PRVI SKUPNI INTERVJU

Barbara in Aleksander Čeferin: Da prideš na vrh, moraš imeti vse

Bil je ponedeljek in za predsednikom Uefe, Aleksandrom Čeferinom, je bil dolg dan, pred njim še daljši. Že eno leto je minilo, odkar je stopil v čevlje visokega športnega funkcionarja, predsednika Uefe, in vse bolj se zdi, da mu je položaj pisan na kožo. Barbara, njegova soproga, priznana slovenska fotografinja in lastnica galerije Galerija Fotografija, je umetnica. To je njun prvi skupni intervju.

Aleksandru ideja poziranja na domači trati ni ravno najljubša, a s svojim modusom operandi sporoča, da je treba vsako delo, ki si ga sprejel, opraviti mirno, profesionalno in odgovorno. In že tukaj se začne lekcija, ki jo, če želimo, lahko črpamo iz Aleksandrovega delovanja. Svoje delo opraviti najbolje, kot lahko. Preudarno. S samospoštovanjem.

Barbara živi povsem enaka prepričanja, le da je na zunaj drugačna. Je antipod, vsaj navidezni, soprogovi mirnosti in osrediščenosti. Živo srebro, ki težko sedi pri miru, ki se mora vsake toliko opomniti, v kateri vlogi je trenutno. V vlogi sogovornice, ženske na drugi strani objektiva, fotografirane, in ne fotografinja. Nenavaden občutek zanjo. Pripravlja se na veliko razstavo o italijanskem neorealizmu, ki bo pospremljena s številnimi predavanji in na ogled v januarju novega leta. Ljubljano bo takrat obiskal tudi Andrea Agnelli.

Aleksander in Barbara, par, v katerem ima vsak svojo kariero, a najlepše je življenje v presečišču.

Barbara: Brez garanja v povprečnosti izginejo tudi največji talenti. 

Uspeh je igra dvojega, talenta in dela. Koliko sta bila »odgovorna« za vaše dosedanje življenjske uspehe, Aleksander in Barbara?

Aleksander: Pomembna sta bila oba, a dejstvo je, da je brez talenta mogoče veliko ustvariti, brez dela pa bore malo. A nekaj te mora pritegniti. Če nimaš notranjega zagona, se sicer lahko povzpneš, a daleč ne bo šlo.

Barbara: Brez garanja v povprečnosti izginejo tudi največji talenti. Ko me je začelo fotografiranje zanimati, sem bila v osnovni šoli. Opazovala sem starejšega brata, kako je v kopalnici razvijal fotografije. Takoj mi je bilo jasno, da me fotografija privlači. Če gledam na svet skoznjo, se mi zdi bolj preprost. Ko držim v rokah fotoaparat, lahko rečem, da sem prava jaz, da mi je v svoji koži lagodno.



Aleksander, vaš oče je o vas nekoč zanimivo rekel, da se je vaš močni značaj izkazoval že pri štirih letih, in povedal prigodo o družinskem psu: »Takrat je sam z ovčarjem odšel na sprehod. Ker pa se je pes naveličal sprehoda, je želel oditi domov. Aleksandra, ki ni hotel spustiti povodca, je zato po trebuhu vlekel za sabo. Domov je prišel ves opraskan in krvav.« Kakšne so bile delovne navade, ki so vam jih privzgojili starši?

Aleksander: Delovne navade je v nas vsadila predvsem mama. Ob koncu tedna ni hotela niti slišati za to, da bi dolgo spali. Morali smo vstati in delati. A delovne navade niso vse. Ključno je, da ti starši privzgojijo tudi spoštovanje do sočloveka, poštenost. Če imaš ti dve značilnosti, ne boš ostal neopažen. Morda lahko koga na začetku preslepiš in se pretvarjaš, da si drugačen, a na dolgi rok ne gre. Nekateri na začetku ob izvolitvi na položaj dobijo veliko podporo, a jo nato, ker so jo zgradili na slepilu, izgubljajo. Lahko je ravno nasprotno, podpora se ti začne dvigovati. Prepričan sem, da bi, če bi bile volitve za predsednika Uefe danes, dobil več kot 90 odstotkov glasov.

