Bil je moj prvi in edini fant

Avgust je. In vaša žalost ob nedavni izgubi moža Slavka še vedno močno boli. Kako danes gledate na moževo dediščino in svoj del v njej? Nekje sem prebrala, da ste, ko ste namreč slišali njega igrati na klavir, svojega kar zaprli.
Ves čas sem mu bila privržena, nikoli mu nisem nasprotovala. Vesela sem bila njegovih uspehov, in kjer sem lahko, sem pomagala, tudi pri urejanju not. Ravno dovolj sem jih obvladala, da sem lahko bila v pomoč. Prve note sem urejala in za tisk pripravljala sama.

Slavko je velikokrat v intervjujih povedal, da je k njegovemu uspehu vodilo zgolj naključje, da uspeha ni načrtoval ali pa celo težil k njemu.
Res je, nikoli. V sebi je nosil dar. Ko sem gledala, kako je s triom v prvih letih ustvarjanja igral na vrtu – takrat so bili kostanji še bolj košati – je mladina zlezla na drevesa, da ga je slišala. Slavko je bil res poseben človek. Imel je dar, za katerega ni želel povračila. Ni si želel popularnosti, ta je prišla sama od sebe. Prvi posnetki iz Celovca in z domačih veselic so ga naredili zelo priljubljenega. Na to ni mislil. Ta dar je bil preprosto v njem.

Veliko ste ga čakali.
To pa.

V časih največje popularnosti ga včasih tudi po leto dni ni bilo domov.
Hja, po šest mesecev skupaj pa ga res velikokrat ni bilo doma.

Kako ste to prenašali?
Sem mislila, da je samoumevno. Bila sem še zelo mlada. Nisem pričakovala razkošja. Najteže je bilo, če so bili otroci bolni ali pa sem rojevala, ko njega ni bilo. A mlad človek vse zmore.

Ko gledate nazaj, kdaj vam je bilo najlepše?
Ko je prišel domov.

Kaj sta takrat najprej naredila skupaj?
Pripravila sem mu njegovo najljubšo hrano. Še posebno je užival v sirovih štrukljih. No, najbolj vesel je bil, ko so ga otroci spoznali. Takoj ko jih je objel, so bili že eno. Otroke je imel zelo rad. Pa tudi midva sva se razumela. Ne pomaga nič tarnat', a težek je tak prehod od časa, ko sva bila skupaj, pa do danes, ko sem sama. (Nato za trenutek utihne, kot da bi premišljevala, kaj bi še lahko povedala.) Rad me je vozil v galerijo v Begunje, ki sem jo 25 let vodila na sinovo željo. Bilo mu je zelo hudo, ko je nehal voziti avto. Bil je izjemno dober šofer in varne vožnje je naučil tudi najine sinove. Vedno je govoril: če potnik poleg tebe zaspi, je to dober znak.

Veliko izgub ste morali prenesti v življenju.
Res je. Vsak človek ima svojo usodo.

Slavko je bil res poseben človek. Imel je dar, za katerega ni želel povračila. Ni si želel popularnosti, ta je prišla sama od sebe.

Koliko, mislite, imamo znotraj te usode ljudje sami možnost, da živimo po svoje?
Dvajset odstotkov.

Triinšestdeset let skupnega življenja. Neverjetno. Imeli ste devetnajst let, ko sta se spoznala. Kaj vam je dal?
Vcepil mi je točnost. Ko je človek mlad, je raztresen. Veliko mi je dal. Bil je izredno discipliniran. Imel je povsem svoj sistem, kako se je treba vesti pred koncerti. Redno in pridno je vadil. Nikoli ni šel na »dva deci«, vedno je pred koncertom eno uro igral, hodil na svež zrak. Vselej je tudi vedel, da mora na odru dati vse od sebe, ne glede na to, ali bo dvorana polno zasedena ali pa bosta tam sedela samo dva. Takšen je bil. Ljudje so ga imeli radi, ker so v njem čutili, da igra z veseljem in dušo in da tega ne počne zaradi honorarja, temveč da vse od sebe zaradi ljudi, ki so prišli zato, da ga slišijo.

Je kdaj prišel domov in rekel: Draga žena, ne zmorem več?
Ne, nikoli. Nasprotno. Ko je odigral koncert in če so bili ljudje ljubeznivi in je videl, da imajo glasbo radi, jih je še dodatno motiviral, da bi bili kar najdlje veseli.

