ura še zgodnja – odpravila nazaj v posteljo. Seveda nisem mogla zaspati. Šele čez nekaj ur sem dojela, da sem jaz tista, ki je prejela to nagrado. Čutila sem izjemno veselje, ponos in hvaležnost.


Vloga Dunje, brezposelne matere in žene, ki se sooča z odtujenim odnosom s svojim možem, je vaša prva večja filmska vloga. S čim, menite, vam je uspelo prepričati kritike?

Ko sem prebrala Janov scenarij za Družinico, sem planila v jok, tako me je ganil. Rekla sem mu, da si želim odigrati to vlogo, hotela sem povedati to zgodbo. Takrat sem prvič začutila moč, da poskusim uresničiti svojo zelo staro željo po igranju. Mislim, da sem se opogumila zato, ker sem tudi sama mama. Starše nas je najbolj strah, da se pred svojimi otroki znajdemo nemočni, da bi bili naši otroci lačni. 



Med snemanjem sem bila predana vsakemu stavku, premiku, akciji celotne ekipe. Spodbujali so me ljudje, ki so verjeli vame, in zgodila se je tista magična stvar, ko smo se vsi podpirali, si prizadevali za skupni uspeh. Mislim, da smo zato postavljeni na ta svet. Da najdemo svoje pleme, da se povežemo, da soustvarjamo z ljudmi, ki nam polnijo srce. Za nagrado, ki sem jo prejela, je zaslužna vsa ekipa.


Sama sprva sploh nisem verjela, da je šla nagrada v moje roke. Mislila sem, da gre za šalo, zato sem se – ker je bila ura še zgodnja – odpravila nazaj v posteljo. Seveda nisem mogla zaspati. Šele čez nekaj ur sem dojela, da sem jaz tista, ki je prejela to nagrado. Čutila sem izjemno veselje, ponos in hvaležnost.


Pa vendar ste jo odnesli vi. In to kljub temu, da po poklicu niste igralka.

Res je. Vloga je bila zame velik izziv; na začetku sem se spopadala z dvomi, spraševala sem se, v kaj sem se spustila, imela sem pomisleke, ali sem jo sposobna odigrati. V sebi sem čutila strah, da bom s slabo igro pokvarila film in razočarala ljudi, ki delajo z mano. Nekje na polovici snemanja pa sem počasi začela dojemati, da mi sploh ne gre tako slabo, da sem čisto v redu. (smeh)


Šele na polovici filma?

Ja, ponavadi me čustva in še posebno dvomi kar dolgo držijo. Mislim, da zato, ker vedno razmišljam o tem, kaj bi lahko jaz naredila, da bi bilo drugače, bolje. Če si čvrst v sebi, prej opraviš s stvarmi in greš naprej, jaz pa kar premlevam in analiziram. Vedno se mi vžge tisti avtomatizem: »Spet nisi bila dovolj dobra.« Ob tem sem se spomnila konfucijanske zgodbice, ki sem jo prebrala kot najstnica, in je eden redkih naukov, ki sem si jih kadar koli zapomnila: »Dva meniha, mlajši in starejši, prečkata deročo reko, tam pa je tudi ženska, ki si ne upa čez. Starejši menih se odloči, da bo ponesel žensko čez reko, čeprav je v njihovi religiji prepovedan stik z ženami. Potem ko meniha nadaljujeta pot, ga začne mlajši obtoževati, kako je sploh lahko nosil to žensko. Starejši mu odvrne: 'Jaz sem jo samo čez reko prenesel, ti jo pa še vedno nosiš.'«

!prekinitev!


Čustva, ki nas obremenjujejo, nosimo s seboj kot nekakšno odvečno prtljago; kjer koli smo in kamor koli gremo. 

In vprašanje je, koliko časa dovolimo, da je tisto, kar nas teži, del nas. Koliko časa sami sebe žremo, preden si rečemo: »Dovolj imam. Ne bi jaz več tega.«



Je igralstvo za vas terapevtski proces? Je to delo na sebi?

