Bo Irska legalizirala splav?

Glede na nekatere zadnje javnomnenjske raziskave, naj bi referendum o odpravi osmega amandmaja irske ustave, ki dejansko onemogoča umetno prekinitev nosečnosti, podprlo 63 odstotkov volivcev, proti pa naj bi jih bilo 37 odstotkov. Volišča bodo odprta od 7. ure zjutraj do 22. ure po lokalnem času, izidi naj bi bili znani v soboto. Volilnih upravičencev je na Irskem 3,2 milijona. Osmi amandma, ki je na Irskem začel veljati leta 1983, je izenačil pravico do življenja tako za nerojenega otroka kot nosečnico, s tem pa je prekinitev nosečnosti v državi dejansko postala nemogoča. Odobri se jo edino v primeru resne ogroženosti življenja matere, za kršitev zakona pa je zagrožena kar 14-letna zaporna kazen. Irska ima tako eno od najstrožjih zakonodaj glede umetne prekinitve nosečnosti na svetu, zaradi česar se morajo številne Irke, če si to lahko privoščijo, za splav zateči v tujino, največkrat v Veliko Britanijo, kjer splav opravijo do 24. tedna, a samo, če to odobrita najmanj dva zdravnika. 

Nasprotovanja k strogi irski zakonodaji so dosegla vrelišče po letu 2013, takrat je javnost namreč pretresla smrt 31-letne Savite Halappanavar, ki je umrla zaradi zapletov ob spontanem splavu v 17. tednu nosečnosti. Njeno življenje bi lahko rešili, če bi pravočasno sprožili umetno prekinitev nosečnosti, a so njeno zahtevo večkrat zavrnili. Nazadnje, ko se je njeno zdravstveno stanje zelo poslabšalo, so umetno prekinitev nosečnosti zavrnili z utemeljitvijo, da je slišati srčni utrip nerojenega plodu, je leta 2012 poročal britanski BBC. Po smrti Savite Halappanavar so na Irskem dovolili umetno prekinitev nosečnosti samo v primeru ogroženosti življenja nosečnice. V primeru umetne prekinitve nosečnosti, kadar življenje nosečnice ni ogroženo, pa je na Irskem tako za nosečnico kot zdravnika in vse, ki pri tem pomagajo, zagrožena zaporna kazen do 14 let zapora.

A ta ukrep seveda ni pomiril javnosti. Kriminalizacija splava na Irskem stigmatizira ženske, ogroža njihovo življenje ter povzroča diskriminacijo in neenakopravnost. Pozivi k dodatnim spremembam zakonodaje tako močno gorijo, še posebej ob nedavnih uradnih podatkih, da se je samo leta 2016 v Veliko Britanijo zateklo 3265 žensk, ki so opravile umetno prekinitev nosečnosti, dejansko pa naj bi bila ta številka še bistveno večja. Poleg tega so številne Irke zatekle v druge države, a uradnih podatkov o tem ni. 

Zaradi strahu pred stigmatizacijo ali ker si ne morejo privoščiti potovanja v tujino, so se bile številne Irke prisiljene zateči tudi k tveganim metodam umetne prekinitve nosečnosti. Organizacija Women on Waves, ki so jo ustanovili prav za namenom, da bi preprečili te metode in zagotovili ustrezno zdravstveno pomoč ženskam, navaja, da so med letoma 2010 in 2012 na Irsko poslali 1642 zavojev tablet za umetno prekinitev nosečnosti. 

Podporniki referenduma tako močno upajo na korenito spremembo zastarelih nazorov, ki bi Irkam z novo zakonodajo omogočila na njihovo zahtevo v prvih 12. tednih nosečnosti. Kako pa je tovrstno področje urejeno pri nas in drugod po svetu?