Doma pa za družbo najbrž ni želel igrati.
Ne, to pa ne.

Ste bili kdaj del njegovega drugega sveta blišča, ko je igral na velikih prizoriščih takratnim pomembnežem, kot je bil tudi Tito, ali ste čakali bolj ob strani?
Čakala sem ga ob strani. Bila sem ob njem pri podelitvi prve zlate plošče, tu in tam me je povabil na kakšen dogodek. A jaz sem bila vezana na dom, reševala sem njegovo pošto, pripravljala note za izdajo v samozaložbi, kasneje imela veliko dela z gradnjo hiše, s tem, da bi imeli čim prej svoj dom, ker so bile tudi vse vaje ansambla v naši kleti. Nisem prav veliko hodila naokoli. Enkrat letno smo šli po opravkih za založbo, da sem malo videla svet. Največkrat smo šli v Nemčijo, do Berlina ali Hamburga.

Vam je bilo tako življenje – torej vožnje po Evropi – všeč?
Ne najbolj. Ko sva dobila prvega fantka, si je želel, da bi hodila z njim naokoli, a meni to ni preveč dišalo. Otroci so vendar morali hoditi v šolo. In če se je doma gradila hiša, je bilo zame pomembneje, da si čim prej ustvarimo nekaj svojega.

Katera je vaša najljubša Avsenikova pesem?
O tem še nisem premišljevala ... (Nato se ji zariše nasmešek na obraz, ko se vendarle spomni.) Veter nosi pesem mojo! Tega naslova sem se sama spomnila. Ko je nekoč igral na klavir, mi je prišlo na misel, da sicer ne morem biti veliko z njim, a veter mu vendarle nosi mojo pesem. In mu je bil naslov všeč.

Ste ga imeli zelo radi?
Seveda! Bil je moj prvi in edini fant. Ko sem bila mlada, sem imela veliko priložnosti, a mi ni bilo do tega, da bi tekala od enega do drugega.

Nisem prav veliko hodila naokoli. Enkrat letno smo šli po opravkih za založbo, da sem malo videla svet.

Ste se kdaj bali zanj?
Seveda. Predvsem sem se bala kakšne nesreče na cesti.

Kaj pa vsa ta pisma oboževalk? So vas kdaj zamajala?
Ne. Nisem bila ljubosumne vrste. Nikoli nisem pregledovala njegovih žepov. Mirno smo živeli. Verjela sem vanj in v njegovo glasbo.

Ste že takrat, ko sta se spoznala, vedeli, da bo velika zgodba o uspehu?
Sploh ne. Živela sva zelo skromno. Po končani srednji šoli sem se želela zaposliti v Elanu, pa me niso sprejeli; ne vem, zakaj. Verjetno so vzeli kakšno domačinko. Starši so bili tako skromni, da nismo imeli niti za avtobus do Ljubljane. Nihče ni bil bogat. Oba sva bila navajena na malo. Sva pa veliko premišljevala o tem, kaj bi lahko naredila. Ko je dobil mož v tovarni službo kot kotni pletilec, je nekako šlo. Za razkošje ni bilo možnosti, a tudi potrebovala ga nisva. Še zdaj se spomnim, kako je bilo, ko se je tik po tem, ko sem zribala kuhinjo, podrl štedilnik in so se razsule saje po tleh ... No, potem mi je tla zribal on. (Smeh.) Če bi gledala na bogastvo, bi se lahko verjetno drugače poročila, a meni je bilo na njem vse všeč.

Vaš soprog je v intervjujih večkrat navrgel, da v medijih ne mara govoriti niti o tem, kakšen avto vozi, ker bi potem mislili, da je premožen. Pa ste bili kdaj?
Nikoli. Zgradila sva hišo in skromen vikend na morju, ker sem si tako silno želela dopustovati še kje drugje kot v Begunjah, kamor je mož hodil na obisk k staršem. Mami sem pomagala v kuhinji in to je bilo edino moje razvedrilo z otroki. Majhni so bili in tekali so naokoli, zato sem si želela vikenda, kjer bi lahko bili bolj sproščeni. Tudi sama sem služila. Vse noči sem šivala kopalne hlačke. Tega sem se naučila od očeta. Krojil je, bil je nadarjen. In morda sem od njega dobila veselje za risanje. No, pa tudi moj sin je danes slikar. Ni se odločil zgolj za glasbo, čeprav obvlada tako klarinet kot saksofon.