Ja, mislim, da je, in ravno zato mi je tako všeč. Pred dvema letoma sva z Janom sodelovala v gledališki predstavi v SNG Nova Gorica Otroci Adama in Eve. Takrat je imel Jan zelo zanimiv pristop k delu; ustvaril je nekakšen laboratorij, v katerem smo razčiščevali svojo podzavest. Na tej predstavi sem dojela, da me igralstvo tako prevzame zato, ker se med pripravami na vaje in med samimi vajami edinkrat resnično znajdem v tem trenutku. Igranje je ogledalo; vidiš, kako deluješ z vsemi svojimi strahovi, se soočaš z vprašanji in drugimi ljudmi. In mislim, da je to smisel življenja; da je, če se ne ukvarjaš sam s sabo tako, da rasteš, izgubljeno.


Sanjala sem o tem, da bom zvezda; igralka, pevka, plesalka. Vse sem hotela postati, pa nisem točno vedela, kaj bi izbrala. Spominjam se dogodka iz vrtca, ko sem bila oblečena v belo, kvačkano oblekico in smo peli tisto: »Sem deklica mlada vesela, sem pravo slovensko dekle.« Sredi petja sem izstopila iz kola, se postavila na sredino in se začela vrteti; kot prava, vesela Slovenka. In takrat sem prvič doživela tisti negativni odziv okolice: Kaj si pa ti misliš, da si.


In ker se zavedaš in spoznavaš tudi svoje slabe strani, postajaš boljši človek?

Mislim, da nas vse žene to, da bi radi dobro živeli, in s tem absolutno ne mislim zgolj materialno, ampak predvsem da smo zvečer, ko gremo spat, mirni. Da gremo »čisti« spat, to mi je všeč. Da imamo stvari v življenju urejene ter smo samozavestni in pogumni, da se soočamo s stvarmi, ki se jih bojimo. 


Menite, da vam je bilo vlogo Dunje laže odigrati, ker je scenarist in režiser filma vaš partner?

Težko rečem, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Vsekakor pa je dejstvo, da dobro delamo, če delamo z ljudmi, ki nas podpirajo in spodbujajo. Jan je bil prepričan, da sem dobra igralka, veliko prej, kot sem verjela sama. Pri njem najbolj cenim to, da je intuitiven; resnico zaznava tako preprosto, kot mi z vidom zaznavamo barve. In ne prenese plehkosti in laži. Sicer pa je zanimivo, da sem mu že dolgo pred najinim prvim srečanjem napisala elektronsko sporočilo, v katerem sem izrazila, da cenim njegovo delo in da bi rada delala z njim, a si mu ga nisem upala poslati. 



Ker je bil že priznan umetnik, vi pa ste takrat še iskali svoj prostor v filmskem in gledališkem svetu?

Najbrž se sama sebi nisem zdela dovolj dobra. Takrat, to je bilo pred desetimi leti, sem se še iskala. Snemala sem filmčke, uživala v montaži, delala na RTV kot novinarka in napovedovalka, še prej kot radijska voditeljica, obiskovala sem filmske delavnice, ustvarjala na spletnem portalu Vest.si, ki je bil čudovit poligon za brezmejno igranje. Predvsem pa me je zaznamovala izkušnja s produkcijo Betontanc; plesala sem namreč, odkar vem zase, s sestro v sobi, kasneje po diskotekah. In nekega dne, ravno v času, ko sem prišla živet iz Divače v Ljubljano, me je prijateljica Lana prijavila na avdicijo za predstavo Wrestling Dostojevski. »Grem, če greš z mano,« sem ji odvrnila. Bila sem prestrašena, nisem poznala te scene, nisem imela pojma, kdo je režiser Matjaž Pograjc. Ampak, na avdiciji sem bila sprejeta in tako sem postala del predstave, katere premiero smo imeli v Schauspiel teatru na Dunaju, nato smo se odpravili na turnejo po Nizozemski in ZDA. Bilo je kot v sanjah; v predstavi sem odplesala eno svojih najlepših koreografij z Brankom Potočanom, ki zna iz mene še danes izvleči lepe, spontane gibe. In takrat sem tudi prvič začutila ta preskok v dojemanju, to željo po igranju. Ampak bila sem premlada, imela sem 23 let. Danes sem vesela, da sem tako dolgo čakala na svoj igralski debi, saj bi prej igrala iz napačnih razlogov. Zdaj na življenje gledam drugače in znam ceniti človeške zgodbe veliko bolj kot prej.


