84.206 jih je. Človekoljubov, če to pomeni, da jim za življenja drugih ni vseeno, ko gre za moralo in pravičnost. Altruistov, ki razpršujejo meglo apatije človeške družbe. Prostovoljcev, ki se proti zlu na svetu bodejo z dobrim. Z močmi, ki jih ni mogoče preseči. Globoko človeškostjo. Sočutnostjo. Odprtim srcem. Žarečim pogumom. Nalezljivo energijo. Prepričljivimi gestami, ki sežejo do soljudi.

84.206 jih je. Prostovoljcev. Žensk več kot moških. (A naj bo ob strani te vrste statistika.) Ne pa tudi dejstvo, da je posameznikov, ki se lotevajo spreminjanja sveta na bolje že s tem, ko se aktivno odzivajo na stiske ljudi okoli sebe, mnogo več, kot kažejo številke. Namreč, zadnji zbir podatkov o prostovoljstvu je za leto 2014 in nima dejanske vrednosti, ker je oddalo poročilo o prostovoljskem delu 84.206 prostovoljcev 744 prostovoljskih organizacij. Že samo v Slovenski mreži prostovoljskih organizacij, ki jo koordinira Slovenska filantropija, je povezanih več kot 1300 organizacij. Organizacij, ki vključujejo prostovoljce, pa je še veliko več. A kakor koli, (zgolj) omenjeni prostovoljci so letno opravili 10.056.740 ur prostovoljskega dela in prispevali za 104.355.621 evrov dodatka k sistemu socialne države. Ki je, roko na srce, čedalje bolj mršav. Kako bi bilo živeti v Sloveniji brez prostovoljcev? Osiromašeno. Iz dneva v dan. Vsak dan.

Dnevno se več tisoč ljudi vključuje v reševanje aktualnih težav v Sloveniji, v zadnjem času tudi v reševanje stisk migrantov v sprejemnih in nastanitvenih centrih, ki prihajajo v Slovenijo z območij, kjer divjajo vojne. Tako so ob petodecembrskem mednarodnem dnevu prostovoljstva opozorili s Slovenske filantropije. Anica Mikuš Kos, njena predsednica, o ambasadorjih človečnosti v naši državi, ki skrbijo za to, da ljudje, ki so se znašli v teh čudnih časih pri nas, ohranijo vsaj kanček dostojanstva, za Ono poudarja: »Veliko naredijo v neposrednem stiku z ljudmi. Izkažejo empatijo, sočutje, spoštovanje. So ambasadorji dobrega, so predstavniki dobrega v Sloveniji. Seveda če jim tisti, ki vodijo delovanje centrov, dovolijo pristni stik. Dogaja se namreč, da prostovoljci ne smejo v šotore k beguncem. Ne razumem, zakaj. Toda tako je. Pa maske, ki razčlovečijo odnos, delujejo zastrašujoče. Bila sem v sirskih begunskih centrih v iraškem Kurdistanu in nisem videla nikogar, tudi mednarodnih delavcev ne, z maskami. Ne razumem, zakaj bi jih morali v Sloveniji vsi in vedno nositi. Seveda so okoliščine, ko so potrebne, toda ne kar tako. Nekateri vodilni organizatorji bivanja beguncev v Sloveniji ne prepoznavajo pomena človeške podpore in vrednosti psihosocialne pomoči. Te kvalitete vplivajo na odnos beguncev do zahodnega sveta. Ne le zaradi človečnosti, tudi iz recimo kar sebičnih razlogov, je v našem interesu, da nas begunci doživijo kot ljudi, kot človeške, in ne kot tehnično in administrativno delovno silo, ki ureja njihov prehod čez Slovenijo.«

V času, ki ga živimo, v sodobni podobi sveta in Slovenije Anico Mikuš Kos najbolj skrbi širjenje ksenofobije in fašistoidnih idej. A verjame, da zavezanost k humanosti, solidarnosti, pravičnosti še nekaj šteje. »Verjamem tem bolj, ko se pogovarjam s prostovoljci, z dobromislečimi ljudmi. Ko vidim policista, ki nosi begunskega otroka ... Ne bomo vsi pomagali. Toda mnogi bodo.«

Filozof in pisec Robert Fulghum je že davno premišljal: »Če bosta kdaj na Zemlji zavladala resnični mir in naklonjenost do soljudi, bosta zaradi žensk, kakršna je mati Tereza. Mir ni nekaj, kar si želiš, mir je nekaj, kar narediš, nekaj, kar delaš, nekaj, kar si, in tisto, kar daješ drugim ljudem!«

Samo naša izbira je, ali bomo napredovali ali nazadovali. Pomirja zavest, da se bo vse dobro izteklo. Na vozu, ki potiska naprej, je 84.206 optimistov. Najbrž pa je čisto zares še kakšen več, kajne?!