Kako ste preživeli izgubo hčera?
Težko. Še posebno ker je bil mož odsoten. Takrat pa sem ga res pogrešala. On je bil ves čas med veselimi ljudmi, jaz pa ... Seveda je bilo tudi njemu grozno hudo, a zame, ki sem bila doma, je bilo še teže. Še danes, ko me kdo o njiju ogovori na cesti, mi je zaradi te tragedije težko pri srcu. Zato tudi ne hodim rada v družbo. Vedno sem čakala, da bi imela še kakšno deklico, pa so se nato rodili vsake štiri leta trije fantje zapovrstjo. Že ko sem mislila, da ne bo nobenega več, je usoda hotela še tretjega.

Ko zdaj gledate nazaj, imate občutek, da je bilo življenje prijazno do vas?
Občutek imam, da se mi je vse dobro vrnilo. Recimo moj vnuk Sašo … Priljubljen je, imajo ga radi, uspešen je. Naj le tako ostane. Moj mož je bil tak, da nikoli ni gledal samo na denar, veste. Ob 55-letnici nam je diskografijo izdal Švicar, letos pa bomo ob 60-letnici zadnjo, izpopolnjeno diskografijo le poskušali izdati sami. Moram pa tudi povedati, da sem ponosna na svoje sinove. Zaradi sina Martina, slikarja, pa sem sama začela delati v galeriji, ki je imela doslej okoli 180 individualnih razstav in tri mednarodne kolonije; vsi so radi hodili k nam. A večen ni nihče in slike bo treba prodati. Enkrat pride konec. Kot je prišel tudi za mojega moža.

Je bil dolgo bolan?
Tri mesece je bil močno bolan. Je pa imel že dlje težave, ki sem jih opazila tudi pri vožnji, ko orientacijsko ni bil več tako natančen in gotov vase kot nekdaj. Sedela sem poleg njega in mu govorila: tukaj levo, tam desno. Sicer pa se je vedno rad pogovarjal. Rada bi si zapisala zadnji pogovor, ki ga je imel z vnukinjo, ko je bila na obisku ... Ko sem sama prišla iz bolnišnice po operaciji na obisk k njemu, ni več veliko govoril. Samo še kakšen znak je tu in tam dal od sebe.

Kako se počutite?
Ker sta mož in njegov brat Vilko veliko delala skupaj, in je tudi on že starejši, ne pričakujem več velikega razvoja, kar se glasbe in notnih zapisov tiče. Razen če bo delovala glasbena šola ... Prodala sem vsa darila, moževe stvari in zlatnino, ker sem bila tako zaljubljena v Begunje, da smo lahko ugodili zahtevam ministrstva in naredili šolo. Si pa želim, da bi jo še bolj nadgradili, da bi bili vsi učenci zelo zadovoljni in imeli možnost, da jih pošljemo na izpopolnjevanje na konservatorij v Trossingen.

Se čutite poklicani za to?
Da.

On je bil ves čas med veselimi ljudmi, jaz pa ... Seveda je bilo tudi njemu grozno hudo, a zame, ki sem bila doma, je bilo še teže. Še danes, ko me kdo o njiju ogovori na cesti, mi je zaradi te tragedije težko pri srcu.

Ste kdaj premišljevali o sebi, kako bi se vaše življenje obrnilo, če ne bi spoznali Slavka? Vi ste dali svoje življenje njemu. Vam je bilo kdaj žal?
Včasih sem si želela enako, kot si želijo slikarji, in sicer da gredo v kolonije, se izpopolnjujejo, družijo … Ampak ta želja ni prevladala. Se mi zdi, da je bila prava pot zame le tukaj v Begunjah.

Kaj vas je vedno znova gnalo, da ste ostali zvesti Slavku, njegovi glasbi in zdaj njegovi dediščini, da ste vse to preživeli? To čakanje … Izkazovanje izjemne potrpežljivosti. Kaj vas je gnalo?

V glavnem samo Slavko.