Aleksander: Ni mi do preživljanja časa z ljudmi, ki jih ne poznam, samo zato, ker naj bi bili bogati in pomembni. Veliko raje grem ven s svojimi prijatelji in družino, v družbo ljudi, s katerimi sem sproščen. 

V hierarhiji športa se vrtijo velikanske vsote denarja. Med kramljanjem pred intervjujem ste, Aleksander, dejali, da je konec s človekom, ki si samo enkrat dovoli, da ga kupijo. Kako to, da ostajate nepodkupljivi?

Aleksander: Ne vem, ali bi lahko živel sam s sabo, če bi si dovolil kaj takega. A ko govoriva o podkupovanju, moram poudariti, da nimam v mislih neposrednih ponudb. V krogih, v katerih se gibljem, so finančni vložki veliki, osebni interesi pa tudi. Pojavljajo se različni ljudje, ki te želijo povabiti na svojo stran, ti dati kakšno darilo, ne da bi obenem kaj zahtevali. A vse to še pride, kajti: There's no such thing as a free lunch. Tako vsaj pravi angleški pregovor; nobeno kosilo ni podarjeno. Zato, ko dobim vabilo na luksuzno potovanje, na primer, in to za vso družino, nikoli ne grem. Iz dveh razlogov: ni ravno logično, da te nekam povabijo, a nočejo od tebe nič. Zakaj me potem na vse te prestižne destinacije niso vabili že prej? In drugič: v takšni družbi se ne znajdem. Ni mi do preživljanja časa z ljudmi, ki jih ne poznam, samo zato, ker naj bi bili bogati in pomembni. Veliko raje grem ven s svojimi prijatelji in družino, v družbo ljudi, s katerimi sem sproščen. Pa tudi mislim, da te ljudje bolj spoštujejo, če ostaneš normalen in si se pripravljen pogovarjati s komer koli. Obenem seveda moraš ohraniti svoj lastni jaz in dati jasno vedeti, da te ne more ravno kdor koli in kadar koli »sneti s kljuke«, ko se mu zahoče, ne glede na to, ali je govor celo o želji kakšnega vplivnega evropskega politika. Kajti če že takoj ne pokažeš, da zahtevaš osnovno spoštovanje, potem – »skočiš«. In ko skočiš enkrat, boš najverjetneje moral kaj kmalu spet.



Ni več nobena skrivnost, da lahko duh navijaštva, ki se razvname na tekmah, združi še tako različne ljudi, celo tiste, ki jih šport niti najmanj ne zanima. Nekaj je v tem skupnem prizadevanju za zmago svojega moštva, da ob njem nihče ne ostane ravnodušen. A zakaj je nogomet za vas še vedno prav poseben?

Aleksander: Nogomet je strast. Po svetu ga doživljajo kot neke vrste religijo. Je največje socialno gibanje, kar jih je. Samo prenos finala Lige prvakov gleda milijarda ljudi po vsem svetu! Nogomet ima to moč, da prekine vojni konflikt, nogomet združuje. Vsega tega se nisem zavedal toliko, kot se zdaj, ko sem predsednik Uefe.

Barbara: Ko sem bila nedavno na odprtju nogometnega igrišča, ki ga je postavila Uefa v največjem begunskem taborišču Al Zaatari v Jordaniji, kjer živi okoli 80.000 Sircev, sem tudi jaz doživela tisti pravi občutek moči nogometa. Stična točka je za vse, ki živijo tam. Ure, ki jih preživijo ob brcanju žoge, jim osmislijo dan. Vsi pridejo in vsem se med igro na obraz nariše nasmeh.