Vse nas žene to, da bi radi dobro živeli, in s tem absolutno ne mislim zgolj materialno, ampak predvsem da smo zvečer, ko gremo spat, mirni. Da gremo »čisti« spat, to mi je všeč.


»Vemo, kaj smo, toda ne vemo, kaj bi lahko bili,« je zapisal William Shakespeare. Najiskrenejše in najdragocenejše želje o tem, kaj si želimo biti, pogosto privrejo iz nas v otroštvu.

Najbrž res. Jaz sem se že kot deklica spogledovala z igralstvom. Sanjala sem o tem, da bom zvezda; igralka, pevka, plesalka. Vse sem hotela postati, pa nisem točno vedela, kaj bi izbrala. Spominjam se dogodka iz vrtca, ko sem bila oblečena v belo, kvačkano oblekico in smo peli tisto: »Sem deklica mlada vesela, sem pravo slovensko dekle.« Sredi petja sem izstopila iz kola, se postavila na sredino in se začela vrteti; kot prava, vesela Slovenka. In takrat sem prvič doživela tisti negativni odziv okolice: Kaj si pa ti misliš, da si. V osnovni šoli je bilo še slabše, malokdo me je razumel, upošteval moje želje. In tako sem se počasi ogradila, naučila sem se, da se ne smem izpostavljati. Razvila sem strah pred drugačnostjo in postala siva miška. In šele zdaj, na pragu 40, se počasi osvobajam teh družbenih okvirjev. In še vedno se bojujem s skritimi, zlobnimi glasovi v svoji glavi, ki mi pravijo: »Raje se drži bolj v ozadju.« Človek mora, če želi biti ustvarjalen in se česa naučiti, odraščati v svobodnem okolju, ki ga spodbuja, in ne negira in ustrahuje. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sva se odločila, da bova hčerko Malo šolala doma.



Starši, ki se odločajo za šolanje otrok na domu, pravijo, da želijo spodbuditi spontano učenje in omejiti negativni vpliv družbe na otroka. Pa vendar, ali se vam ne zdi, da so otroci, ki ostajajo doma, prikrajšani za socializacijo, za pridobivanje socialnih veščin?

Menim, da v šolah poteka sila umetna socializacija, saj si otrok ne izbere ljudi, s katerimi se je primoran soočati, sam, ampak mu jih nekako vsilijo drugi. Postavijo ga na določeno mesto in mu začnejo ukazovati; s kom bo sedel, s kom se bo igral, kdaj se bo igral, kdo ga bo učil ter kaj in kdaj. To potem postanejo matrice našega delovanja; takšen otrok nima svobode izbire in posledično ne zaupa sebi. Zame je socializacija to, da po občutku izbiraš ljudi in se z njimi skozi življenje soočaš iz dneva v dan. 

!prekinitev!


Iz dneva v dan poslušamo, da so uspešni ljudje inovativni, tisti, ki mislijo s svojo glavo, zato mi ni jasno, zakaj tudi naš izobraževalni sistem ne podpira ustvarjalnosti. Seveda obstajajo svetle izjeme, vendar menim, da je sistem domačih nalog, ocenjevanja in šolskega zvonca zastarel in neustrezen. Zakaj otrokom ne dovolimo, da razvijejo svoj potencial? Že v vrtcih tega ne počnejo. In meni osebno je veliko laže otroka šolati doma kot ga prepustiti sistemu in se kasneje ukvarjati s posledicami. 