Kaj točno v njem? Živeli ste z njim, poznali ste ga takšnega, kot ga drugi niso mogli. Goreli ste z njim toliko desetletij.
Težko vam rečem. (In se malce ustavi v svojih mislih, iščoč besede, ki bi opisale njeno resnico.) Verjela sem vanj, bil je iskren. Ne vem, drugačen je bil od drugih. (Težko vam povem, spet reče, ko gospo poprosim, naj opiše to drugačnost. In ne želi odgovoriti na naslednje vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je bilo povsem njuno.) Poglejte, tudi on bi lahko kje ostal. Nekoč je imel prijatelja, s katerim je igral, a je ta v Švici spoznal žensko in ni več prišel domov. Enostavne stvari so bile med nama s Slavkom, privlačna sila in zaupanje. Sploh ne razumem, kako je mogoče, da so ljudje eno leto poročeni, potem pa se ločijo. Ali pa imajo več otrok in se razidejo, otroke pa pustijo. Ne vem, kako je mogoče, da se zgodi kaj takega. Mogoče veste vi?

Žal ne vem. Morda premalo vztrajamo. A v sebi prav vsi hrepenimo po dolgih in močnih ljubeznih, se mi zdi.
Ne vem ... Tudi družine pred nami so tako živele ... Sorojenci mojega moža so bili skromni, niso imeli veliko, a niso bili revčki, kajti imeli so drug drugega, in bilo je veliko ljubezni. Pri naju nikoli ni bilo posebnega bogastva. Mož je veliko investiral v kraj. Prvi asfalt sva midva pomagala narediti. Zdaj se trudimo za šolo, da bi koristila številnim generacijam, ki prihajajo za nami. In Slovenija je bila za moža vedno izjemno pomembna. Na koncertih je vztrajal, da zapojejo vsaj eno slovensko pesem. Ljudje so to imeli radi in naša šola želi to tradicijo nadaljevati. Imamo dve čudoviti pevki, ki se šolata pri nas. In radi bi, da bi tudi ansambli, ki pridejo k nam, na svojih koncertih zapeli vsaj eno slovensko. To se mi zdi zelo lepo. Ko slišijo v Švici ali Avstraliji naše ansamble in z njimi slovenske besede, so jim všeč, čeprav jih ne razumejo.

Enostavne stvari so bile med nama s Slavkom, privlačna sila in zaupanje. Sploh ne razumem, kako je mogoče, da so ljudje eno leto poročeni, potem pa se ločijo. Ali pa imajo več otrok in se razidejo, otroke pa pustijo.

No, saj v Nemčiji se je kar veliko oboževalcev Avsenikov učilo slovenskih pesmi, a sploh niso vedeli, o čem pojejo.
A tako?

So vaši sinovi kdaj pogrešali očeta?
Zelo. Najbolj je bil prizadet srednji sin, ki je danes slikar. Ko je bil majhen, je bil moj mož na vrhuncu slave in največ zdoma.

Gospa Brigita, neverjetni ste.
Vedno sva se borila skupaj. Napredek ti namreč daje veselje in zdi se mi, da se mi z uspehi sina in vnuka vse vrača. Ne obžalujem ničesar.

Četudi je bil vaš mož velikokrat daleč, ste vedno čutili, da sta skupaj?
Da, tako je.

Kaj pa vaše prijateljice, so vam kaj zavidale tako fejst moža?
Hja (in se nasmehne sama pri sebi), glede tega pa je bil moj mož mogoče malo sebičen. Nikoli mu ni bilo do tega, da bi imela svoje prijateljice. Njegova sestra Majda, žal že pokojna, je bila včasih moja družba. Enkrat sva bili celo skupaj v Parizu, ko sva obiskali bolno teto in kuhali zanjo, popoldne pa si ogledovali mesto. In ona je bila moja edina prijateljica. Razen otrok, staršev in moža nisem imela posebne družbe.

Ste v svojem življenju pogrešali ženske?
Sem.

Kaj menite, zakaj ni želel, da imate družbo? Se je morda bal, da ne bi bili več tako pozorni nanj?
Ne vem. Nekoč sem imela prijateljico, s katero sva se veliko vozili s kolesom. Igrala je kitaro in bila je zelo zabavna. Samo enkrat je prišla na obisk, in to z velikim klobukom na glavi, pa mu že ni bilo všeč. (In spet zamaknjeno potisne kotička ustnic navzgor, kot da bi se spomnila nekega njej ljubega dogodka.) Nikdar več ni prišla k nam. Nekako je ni več nikoli povabil. Jaz pa tudi ne. Kasneje sva si še dopisovali. Ni imela otrok in nisva bili na isti liniji.