Aleksander: Šport jim morda vsaj za trenutek pomaga pozabiti na to, kaj vse so hudega prestali. Nogomet je zato več kot šport. Na igrišču je mogoče najti skupaj tako dečke kot deklice, čeprav naj ne bi smele igrati. Ampak na igrišču so drugačna pravila. Ni pomembno, kako si oblečen, katerega spola si, kaj imaš obuto – nasmehi otrok med igro so si povsod po svetu enaki.

Filozofija Uefe je, da z ligo A generira denar in ga nato preusmeri drugam, predvsem v projekte socialne odgovornosti. Želeli bi si, da bi kar največ mladih imelo možnost igrati ta šport, želel bi si tudi, da bi se okrepil razvoj ženskega nogometa. Glede tega je Evropa res raznolika. Po eni strani imamo Skandinavijo, kjer je ženski nogomet izjemno priljubljen, na drugi pa države, ki komentirajo, da je ženska le za štedilnik. Ko govorimo o nogometu, se ne zavedamo vedno vpliva, ki ga ima. Kot podpredsednik organizacije Fifa vam lahko povem, da nam je uspelo z grožnjo suspendiranja Iran prepričati, da ženskam dovoli igrati nogomet. Moč imamo, o tem ni dvoma. Pomembno je le, da jo uporabimo v pozitivne namene. Okoli 85 odstotkov dobička Uefe gre v solidarnostne projekte. Večkrat sem rekel, da bi bili Evropejci, če bi Evropa delovala kot Uefa, v Evropi mnogo bolj srečni. Pri nas ni velikih in majhnih držav, vsak ima en glas.

Aleksander: Slovenci smo bolj sposobni, kot si upamo priznati. Naš največji problem je pomanjkanje samozavesti in tega, da bi drug drugega podpirali, ko bi bilo treba. Sprašujem se, ali je morda plašnost slovenske politike kriva za to, da so videti plašni tudi Slovenci. 

Barbara: Ob prihodu v begunsko taborišče me je pričakalo 23-letno dekle, prav tako fotografinja, in me vozila naokoli, da bi se na lastne oči prepričala, kako živijo ljudje tamkaj. Najprej me je peljala k družini, spoznat deklico, ki je vsa navdušena igrala nogomet – igrišče je namreč zakrito, da lahko igrajo tudi dekleta. Ko sem poslušala njihovo pripovedovanje, se me je dotaknila njihova želja, da bi si v teh nenormalnih okoliščinah zmogli ustvariti kar se da normalne razmere. Ko sem vstopila v njihovo barako, so me takoj pospremili v prostor za goste, ki je bil prijetno postlan s preprogami. Ponudili so mi odlično kavo s kardamomom. A če mi je uspelo tukaj še zadrževati solze, mi ob obisku stanovalcev druge barake ni šlo več. Taborišče je v puščavi, a pred hišo naslednje družine, h kateri sem šla, se je bohotilo skrbno negovano zelenje. Ponudili so mi čaj in sladkarije, fantje, stari 8, 11 in 12 let, pa so se razgovorili o tem, zakaj radi brcajo žogo. Eden od njih je ves vznesen pripovedoval, da trenira tudi tekvondo in da zato pozna celo nekaj korejskih besed. Ne vem, kaj mi je bilo, a v tistem hipu so iz mene privrele solze, nenadoma. Gledali so me prijazno in potrpežljivo, dokler se niso ustavile. Dotaknila se me je njihova želja, da si tukaj, kjer so, ustvarijo kolikor toliko normalno življenje. Seveda bi vsi radi nazaj domov, v Sirijo. A ko sem jih gledala z žogo, sem dobila občutek, da so med igro še eni brezskrbni otroci z nasmejanimi obrazi.



Vrhunski svetovni nogometaši so pogosto zreducirani na premičnine, ki prinašajo slavo in denar. Zdaj ko jih poznate pobliže, najbrž mnogo bolj veste, kakšnega kalibra mora biti človek, da obstane na vrhu in zdrži pritiske. Kakšnega, Aleksander?

