Zajtrk je ključni obrok dneva.

To nedvomno drži tako za otroke kot odrasle, zato ga ne smemo izpuščati. Daje nam prvo energijo, ki je med denimo osemurnim spancem nismo prejemali, a telo je kljub temu uporabljalo od 60 do 70 odstotkov energije za osnovne funkcije. Izgubljene zaloge najhitreje nadomestimo s škrobnimi živili, kot so polnozrnati kruh, kosmiči ali kakšen sadež.

Bolje zjutraj pojesti denimo le eno marelico kot ničesar?

Zagotovo. Kadar nimate zajtrka, telo strada in ste dopoldne izpostavljeni lakoti, zato boste v času kosila planili po hrani, je pojedli preveč. Dokazano je, da osebe, ki preskakujejo zajtrk, to počno tudi, kar zadeva druge obroke, oziroma jih združujejo.



Takšne osebe so pogosto tudi predebele.

Seveda, prav to je bistveno – obstaja zelo tesna povezava s čezmerno telesno težo in debelostjo pri vseh starostih. Skrb vzbujajoče je, da le 45 odstotkov naših šolarjev mladostnikov, starih od 11 do 15 let, redno uživa zajtrk. Predvsem s starostjo upada delež deklet, ki redno zajtrkujejo. Vedeti moramo, da je rezultat vezan v prvi vrsti na prehranjevalne navade staršev. Otrok ne bo zajtrkoval, če doma ne vidi tega vzorca. Res je, da se nam zjutraj mudi, a si je treba vzeti čas in ta prvi obrok pojesti skupaj z njim.

Ali smuti zadošča?

Smuti je lahko zdrava izbira za prvi obrok, ko denimo banani dodamo borovnice, posneto mleko ali navadni jogurt, lešnike, žlico kosmičev ali dve in med. S tem zaužijemo beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate in prehranske vlaknine. Smutiji imajo negativen prizvok zaradi industrijskih izdelkov, ki vsebujejo ogromno sladkorja ter so prave kalorične bombe. Namesto pravega sadja so vmešani sadni koncentrati.

Kosmiči za zajtrk so se v zadnjih desetih letih zelo razmahnili. Ob pregledu sestavin pa pogosto ugotovimo, da gre pravzaprav za sladico, ne polnovreden obrok. Težava je v tem, da so otroci tega navajeni in ko jim ponudimo bolj osnovne kosmiče brezdodatkov, denimo koruzne ali ovsene, jih ne želijo jesti. 

Kaj je najboljše, kar lahko otrok zajtrkuje pred odhodom v šolo?

Obrok naj bo pester, barvit. Vključuje naj osnovna živila z manj sladkorja in umetnih dodatkov. Namesto industrijskih sadnih jogurtov kupimo navadnega, mu primešajmo sadje ali žličko domače marmelade. Dobra izbira so jajca in sir. Izogibajmo se prevelikim količinam slanih mesnih izdelkov, saj vsebujejo veliko soli. Še nekaj primerov hitrega zdravega zajtrka: košček polnozrnatega kruha ali graham štručke z malo nemastnega sira ali skutnega namaza s koščkom paprike ali paradižnika z origanom in skodelica toplega mleka ali čaja. Kadar denimo mama ve, da ne bo imela časa, lahko zvečer pripravi mlečni riž in ga zjutraj ponudi otroku hladnega ali pa ga pogreje in posuje z mletimi lešniki.

Kako se izogniti škodljivim sladkorjem, ki jih je veliko denimo v t. i. piškotih za zajtrk, ploščicah z oreški in sadjem, industrijsko izdelanih sokovih pa v kakavu?

Zelo težko, ker te sladkorje najdemo že tako rekoč povsod. Treba je razlikovati med alternativami, vedno jih imate na voljo. Pa ko ste že omenili kakav, kupite lahko osnovni kakavov prah brez sladkorja. Razlika je ogromna. Pri piškotih za zajtrk se je treba vprašati, zakaj bi za zajtrk jedli piškote. Imeli naj bi več vlaknin, a najdemo tudi polnjene, v njih je veliko maščobe in sladkorja. Za enkratni obrok predlagajo 50 gramov, torej dva do tri piškote, a če želite biti siti, jih boste pojedli šest, sedem, torej preveč. Raje priporočam prej omenjene bolj zdrave alternative, ki nasitijo za dlje.



Mislije naredimo sami, tako da denimo osnovnim ovsenim kosmičem dodamo suho sadje in oreške. Ob pripravi obroka vmešamo še med in sadje ter mleko oziroma jogurt.


Okusi so različni. Nima denimo vsak rad opevanih kosmičev za zajtrk. Ali je otroka mogoče odvaditi, da bi jedel nezdrave jedi?

Kosmiči za zajtrk so se v zadnjih desetih letih zelo razmahnili. Ob pregledu sestavin pa pogosto ugotovimo, da gre pravzaprav za sladico, ne polnovreden obrok. Težava je v tem, da so otroci tega navajeni in ko jim ponudimo bolj osnovne kosmiče brezdodatkov, denimo koruzne ali ovsene, jih ne želijo jesti. Težko preklopijo, a je mogoče. Tukaj pride na vrsto domiselnost, v prvi vrsti nas staršev.

To pomeni, da denimo dodamo malo medu?

Drži, pa lešnike in sadje, da je hrana tudi videti lepo. Treba je staviti na postopno odvajanje oziroma navajanje. Še bolje je seveda, da se vse začne že pri najmlajših.

Dejstvo, da avtomati z nezdravo prehrano stojijo denimo v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, me žalosti. Po drugi strani je to podobno ponudbi v trgovini z živili. Potrošniki smo tisti, ki izbiramo, kupujemo. Zakonodajnih rešitev ali usmeritev na tem področju žal ni. 

Po raziskavah so pretežki otroci še bolj dovzetni za televizijske oglase za nezdravo hrano. Lastniki medijev – ti so sicer od vas oziroma NIJZ prejeli določene smernice – se sami odločajo, kakšne oglase bodo uvrstili v program in kdaj. Kako je mogoče škodljiva sporočila omejiti?

Trenutno velja zakonodaja o avdiovizualnih medijskih storitvah iz leta 2015, v kateri je povzet evropski pravni red. Slovenija je v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo pripravila strokovne kriterije oziroma smernice za medije. Za zdaj je pravno zavezujoča omejitev le ta, da ponudnik medijskih vsebin določenih neprimernih sporočil ne oglašuje, ko so na sporedu otroški programi.

Vendar otroci gledajo tudi druge stvari, denimo družinske nadaljevanke in plesne šove. Nekatere oddaje imajo celo načrtovano ciljno skupino otrok.

Res je in prav bi bilo, da omenjeno pravilo velja za celoten program, a smo vezani na zakonodajo. Za spremembe bi se morali obrniti na zakonodajalca, tj. ministrstvo za kulturo.



Ne na ministrstvo za zdravje?

Ne, to je le sodelovalo pri pripravi smernic. Pri plesnih šovih, ki ste jih omenili, gre za promocijo plesa, ki je zelo priporočena oblika gibanja tudi za otroke, po drugi strani pa je med oglasnimi bloki ogromno precej drugačnih vsebin.

Kakovost šolske prehrane je po mnenju strokovnjakov solidna, a še vedno primanjkuje dobrih, lokalno pridelanih živil. Kakšno pa je vaše mnenje o avtomatih za hrano? Najdemo jih skoraj povsod, tudi v službah in celo v bolnišnicah. V njih prevladujejo sladke pijače, sladkarije in mastni slani prigrizki, polni konzervansov. Pri vas na NIJZ sem sicer opazila, da imate v avtomatu bolj zdrave izdelke.

Glede kakovosti prehrane bi rad poudaril, da lokalno pridelano ni nujno vselej najboljša izbira, saj ne sledi vedno nujnemu normativu, da je pridelana prijazno do okolja, narave in človeka. Kar zadeva ponudbo v avtomatih za hrano, pa je ponavadi vezana na organizacijo in pogodbo, ki je sklenjena s ponudnikom. Pri nas na NIJZ imamo zares bolj zdrave izdelke, kar se mi zdi prav. Dejstvo, da avtomati z nezdravo prehrano stojijo denimo v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, me žalosti. Po drugi strani je to podobno ponudbi v trgovini z živili. Potrošniki smo tisti, ki izbiramo, kupujemo. Zakonodajnih rešitev ali usmeritev na tem področju žal ni.