Slavko je v intervjuju nekoč rekel, da je on znal plesati, ko vas je spoznal, vi pa ne. In da mu je bilo to všeč. Kajti če bi znali plesati že tako mladi, bi se moral vprašati tudi, kje ste se naučili in s kom.
Moj oče je bil proti temu, da bi se družila z vrstniki. Še ko so ob maturi moji sošolci šli v Dubrovnik, meni ni dovolil. Bil je zelo strog. Mislila sem si, da bom zdaj, ko bom imela moža glasbenika, končno imela priložnost več plesati, pa nisem.

Hja (in se nasmehne sama pri sebi), glede tega pa je bil moj mož mogoče malo sebičen. Nikoli mu ni bilo do tega, da bi imela svoje prijateljice.

Sta šla kdaj kam daleč skupaj, sta imela načrte za upokojitev, ki sta jih uresničila?
Ne. Skupaj z otroki smo veliko hodili naokoli, sicer pa posebnih načrtov ni bilo. Saj veste, kako je; več ko načrtuješ, slabše je. Mož tudi ni nikoli načrtoval dopustov vnaprej, na hitro se je odločil, in takrat je bilo treba spakirati in iti. (Se nasmehne.)

Kako ste se razumeli s svojo sestro?
Danes je še malo bolje.

Vam je pomagala v stiskah?
Občasno pride k meni na obisk. No, njej je oče pustil, da se je s fantom vozila z motorjem ...

Vas je imel oče bolj pod nadzorom.
Res je. A ne vem, zakaj. Ko me je pripeljal v Ljubljano na srednjo trgovsko šolo, mi je povedal tudi, po kateri poti moram hoditi in na katerem vogalu me bo vedno čakal. Je pa res, da se mi zdaj večkrat sanja o njem. Vidim ga, očeta, kako me čaka. Mi reče, če sem kaj dobro in prav naredila. Velikokrat ga vidim v nočeh. No, mlajša sestra pa je bila bolj navezana na mamo.

So bili starši dobri z vami?
Da. Dali so mi vse, kar so mi lahko.

Zaspal je. Popoldan ob štirih je bila v bolnišnici huda vročina. In on je zaspal. Dotrpel. Pred tem sem bila z njim, stisnil mi je roko in me pogledal. Še vedno vidim ta njegov pogled.

Kaj je rekel oče, ko ste k hiši pripeljali Slavka?
Zelo ga je imel rad, mama tudi. Slavko je bil vesel in fantje so se z njim radi družili. Enkrat je prišlo do naše gostilne kar 70 kolesarjev. Tri dni so spali na podstrehi, kajti ko je bil Slavko zraven, je bilo vedno veselje pri hiši. In hvala Bogu, da je bilo. Mogoče imajo drugi bolj dolgočasno življenje, nam dolgčas ni bilo nikoli. Bilo pa je zelo težko, to pa.

Kaj je bilo najteže?
Izgubiti hčerki. In zdaj moža. Upam, da ne umre nihče več od mojih bližnjih, preden mene življenje vzame.

Kako je umrl Slavko?
Zaspal je. Popoldan ob štirih je bila v bolnišnici huda vročina. In on je zaspal. Dotrpel. Pred tem sem bila z njim, stisnil mi je roko in me pogledal. Še vedno vidim ta njegov pogled.

V katerem obdobju življenja ste se imeli najlepše, kateri dogodek vas navda z radostjo in občutkom, da ste tudi dobro živeli?
Ko smo naredili vikend, je mož velikokrat s seboj vzel magnetofon. Z otroki smo bili po mesec dni na morju. Imeli smo svoj čoln in se ustavljali na obalah, postavili stole … Takrat smo se imeli najlepše. Iz tistega obdobja imam, tudi zato, ker je mož rad fotografiral, veliko slik. Še danes jih tu in tam rada pogledam. Takrat smo bili čisto sami zase, lepo nam je bilo.

Katero je bilo najpomembnejše Slavkovo življenjsko vodilo?
Bodi pošten in imej rad ljudi. 

Pogovor je nastal za revijo Onaplus septembra 2015.