Aleksander: Res je, da sem spoznal največje aktualne nogometaše. To so zelo prijetni fantje, veliko manj samozavestni, kot bi želeli, da je videti na zunaj. V življenju so doživeli težke preizkušnje. Ko smo nedavno Ronalda, Messija in Pogbo prosili, naj nam pomagajo pri odprtju projekta Equal game (Enakopravna igra, op. p.), ki se zavzema za to, da bi nogomet igrali vsi, ne glede na starost, spol, raso in veroizpoved, so se vsi takoj odzvali in z otroki preživeli ves dan. Pogba, ki sicer igra za Manchester United, ni niti želel, da mu plačamo letalsko vozovnico, saj da zasluži dovolj. Tudi Ronalda vidijo kot še enega razvajenega zvezdnika, a je dal v dobrodelne namene več milijonov evrov.

Ti posamezniki, ki jih vidimo, da jim je uspelo, so le promile tistih, ki so imeli enake želje. Le da je druge zlomil pritisk, poškodba, smola v življenju, neprimeren značaj. Morda so bili nekaterih od njih celo bolj nadarjeni, a da prideš na vrh, moraš imeti vse. Izjemno velik pritisk je živeti tako, kot živijo oni. Je pa res tudi, da so uspešni in mladi zvezdniki, do smrti preskrbljeni, zato ni nobene potrebe, da se nam smilijo. (Smeh.) Vseeno, to so zanimivi in občutljivi fantje, še »otroci«, ki so si morali nadeti oklep, da se ne bi zlomili.

Barbara: Vse bolj se zavedam, da nam je čas natančno odmerjen, in vedno manj ga je. Dobro je, če ga uporabljaš za kaj smiselnega. 

Slovenija ima veliko izjemnih posameznikov. Zakaj menita, da je tako? Kaj je vseeno v nas, da smo toliko več kot le »hlapci«?

Barbara: Slovenci smo narod, ki geografsko gledano živi na prepihu. Malo nas je. Vso svojo zgodovino smo se morali boriti za svoj obstoj in obstoj jezika. Morda je ravno to razlog, da v izjemnih okoliščinah zmoremo pokazati vztrajnost in moč.

Aleksander: Slovenci smo bolj sposobni, kot si upamo priznati. Naš največji problem je pomanjkanje samozavesti in tega, da bi drug drugega podpirali, ko bi bilo treba. Večkrat sem že poudaril, da smo blizu zahodu in vzhodu, severu in jugu, razumemo socializem in kapitalizem, znamo tuje jezike. Edino, kar potrebujemo, je trenutek, ko se bomo zavedeli, da smo dobri. Kajti dokler ne veš, kaj imaš, tega ne moreš pokazati. Preden sem se vključil v boj za predsednika Uefe, mi je veliko ljudi reklo, da sem naiven, da ne bom dobil niti pet glasov. Lagal bi, če bi trdil, da me te opazke nikoli niso zamajale, se vprašal, ali morda ne letim previsoko, a Barbara ve, da sem bil, ko sem sprejel dokončno odločil, da grem v »boj«, osredotočen. Nikogar od »velikih« se ne bojim, saj za to nimam nobenega razloga. Sprašujem se, ali je morda plašnost slovenske politike kriva za to, da so videti plašni tudi Slovenci.



Kako se je vajino življenje spremenilo v zadnjem letu? Sta dobila čez noč nove »prijatelje«?

Aleksander: Ne. Prijatelji so ostali isti, je pa res, da sva si v tujini ustvarila veliko novih poznanstev. A nimava težav s tem, da ne bi znala razlikovati med tem, kdo so najini ljudje in kdo tisti, ki sva jih spoznala kot posledico mojega položaja. Zasebno se ne druživa z ljudmi, s katerimi si nisva podobna.