Jan je bil prepričan, da sem dobra igralka, veliko prej, kot sem verjela sama. Pri njem najbolj cenim to, da je intuitiven; resnico zaznava tako preprosto, kot mi z vidom zaznavamo barve. In ne prenese plehkosti in laži.


Torej ustvarjate v filmu, gledališču ter se obenem popolnoma posvečate hčeri. Kako vam uspe vse to?

To zveni, kot da sem polno zaposlena in nekakšna superženska! Ampak jaz še vedno ne delam veliko; to so lepi projekti, ki pridejo tu in tam in nam vsem popestrijo vsakdan.

Pred rojstvom Male sem živela brezciljno življenje, posvečeno zgolj iskanju ugodja in izogibanju neugodja, potem pa sem začela prepoznavati, katera dejanja imajo smisel in katera ne. Hotela sem preživeti kar se da veliko časa z njo, mislim, da nas takrat otroci tudi najbolj potrebujejo. In mi njih. 


Da se povrnemo k vašemu delu: kako se poglabljate v svoje vloge? Postavate pred ogledalom in trenirate določene gibe, izraze? 

Ne, nikoli ne vadim pred ogledalom, saj si nisem preveč všeč. (smeh) Ugotovila sem, da sem dobra, če se sploh ne obremenjujem s tem, kako izpadem in izgledam, zato se med snemanjem ne smem videti. Da sem določen prizor odigrala dobro, preprosto slišim po glasu. Po glasu se takoj sliši, ali je zlagano ali ni.



V Družinici se pojavite v dveh prizorih popolnoma goli; v prvem pod tušem, v drugem pa s svojim šefom, ki ga igra Borut Veselko. Je bil to prizor, ki je od vas terjal največ čutnosti in poguma? 

Ja, prizor seksa s šefom je bil zame kar trd oreh. Bilo mi je blazno nerodno pred Borutom, ki ga izredno spoštujem kot igralca, in pred ekipo. Ampak Borut je bil neverjetno razumevajoč, nenehno je duhovičil, da bi me sprostil, celotna ekipa pa tako mirna in spoštljiva, da sem imela občutek, kot da me pripravljajo na nekakšno plemensko iniciacijo. Tako da je bilo na koncu ta ljubezenski prizor veliko laže odigrati, kot sem sprva mislila. Sicer pa je bil zame najbolj zahteven prizor, ko se z možem, ki ga je odigral izvrstni Primož Vrhovec, prepirava, ker se jaz ne znam kregati. Ampak tudi tu mi je bil v neizmerno pomoč soigralec. (smeh) 


Ste zdaj prebili led? Ste poželi samozaupanje in samozavest, ki vam bosta odprla vrata za nove filmske vloge?

Zagotovo si še želim igrati, a si ne domišljam, da bodo zdaj vloge kar deževale. Se mi je pa z nagrado uresničila še ena skrita želja; kot najstnica sem pogosto sedela pred ogledalom in intervjuvala samo sebe, ker sem osvojila nagrado za najboljšo igralko. In potem ko sem sredi snemanja ugotovila, da mi ne gre tako slabo, sem spet začela vaditi svoj zmagovalni govor iz srednje šole. Žal pa me ni bilo na podelitvi nagrad v Montrealu, tako da ga še nisem imela priložnosti povedati.


Ne, nikoli ne vadim pred ogledalom, saj si nisem preveč všeč. (smeh) Ugotovila sem, da sem dobra, če se sploh ne obremenjujem s tem, kako izpadem in izgledam, zato se med snemanjem ne smem videti. Da sem določen prizor odigrala dobro, preprosto slišim po glasu. Po glasu se takoj sliši, ali je zlagano ali ni.

 

Nam ga zaupate?  

Ah, takrat je bil malo bolj ciničen, kot je danes, zahvalila sem se namreč tudi učiteljici iz osnovne šole, ki me je hotela videti na ekonomski šoli. Sicer pa sem za podporo in iskrenost hvaležna sestri Mireli, Janu in Mali, ki me vsakodnevno naučijo kaj novega o ljubezni. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE