Ljuba Popolna,


Zdaj si Popolna. Prej si bila Popolna. In vedno boš Popolna.

Ne glede na to, kaj je bilo, kaj je in kaj bo.

Berem vaš odziv na »Zlorabe Duhovnih Lulčkov«.

Koliko nas je, ki nismo vedele, kdo smo in smo pustile, da v naš sveti osebni prostor; prostor, ki pripada samo in izključno nam - vstopijo luči sestradane osebe z blatnimi čevlji in ga umažejo.

Ali pa še hujše: jim tega sploh nismo pustile, pa so vseeno vstopili. Brez povabila. Brez dovoljenja. Navkljub prepovedi.

A poznaš tisti občutek, ko nekdo jemlje tvoj zrak?

Kot da je vdrl v tvoja pljuča, ti krade tvoj dih, tvoje življenje - ti pa se zato pomanjšuješ in dušiš.

A veš, ko nekdo bolje od tebe ve, kaj naj bi bilo najbolje zate? Kako bi morala živeti svoje življenje?

Ko se kot velika senca postavi predte in vate pljuva dobronamerne nasvete.

Ki ti, v imenu ljubezni, grozi. In te svari, kaj bo, če ga ne boš poslušala?

Kolikokrat v življenju si se že pomanjšala?

Se skušala narediti nevidno?

Požrla svoj glas?

Skrila svojo luč?

Vse to, samo zato, da ne bi bila sama.

Samo zato, da bi bila pridna.

Vredna.

Sprejeta.

Da bi si zaslužila to prekleto ljubezen od tistih, ki so tako zelo skopi z njo. Ki ti jo dajo samo ob posebnih priložnostih, v odmerjenih količinah, za v naprej določeno ceno.

Kaj vse si že naredila, da bi bila končno že enkrat pohvaljena? Kaj vse narediš, da si pohvaljena?

Kam zbežiš, da najdeš tisto sprejetost, ki bi ti morala pripadati, pa moraš tako zelo trdo delati zanjo? V kaj zbežiš?

Je to hrana? Je to bolečina? Je to bolezen? Otopelost? Samozanikanje? Samosabotaža?


VERJELA SEM, DA SEM KRIVA

Meni se zdi, da se že celo življenje umikam.

Ne spomnim se točno, kdaj sem se prvič umaknila. Natančno pa vem, kdaj sem se prvič največ umaknila.

Devet let sem bila stara, ko sem mamici povedala, da me njen partner na zelo čuden način objema. In otipava.

Tudi pogledala me ni. Le hladno, očitajoče mi je rekla: »Me ne preseneča. Kaj pa hodiš v spodnjih hlačah po stanovanju!«

Niso bile spodnje hlače. Bil je spalni kompletek. Kratka majčka. In kratke hlačke. Kariraste. Obrobljene s čipko. Roza-bele. Z mašno. Za punčke. Za punčke, ki še nimajo joškic. V Avstriji sem ga dobila. V KGM-u.

In nisem hodila z njim po stanovanju. Spala sem v njem. Zjutraj sem šla v njem lulat. Iz svoje sobe, do kopalnice. Štiri korake, po temno rjavem parketu, od enih vrat z rdečo plastično kljuko, do drugih.


Ko ti oseba, ki ti je najbolj sveta, ki jo imaš najraje in ki najbolje ve, kaj je prav zate in kaj ne, reče, da si ti kriva: to sveto verjameš. Razumeš, da je v tebi problem. Da se moraš pomanjšati. Spremeniti. Da nisi dovolj dobra. Nisi pridna.

Nikdar v življenju se ne postaviš zase. Ker se ona ni nikdar postavila zate.

Od zdaj naprej, se boš samo še bolj in bolj krivila.

Ko te ta oseba, ki tebi predstavlja največjo moč, ne zavaruje: kako nekaj se boš zavarovala sama?! Tako majhna si, napram njej.

Dojameš, da si nepomembna.

Nikdar več nisem oblekla tistega kompleta. Nikdar več nisem šla v kratkih hlačkah v kopalnico. Otipavanje se je vseeno stopnjevalo in vleklo še leta.

Ves čas si želim biti dovolj dobra. Dovolj pridna.

Da bom ja varna.

In če kdaj vidim punčko, oblečeno v karkoli, kar je roza-belo-karirasto, me zmrazi. Enako, če na plaži vidim deklico, v kompletku kratkih hlačk in kratke majičke - modrčka za tako majhne deklice, ki še nimajo prsi.

Ne imej tega oblečenega.

Prosim.

Ti boš kriva.

In nikdar ne boš izvedela, česa.

Si mislim, ko me stiska v pljučih.


(Se nadaljuje jutri)


Zgodba se nadaljuje tukaj.