Barbara: Svoje življenje živimo, kot smo ga doslej. Seveda je malce drugačno, saj je Aleksander od tri do štiri dni na teden zdoma, a ko je doma, smo skupaj intenzivno. Vsak konec tedna gremo skupaj na večerjo, vzamemo si čas drug za drugega, se pogovarjamo. Skrbi, ki jih imamo, so sladke. Po letu dni me še vedno presenečajo prijetni odzivi ljudi na Aleksandrovo izvolitev. Tudi neznanci pristopijo in mu čestitajo.

Aleksander: Priznam, da je ta topli odziv prijetno presenetil tudi mene. Očitno mi uspeh privoščijo. V resnici nisem ves ta čas prejel niti enega negativnega komentarja. Vendarle smo Slovenci sposobni drugemu privoščiti, da mu gre dobro, še posebno če si to izbojuje povsem sam.

Aleksander: Za svoje otroke si želim, da bi bili predvsem dobri ljudje s čutom za pravičnost. To sva jim gotovo dala. Včasih se z njimi malo pošalim in opazim, da so se punce pripravljene v hipu skregati z mano, že če le izustim kak negativen komentar na račun deprivilegiranih ljudi. 

Na kaj ste ponosni, Aleksander, v tem prvem letu predsednikovanja Uefi?

Aleksander: Z reformami, ki smo jih sprejeli, nam je uspelo organizacijo narediti bolj transparentno, da se napake iz preteklosti ne bi ponavljale. Naš naslednji cilj, kar se profesionalnega nogometa tiče, je, da bi ustavili večanje prepada med bogatimi in revnimi, sicer bodo nekateri klubi v Evropi imeli proračun več kot milijardo evrov, drugi bodo propadli. Že prej sem omenil, da je večina dobička Uefe namenjena socialnim projektom. Želimo si razviti nogomet, omogočiti, da ga igrajo vsi. Naš namen ni najti novega Ronalda, temveč približati nogomet 99,9 odstotka otrok, ki nikoli ne bodo profesionalci. Vlagamo v njihovo zdravje, v to, da bi tudi tam, kjer je prepovedano, nogomet lahko igrale punce. Veste, da obstajajo klubi t. i. hodečega nogometa aliwalking football, kjer nogomet igrajo tisti, ki ne zmorejo več teči? Zanimivo, kajne?

Male nogometne zveze bi brez Uefe že jutri lahko zaprle vrata, zato so pred nami vedno novi izzivi. Tista peščica zvezdnikov, ki ustvarja dobiček, je samo pogled od zunaj. Liga prvakov predstavlja drobec vseh, ki na svetu igrajo nogomet. In ti drugi so za nas pomembni. Morda zaradi nogometa kakšen otrok ne bo ostal na ulici, morda bo med igro videl, kako je igrati z drugačnimi od sebe, ne bo ustvaril predsodkov do migrantov, tujcev. Šport združuje, o tem ni dvoma.



Začeli smo z vprašanjem o talentu in delu. Za konec me zanima, za kaj sta si ves čas prizadevala, da bi zraslo v vajinih hčerkah.

Aleksander: Za svoje otroke si želim, da bi bili predvsem dobri ljudje s čutom za pravičnost. To sva jim gotovo dala. Včasih se z njimi malo pošalim in opazim, da so se punce pripravljene v hipu skregati z mano, že če le izustim kak negativen komentar na račun deprivilegiranih ljudi. Tako včasih »testiram« njihov čut za pravičnost; lahko rečem, da so dobri ljudje. Obenem sva si z Barbaro vseskozi prizadevala, da bi vedele, da jih imava rada. Povezana družina smo. Trudila sva se v njih ustvariti zaupanje, da lahko pridejo do naju tudi, kadar naredijo kaj narobe. To zaupanje imajo. Za vse drugo me sploh ne skrbi.

Barbara: Ko vsake toliko moč najstniških hormonov poneha in pride na plan njihov pravi jaz, vsakič znova ugotovim, da gredo v pravo smer. Vse bolj se zavedam, da nam je čas natančno odmerjen, in vedno manj ga je. Dobro je, če ga uporabljaš za kaj smiselnega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE